Ali se nam po lanski podražitvi energentov letos obeta rast cen živil?

vir: Pixabay

Rast cen energentov postaja vse večja težava tako za slovenska gospodinjstva kot za gospodarstvo. Medtem ko je Vlada Republike Slovenije pred nekaj dnevi že sprejela paket pomoči tistim, ki so jih podražitve prizadele, velja vseeno opozoriti, da se trenutna rast svetovnih cen energentov, zlasti zemeljskega plina, lahko odrazi tudi na drugih področjih.

V nadaljevanju povzemamo nekaj ocen britanskega geopolitičnega analitika Alexandra Mercourisa in nemškega ekonomista Marca Friedricha, ki sta že konec lanskega oziroma na začetku letošnjega leta opozorila na skrb vzbujajoče trende cen kmetijskih pridelkov na svetovnih trgih.

Nas čakajo resne težave v agrarnem sektorju?

Poleg splošnih težav, povezanih z izbruhom epidemije covida-19, ki je širom sveta otežila trgovanje in prekinila dobavne poti, ter nekaterih specifičnih problemov, kot je pomanjkanje voznikov tovornjakov v določenih državah, analitika med glavne razloge za rast cen živil prištevata:

  • visoko inflacijo v ZDA in evrskem območju,
  • utopično »klimatsko politiko« nekaterih zahodnih držav in
  • rekordno rast cen umetnih gnojil na svetovnih trgih.

V evrskem območju naj bi inflacija lani dosegla rekordnih 5 odstotkov, kar se odraža tudi na ceni živil. Vendar ima na te še večji vpliv inflacija v ZDA, ki naj bi po uradnih podatkih lani znašala 6,8 odstotkov, največ po letu 1982. Mnogi ob tem trdijo, da je inflacija dejansko še višja. Padanje kupne moči ameriške valute dodatno viša cene hrane širom sveta, ker se z agrarnimi dobrinami na mednarodnih trgih trguje z ameriškimi dolarji.

Ker je energetsko politiko Zahoda v zadnjih letih bolj kot racionalni razmislek vodila ideologija, je t. i. prehod k »zeleni energiji« v nekaterih državah, kot sta npr. Velika Britanija in Nemčija, dejansko precej povečal porabo zemeljskega plina. Posledično bi cene zemeljskega plina to zimo lahko dosegle rekordne vrednosti v zadnjih desetih letih.

Dejstvi, da se zemeljski plin v Evropi to zimo uporablja zlasti za gretje in proizvodnjo energije ter da se je zmanjšala njegova dobava iz Rusije, bosta pomembno vplivali tudi na kmetijstvo. Zemeljski plin je namreč nujno potreben pri proizvodnji amonijaka, na katerem bazirajo umetna gnojila.

Globalni proizvajalec umetnih gnojil CF Industries je zaradi visokih cen zemeljskega plina že septembra lani moral začasno ustaviti proizvodnjo v dveh tovarnah v Veliki Britaniji, o podobnih težavah pa so poročali tudi iz sosednjega Karlovca. Friedrich zato pravi, da vprašanje ni več, ali se bo prehrana podražila, temveč le še kdaj.

Proizvodnja umetnih gnojil v Evropi je trenutno reducirana, njihove cene pa dosegajo rekordne vrednosti. Za nameček je Rusija decembra lani začela regulirati lastni izvoz dušikovih umetnih gnojil, kar pomeni, da evropsko kmetijstvo iz Rusije teh ne more več kupovati. Težave bi lahko povzročili tudi zaostreni odnosi z Belorusijo, ki je sicer glavni evropski dobavitelj kalija.

Možne posledice

Oba analitika pričakujeta, da bo imelo draženje umetnih gnojil domino-efekt, občuten širom sveta. Mercouris meni, da bi kriza Evropi lahko povzročila resne težave, v nekaterih delih sveta pa naj bi draginja gnojil rezultirala celo v lakoti. Ta naj bi grozila zlasti tistim afriškim državam, ki so odvisne od uvoza hrane.

Neto uvoznice hrane lahko dodatno prizadene tudi galopirajoča inflacija v ZDA, saj bo razvrednoteni dolar še dvignil cene agrarnih produktov na svetovnih trgih. Friedrich je svoje občinstvo spomnil tudi na t. i. »arabsko pomlad« med letoma 2008 in 2012, ki jo je v državah Bližnjega vzhoda in Magreba med drugimi dejavniki sprožila tudi kriza z živili.

Poleg ekonomskih dejavnikov lahko na svetovne cene hrane vpliva tudi morebitni izbruh sovražnosti med Rusijo in Ukrajino, saj obe vzhodnoevropski državi sodita med prvih deset pridelovalk žita na svetu. V krize mednarodnih razsežnosti pa lahko prerastejo tudi trenutne ekonomske in monetarne težave Libanona in Turčije.

Friedrich in Mercouris sta si edina, da je porajajoča se agrarna kriza razgalila tudi ranljivost globalistične ureditve svetovne ekonomije. Poleg suverenosti je globalizacija namreč spodkopala tudi avtarkijo zahodnih držav, ki so danes odvisne od uvoza energentov iz tujine ter si le težko privoščijo uvajanje ekonomskih sankcij proti geopolitičnim tekmicam.

(Samo)preskrba s hrano v Sloveniji

Po podatkih SURS-a je inflacija leta 2021 v Sloveniji znašala 4,9 odstotka, hrana pa naj bi se na letni ravni podražila za 4 odstotke, četudi v mainstream medijih naletimo tudi na drugačne podatke. Upoštevajoč svetovne trende pa se razmere lahko hitro poslabšajo tudi pri nas.

Slovenija je za povrh zelo odvisna od uvoza hrane iz tujine, večinoma iz sosednjih držav. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) je leta 2019 delež v Sloveniji potrošene hrane domačega izvora znašal le 19,74 odstotka, preostalih 80,26 odstotkov hrane pa je bilo tujega izvora. Nasploh je negativen trend upadanja domače pridelave hrane opazen vsaj od leta 2002 dalje.

vir: ARSO

Četudi ARSO-ve študije kažejo tudi, da je stopnja samooskrbe s hrano višja in stabilnejša pri živalskih proizvodih (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), to vendarle ne spremeni dejstva, da Slovenija proporcionalno sodi med večje neto uvoznice hrane. Poleg tega je bilo v zadnjih dvajsetih letih širom države pozidanih veliko kmetijsko-pridelovalnih površin.

Upoštevajoč opozorila Mercourisa in Friedricha se lahko vprašamo, koliko časa se bomo v Sloveniji še soočali s problemom, da zavržemo preveč hrane. Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor za leto 2018 naj bi povprečen prebivalec države namreč letno zavrgel 68 kg hrane, od tega naj bi bilo 26 kg še užitne.

Sapiens, qui prospicit! – Pameten, kdor gleda naprej!
Naložba v avtarkično oskrbo nikoli ni zgrešena, sploh v napetih časih, kot so naši. Četudi sta od zadnje velike lakote na Slovenskem leta 1817 minili že več kot dve stoletji, je rast cen pšenice na premici zgodovine dolgega trajanja vselej sprožala prevrate in revolucije, spomnimo se le na nedavno »arabsko pomlad«.

Poleg tega v času resne krize globalistične puhlice o mednarodni solidarnosti hitro sublimirajo, zunanja politika pa se ravna po krilatici generala de Gaulla: »Nobena nacija, vredna tega imena, nima prijateljev, temveč zgolj interese«. Besede nekdanjega francoskega predsednika so s pričo hitre rasti cen živil zlasti pomenljive za državo, ki uvozi več kot tri četrtine hrane.

Agrarna kriza lahko deluje tudi kot katalizator latentnih notranjih napetosti v naši družbi. Pro memoria: ni še dolgo tega, kar je neki državnozborski poslanec, ki še 75 let po vrnitvi Primorske k matični domovini nosi poitalijančen priimek, pozival k iztrebljanju domnevnih »kolaborantov«.

Po drugi strani se lahko vsaj nadejamo, da se bo vsled rastočih cen hrane v slovenske domove vrnil dobri rek, ki so ga znali naši večnega spomina vredni stari starši: »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga«.

 

17 komentarjev

  1. Ekohisteriki in podnebni alarmisti nas počasi, a zanesljivo vodijo v družbo pomanjkanja in revščine. Tisti, ki delajo psevdoznanstvene študije o utopičnem zelenem prehodu in podobne nebuloze, so seveda v glavnem raznorazni profesorji in raziskovalci, ki jih morda najhujše ne bo zadelo, večina ljudi pa bo krepko trpela zaradi višjih položnic za vse mogoče in višjih cen blaga in storitev.
    Save the planet, kill yourself

    • Še večji problem od dvigovanja cen hrane je problem, da se na naših policah prepogosto prodaja drugorazredna hrana iz bogatih evropskih držav. Poleg sporne kvalitete so sporni tudi roki uporabe, kjer meso iz vakuma, tisti vakum pak, ki ga odprejo mesarji preden vam odrežejo zrezek ali za juho itd., prihaja k nam po nizkih cenah tik pred iztekom roka. To se dogaja tudi pri sadju, posebno južno sadje, ki se skladišči v megalomaskih skladiščih v severnih lukah, in ko se v kakšni gajbi na paletah že pojavi plesen, trgovci to “zavrženo” robo tam kupijo za bagatelo, pri nas pa prodajajo to z velikim dobičkom po visokih cenah, včasih višjih kot na Nizozemskem ali v Belgiji I. klaso. Takih primerov bi lahko našteli še veliko.

  2. “Zeleni prehod” je povzročil rast cen energije, ki bo posledično povzročil rast cen hrane. Hvala Greta&co. Nekaj pa ima zraven tudi tiskanje denarja po vsem svetu, ki ponavadi pomeni le odlog bankrota. Bankrot pa je ponavadi vzrok za kakšno vojno ali v tem primeru veliko vojno.

  3. Strinjam se s predhodnikoma, menim, da so (v osnovi sicer dobronamerne) zelene politike v Evropi šle nedvomno popolnoma predaleč in so postale nekakšen luksuz ter samo-opozarjanje na pomembnost in osveščenost modernega “posameznika”. A je negativnih eksternalij občutno preveč. Še posebej iz vidika, da o energetiki in zelenih politikah pogosto govorijo filozofi in družboslovci, medtem ko inženirjev (energetike) in kmetov o tem noben nič ne vpraša in do besede ne pridejo….. Nedvomno se bo vse to poznalo na političnih trendih v Evropi …..
    Kar se Slovenije tiče je res, da 1) smo pozidali veliko kmetijskih površin 2) da so kmetijska posestva razdrobljena ter 3) da je kmetov manj, da se kmetovanje opušča. Toda tu bo država morala priti naproti s konkretnimi zelo praktičnimi spodbudami, da bo kmetovanje spet postalo človeka vreden posel, ki lahko preživi družino. Torej, zmanjšanje davkov, papirologije, uvedba življenjskega poslovnega in adminstrativnega in spodbudnega okolja za kmete še posebej s posluhom za območja z težjimi pogoji kmetovanja (ki pa vseeno lahko dajo pridelke in oskrbo z strateškimi živili). Kmet je na žalost v Sloveniji še vedno pri marsikom psovka, bodo pa novi prihajajoči časi ta odnos zelo hitro spremenili.

    • Ni vedno vsega kriva država. Sodobno kemtijstvo je postalo nekakšna industrija, ki jo vodijo strokovnjaki. Nizozemska recimo, je druga izvoznica hrane na svetu, takoj za Ameriko. Naj se gredo naši kmetje učit, kako se dela sodobno kmetijstvo na malo zemlje, z malo vode, brez pesticidov na Nizozemsko, v Francijo, Nemčijo, Italijo, Španijo. Zgolj jamranje nad mamico državo ni nobena rešitev. Svet napreduje in kdor stagnira, nazaduje.

      https://www.youtube.com/watch?v=-_-L9vs7Hg8&t=340s
      https://www.youtube.com/watch?v=5Fq6PQl7fr8
      https://www.youtube.com/watch?v=5clOYWsNhhk

      • V zadnjem videu govori kmet, če mu je sploh mogoče reči kmet, ki pove, da na 14,5 ha zemlje pridelajo 100 mio ton paradižnika. Me zanima, koliko ga pridela Slovenija…

      • rasputin – se strinjam. Kot dober primer države, ki je glede kmetijstva izrabila vse, še tako slabe naravne danosti in jih z inovativnostjo ter tehnologijo obrnila sebi v prid in niti pedi zemlje ni pustila neobdelane, bi sam omenil še Izrael.

      • vsak, ki kaj da na polnost okusa paradižnika, ne bo nikoli kupil paradižnika masovno pridelanega v z vaše strani tako opevanih visoko tehnoloških rastlinjakih, ki jih prodaja vsak večji trgovec ali pa kšeftar po slovenskih tržnicah….ta paradižnik je isti poleti ali pozimi, brez nekega okusa, kot da bi jedel žaganje z vodo….tudi luštovi paradižniki se ne morejo primerjati k kakim makedonskim od sonca razvajenim paradižnikom sredi poletne sezone, katerega okus ti ostane za vedno v spominu

    • *Kmet je na žalost v Sloveniji še vedno pri marsikom psovka, bodo pa novi prihajajoči časi ta odnos zelo hitro spremenili.*

      Iz vaših ust v Božja ušesa, g. Rokc!
      Vendar pa mislim, da sprememba ne bo zelo hitra, razen če bo – Bog ne daj! – prišlo do kakšne vojne. Pa še takrat bo kmet tisti, od katerega bodo zahtevali: daj!

      Spominjam se časov iz mladosti, ko smo bili kmetje pod tedanjo oblastjo zatirani. Potem pa je “vrhuška” ugotovila, da je hrana pomemben faktor pri obrambi države in odnos se je pričel spreminjati. Ni šlo “zelo hitro”, ampak je šlo. Tam od 1970 do 1985 je država kar precej podpirala pridelavo hrane. Po tem letu je šlo pa itak vse v franže in nekaj časa ni bilo nič. Šele z vstopom v EU so se pojavile subvencije, ki gredo nekaterim zelo v nos, čeprav so zgolj slabo nadomestilo zaradi dumpinških cen.

      Kje jaz vidim vzroke za propadanje kmetij:
      * Urbani posegi v kmetijsko zemljo – kot primer navajam Stožice in Magno, je pa ta trend viden prav v vsaki vasi.
      * Uvajanje “mestnih navad” na podeželje. Nisem proti priseljevanju meščanov na vas; problem nastane, ko se le-ti ne prilagodijo kmečkemu okolju: vse jim smrdi, vse ropota.
      * Družinski odnosi: malo je mladih, ki so pripravljeni delati od jutra do večera, v petek in svetek za nizko plačilo. In živeti s “ta starimi” pod isto streho. Da dopusta ne omenjam. Malo jih je, pa VENDAR SO!
      * Škode po divjadi, ki se je preveč namnožila. Ovira normalno gospodarjenje na kmetijah. Pa jo mestna gosposka še kar naseljuje in ne dovoli, da bi se to število skrčilo na nek normalen, manj škodljiv nivo. Nikoli v zgodovini ni bilo tako!
      * O ekonomskem položaju kmetov je težko govoriti. Osnova za kmetovanje je zemlja, ki pa ni povsod enaka (kvaliteta in konfiguracija). Potem so tu še vremenske ujme. Uvoz poceni hrane vprašljive kakovosti (dokler bo – mislim, da je avtor članka prav na to dilemo hotel opozoriti).
      * Brezvezne birokratske ovire in postopki.

      Še bi lahko naštevala, a saj sem se že tu preveč razpisala. Bodo pa cene hrane, ki bodo zagotovo zrasle, verjetno pripomogle k varčevanju. Kot je s slovenskim pregovorom lepo zaključil avtor članka.

      • Glavni razlog za neučinkovitot našega kmetijstva je v tem, da se tehnološko in organizacijsko ne razvija. V svetu se vedno bolj uveljavlja gojenje zlasti vrtnin v rastlinjakih, kjer pobirajo pridelek večkrat na leto na majhnih površinah, z majhno porabo vode in z velikansko produktivnostjo. Ena sama kmetija, če je temu še moč reči kmetija, na Nizozemskem pridela na 14,5 hektarjev 100 milijonov ton paradižnika letno.
        https://www.youtube.com/watch?v=5clOYWsNhhk

        Pri poljščinah pa v razvitem svetu prevladuje pridelava na velikih površinah. Naši kmetje, ki v povprečju premorejo razmeroma majhne kmetijske površine, bi morali le-te združiti v zadrugah, ki bi obdelovale skupne površine in tako dosegale visoke donose. Skupna mehanizacija, skupna skladišča, skupne hladilnice itd, bi bistveno znižale stroške proizvodnje, kmetje, lastniki zadruge pa bi si delili dobičke zadruge, namesto da vsak sam zase kupuje mehanizacijo, obdeluje zemljo, skrbi za skladiščenje, prodajo itd.

        Slovenija ima zastarelo kmetijstvo, ki potrebujo vsestransko modernizacijo. Zgledi so zelo blizu: V Italiji, Franciji, Španiji, Nemčiji, Nizozemski…

      • Rasputin, odkod nekritično kopiraš?

        Znova se ti je zapisalo, da nek holanski kmet na 14,5 ha letno pridela 100 milijonov ton paradižnika.

      • eden velikih problemov je tudi strašna nevednost in zaslepljenost slovenskega potrošnika, sploh mladih oziroma tam do 40. leta….preprosto ne vedo več, kaj v določeni sezoni raste in kaj ne, kupujejo z očmi in pod vplivom socialnih omrežij, kjer slike in recepti jedi sploh pozimi skorajda ne vključujejo sezonske in lokalne zelenjave ter sadja…..domača zelenjava je vredna malo ali skorajda nič, za solato kristalko iz italije, paradižnik iz holandije, cvetačo iz anglije, zeleni fižol iz kenije, jagode iz španije itd pa tem istim ljudem ni težko sredi minusa v januarju odšteti dvo-/tri- ali večkratno ceno, kot bi jo v njihovi sezoni pri nas….ampak je ze tako, da ko je vse to pri nas v ponudbi sredi sezone, so zelje drugje aka motovilec sredi julija….in ne govorim nekaj na pamet, vidim kaj se dogaja okoli mene, kaj počnejo moji vrstniki, ki so me večino odraščanja zasmehovali, ker sem vse proste ure in počitnice najraje preživela na domačem vrtu
        In naj omenim še eno veliko problematiko, in sicer navade priseljencev z balkana…to so ljudje, ki jim je malo mar za slovenskega kmeta in njegove težave….lahko se naselijo v njegovo neposredno bližino, pa jim na kraj pameti ne pade, da bi kupovali njegove pridelke, rajši jih pokradejo z njiv

Komentiraj