Ali prihaja konec zadnje diktature v Evropi?

POSLUŠAJ ČLANEK
Medtem ko pri nas petkovi kolesarji še vedno kričijo o diktaturi, ki naj bi vladala naši državi in vidijo v desno-sredinski koaliciji poosebljenje avtoritarnega režima, se v Belorusiji ljudje borijo proti pravemu post-sovjetskemu diktatorju Lukašenku.

Zadnji evropski diktator je nedeljske predsedniške volitve, tako kot prejšnje, zrežiral sebi v korist in dosegel domnevno in torej lažno 80 % volilno podporo. Vendar pa postaja jasno, da ima Lukašenko, ki je nekajkrat že ušel nasprotovanju in protestom Belorusov, tokrat pred sabo precej večji izziv. Beloruska opozicija se je že pred volitvami poenotila v podpori kandidature Svetlane Tihanovske, ki je kljub zrežiranim rezultatom uradno prejela 10 % glasov. Poleg tega je nekaj beloruskih volišč v Minsk sporočilo realne rezultate, ki kažejo, da so volivci namenili veliko več glasov Tihanovski kot Lukašenku.

Oba, tako Lukašenko kot Tihanovska, sta se že razglasila za zmagovalca. Dosedanji predsednik sicer računa na delno podporo vojske in policije, a v nekaterih mestih je tamkajšnja policija že nehala slediti navodila Lukašenkovega režima. Po internetu krožijo tudi slike vojakov, ki mahajo z opozicijsko zastavo.

Medtem pa Tihanovska že razglaša svojo zmago preko poročanja treh domačih volišč in nekaterih tujih volišč na beloruskih veleposlaništvih v tujini, med njimi tudi v Nemčiji, kjer so se ta uprla in razglasila Tihanovsko kot zmagovalko. Različne nedržavne in samostojne novinarsko agencije so poročale podobne rezultate.


Trenutno kaže, da Lukašenko ne bo prostovoljno odstopil in tudi ne bo začel dialoga z opozicijo, zato mnogo Belorusov vidi edino rešitev v protestih in v aktivni pomoči Zahoda.

Novi Euromaidan?


Trenutno kaže, da Lukašenko ne bo prostovoljno odstopil in tudi ne bo začel dialoga z opozicijo, zato mnogo Belorusov vidi edino rešitev v protestih in v aktivni pomoči Zahoda.

Nekateri politični analitiki že delajo primerjave med ukrajinskim protestom imenovanim Euromaidan, ki je prisilil takratnega ukrajinskega predsednika Janukoviča, da je zbežal v Rusijo. Tudi njemu se je takrat uprl del policije, še bolj pomembno pa je bilo, da je takrat ukrajinska vojska zavrnila sodelovanje v konfliktu med oblastmi in uporniki.

Pravo vprašanje, ki se nam postavlja v tem trenutku je, do kakšne mere so danes beloruske obrambne in varnostne sile lojalne Lukašenku. Do sedaj so opazovalci zaznali, da so posamezni deli Lukašenkovega represivnega aparata že postali simpatizerji opozicije. V zvezi s tem je potrebno opozoriti, da je bil v Ukrajini velik pritisk Zahoda, še posebej EU, ključen pri demokratizaciji te države.

Zaradi tega tudi ni veliko presenečenje, da so se različni politiki vzhodnega dela EU že oglasili in jasno podprli belorusko opozicijo. Med njimi sta najbolj glasna Donald Tusk, predsednik Evropske ljudske stranke in poljski premier, Mateusz Morawiecki, ki je že predlagal sklic izrednega zasedanja Evropskega sveta (EUCO) o situaciji v Belorusiji.


Tišina slovenskega levega pola


Medtem, ko so se po Evropi vrstili klici po uveljavitvi demokratičnih načel v Belorusiji, sta pri nas tako Levica kot SD ostali tihi glede represije v tej nekdanji sovjetski republiki. Še več, naš državni medij STA, poroča o dogodkih v Belorusiji, kot da so bile tam izvedene legitimne predsedniške volitve, v katerih je Lukašenko demokratično zmagal. To seveda spet kaže, da so slovenski novinarji ostali zasidrani v rdečih vodah prejšnjega stoletja.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike