Ali lahko prvič po letu ’91 pričakujemo vrnitev odpisanih medijev?

Rajko Podgoršek
24

Ko smo leta ’91 po osamosvojitvi dobili ponovno ustanovljeni časopis Slovenec z ambicioznim sloganom »Vsak dan 80 tisoč Slovencev več«, in ko je največji časopis Delo predstavil nov slogan, »Samostojen časnik za samostojno Slovenijo«, so mnogi verjeli, da je v Slovenijo skozi vélika vrata prišel medijski pluralizem. Toda slovenska medijska krajina je še za skoraj naslednjih 20 let medijske konzumente med državljani razdelila na dva pola; na nekritično in zadovoljno večino, nevajeno sprememb, ter na grdo spregledano – marginalizirano manjšino, ki pa ni bila tako majhna, kot so slovenski uredniki mislili.

Zato se ob medijskih spremembah v zadnjem letu samo od sebe ponuja vprašanje, kako skorajda nenadejano vrnitev medijskega pluralizma izkoristiti za pravo pluralizacijo in se izogniti nastankom novih medijskih vrtičkov.

Pomladniki smo v zadnjih 20 letih medijsko zelo trpeli. V uvodu omenjeni časopis Slovenec je neslavno propadel, njegov polom pa je postal predmet posmeha širšega levega medijskega pola. Časnik Delo se je vrnil na desni opciji nenaklonjene tirnice z jasno levo profilirano svetovnonazorsko usmeritvijo. Ob medijskem monopolu je bil tako politični boj za levo opcijo preprost, desnosredinska opcija pa je morala za doseganje spodobnih rezultatov posledično angažirati tudi več finančnih sredstev za drage politične kampanje.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Splet pa je ta razmerja pretresel do obisti in konservativni opciji dal priložnost, da v javni diskurz lansira tudi lastna mnenja in s tem dobi vsaj majhno možnost, da le-ta ne bi ostala preslišana in spregledana. Levi medijski konglomerat ve, da se obdobje medijskih katakomb za velik del zatrte populacije izteka, zato vedno bolj obupano poizkuša iskati medijske afere, kot je bil nedavno slabo načrtovani Politicov medijski desant na Janeza Janšo, ki pa se je iz mainstream medijske zanke elegantno izmuznil.

Slovenski medijski prostor prevladujoče desen?!?

Marginalizacija konservativnih glasov v medijskem prostoru je bila v zadnjih 20 letih tako popolna in tako samoumevna, da npr. urednik Mladine Grega Repovž lahko mirno zapiše, da je ”slovenski medijski prostor tako kot politični prostor pretežno kar konservativen oziroma ekonomsko liberalen.”

V javnost vedno bolj curljajo informacije kot tista, ki jo je nedavno v oddaji Faktor razkril Sebastijan Jeretič: leta 2008 so uveljavljeni novinarji klicali na stranko SD ter spraševali, kako lahko pomagajo pri zrušitvi prve Janševe vlade.

Ko pomladnik, dolga desetletja stisnjen v nepreglednih količinah levičarskega časopisnega papirja, ki so ga generirali Delo, Dnevnik in Večer, v svetem besu sliši takšna krivična stališča, takoj odide bodisi na Twitter, javni blog ali spletni portal in želi izvesti svoje internetno maščevanje. Toda morda je čas, da se ustavi ter premisli.

Napačne prakse kljubovanja medijski premoči

Lep primer napačnega pristopa, ki bazira na slepem kopiranju levih jurišnikov, so t.i. ”astroturfing” vojne. V zelo grobi razlagi izraz pomeni ustvarjanje lažne politične podpore na medmrežju s pomočjo generiranja lažnih profilov in povezav.

V zadnjih dveh tednih smo bili tako priča pravcati eksploziji leve medijske scene, ki je po objavi serije člankov na raziskovalnem mediju Pod Črto obtožila poslanko SDS Alenko Jeraj upravljanja lažnega Twitter profila z imenom Kopriva. In čeprav se je poslanka opravičila, in je kasneje prvi raziskovalni novinar v državi odkril podobne prijeme pri stranki Alenke Bratušek, je to dejstvo ostalo spregledano. Desnica se je spustila v agresivno internetno vojno po pravilih levice in izgubila.

Desnica se je spustila v agresivno internetno vojno po pravilih levice ter izgubila.

Toda zakaj bi morali levico kopirati bodisi v njenem ”post-Politicovskem” Twitteraškem besu bodisi v omejevanju ”nezaželenih” medijskih elementov? To je politično popolnoma nesmiselno, saj imajo desni mediji še iz časa pred nedavnim internetnim ”bumom” izkušnje s širokim nazorskim naborom tudi bolj levo-usmerjenih gostov, ki so jim v svojih oddajah, intervjujih in reportažah odpirali vrata.

Potrebno je priznati, da so se slovenski desno-konservativni mediji ves čas svojega obstoja, tudi še v nedavnih časih medijskega izgnanstva in tavanja po javnomnenjski puščavi, močno držali svetopisemskega reka, »Ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« Zato je npr. medij, kot je Radio Ognjišče, kljub svoji nenadomestljivi versko-duhovni komponenti, ki še danes hrani ogromen del sodržavljanov, v pogovorne oddaje rad vabil širok nazorski spekter gostov ter gojil pluralno razpravo. Že od vsega začetka se temu ni izneverila tudi konservativno orientirana Domovina, medtem ko je Požareport s svojim Faktorjem nasploh prodrl z redko videno širino in kulturnostjo socialno-liberalno-konservativnih duelov.

V koronskem letu 2020, ko se je življenje preselilo na splet, je vsak izmed političnih taborov reagiral drugače. Levica se je tako kot leta 2012 poslužila Facebooka, kjer so vzklile nove ”revolucionarne” skupine in zavzela malo kje v Evropi videno agresivno držo. Desnica oz. konservativni pol pa je v začetku črpal iz ”tradicije” marginaliziranosti, iz katere je izhajala globoka in neuslišana želja biti slišan ter upoštevan, zato so na Youtube-u vzklili novi politični, debaterski kanali, ki na argumentiran, a kulturen način (!) soočajo in širijo za slovenski prostor izjemno širok nabor idej.

Propadli ter zasmehovani Slovenec je imel moto »Vsak dan 80 tisoč Slovencev več.«, zakaj si ne bi novi mediji za moto vzeli malo bolj skromen, a dosegljiv cilj, »Vsak mesec nekaj deset tisoč demokratov več.«?

Vsak mesec nekaj deset tisoč demokratov več

Če je v začetku članka omenjeni ”astroturfing” primer lažnega generiranja javnomnenjskega zanimanja, ki ni daleč od dolgoletne tradicije slovenskega anketnega manipuliranja, pa mora desno-konservativni pol širokogrudno seči na sredino in še čez ter pogumno podpreti odprto in pluralno izmenjavo mnenj. Daleč so namreč časi, ko sta redko opozicijo v medijskem getu predstavljala katoliški verski list Družina ter finančno-gospodarski mnenjski prosti strelec Finance.

Propadli in zasmehovani Slovenec je imel moto »Vsak dan 80 tisoč Slovencev več.« Zakaj si ne bi novi mediji za moto vzeli malo bolj skromen, a dosegljiv cilj, »Vsak mesec nekaj deset tisoč demokratov več.«? Konservativci, zmerni sredinci, libertarci, pravi socialdemokrati, številni čakajo, da se jih nagovori.

Vsi smo videli bes, s katerim leva medijska scena reagira na vsak nov medijski projekt, ki bi pod odprta vrata slovenskega medijskega hleva še močneje podstavil kamen in jih utegnil celo sneti s tečajev.

Res je, mnenjska agresivnost je povsem legitimno sredstvo političnega boja, toda še tako podivjanega političnega nasprotnika presenetiš in razorožiš z odprtostjo za pogovor, nudenjem platform za odpiranje konkretnih tem in problematik ter možnostjo za predstavitev vizij in njihovo zagovarjanje v soočenju različnih argumentacij.

Velika škoda bi bila, da bi širši desno-konservativni pol v razgretem političnem spopadu to nespametno zavrgel.

24 KOMENTARJI

    • levičarji ste navadni teroristi, že od leta 1941 dalje…
      Ja, sredinca pa kažete demokraciji , to je res…Janša tvita za vas preveč inteligentno. Pač ne razumete. Ni pa demokratično, to je res. Demokratična je RTV, pa Dnevnik, Delo, Mladina, Janša je pač diktator !

  1. Ce Podgorsek misli, da sredinci mislimo, da so,desnicarji demokrati medtemko so levicarji avtokrati potem se hudo moti. Demokraticnost se ne izkazuje s politicno pripadnostjo temvec z vsakodnevnim zavzemanjem za svobodno izrazanje! . Jansevo twiterastvo ne odpira demokraticnega prostora ce ste to mislili.

    • Peter,
      Janševo twiterašto je pač twiteraštvo. Marsikdaj ponesrečeno in verjetno vredno posredovanja kakega res dobrega PR eksperta, ki bi si ga po mojem mnenju moral Janša že zdavnaj omisliti. Vendarle je o njegovem twiteraštvu treba povedati naslednje:
      1. da zaradi njega ni nihče ogrožen, kot nekateri lažejo v Bruslju in
      2. da je posledica dejstva, da mu naši zelo levi MSM vztrajno zapirajo dostop do etra, medtem ko ga neprestano blatijo, njegove volivce pa zasmehujejo. Ko ljudem tako vztrajno povzročajo krivice, naj se ne čudijo, če ti odreagirajo z jezo.
      Mislim pa, da tišina vseeno ni pravi odgovor na ta lov na čarovnice. Skoraj polovični delež volilnega telesa si vsekakor zasluži primerno in sorazmerno medijsko zastopanost, ki je sedaj vsekakor nima. Upam, da se strinjate, saj je to kritičen del tega, čemur pravite svoboda izražanja.

  2. Zanimivo, da ta “odprti” medij- Domovina, sploh ne omeni treh močnih medijev : Nove24, Planeta TV in Siol net portala !!?
    zakaj ne ?
    kakšen lažni profil Kopriva neki ?
    Ali je Alenka Jeraj edina oseba v SLO, ki ne sme imeti tviter imena kakršnega želi ?
    Dajte no…nisem si mislil, da tako slabo razmišljate …
    kako da “mi” tule na tem forumu lahko pišemo anonimno ?
    Alenka Jeraj pa ne sme ? Opravičila ? Brez potrebe !!
    Konzervativni dnevnik, tiskani ? Ni šans ! Folk ga ne bi kupoval !
    kdor želi biti v SLO informiran je lahko zelo hitro !
    Tviter vlade RS, Siol, Nova24, Planet TV, tviter Janša,Vasle, Požar….Demokracija.
    No, pa tudi Domovina.

    • Ljubljana: ja, saj. Alenka J. je upravičena do twitteraškega imena kot vsak drug. V času komunizma so komunajzerji imeli monopol v pismih bralcev, kjer so udbaši pod lažnimi imeni napadali drugače misleče ali tiste, ki jih je partija vzela na zob, en takšnih plačanih piscev “pisem bralcev” je bil menda tudi Mile Šetinc še krepko po osamosvojitvi Slovenije, isti možakar torej, čigar soproga za ideološki boj zlorablja TV Slovenija, pa nikome ništa…

  3. Mediji
    Slovenske medije ne zanimajo državljani in njihove težave, katerim njihovi lastniki in tutorji namerno povzročajo krivice. Medijem ni mar za dejanske žrtve slovenskih sodišč, titoistične politične elite in drugih institucij države. Na sodiščih se ne pojavijo pa čeprav dobijo vabilo. Za njih so zanimive le navidezne in nastavljene žrtve s strani titoisitčne politične elite kot so Janša, Bavčar, Kangler in podobni, s pomočjo katerih titoistični režim domači in tuji javnosti meče pesek v oči z namenom dokazovanja, da slovensko pravosodje tudi preganja nekdanje in sedanje politične, institucionalne in ekonomske privilegirane elitneže.

    Slovenski mediji se namesto slovenskih diktatorjev in krvosesov, ukvarjajo s tujimi diktatorji živečimi in že pokojnimi kot so Trump, Čaušesko, Lukašenko, Erdogan. Ukvarjajo se s tem v kakšni družini in v kakšnih odnosih je odraščal Trump. Nihče pa se ne vpraša v kakšnih odnosih je odraščal Milan Kučan in tovarišija, ki nam vlada zadnjih 30 let. Tudi v Sloveniji je bila in je diktatura. Ta oblika diktature, ki Slovenijo danes uničuje je še hujša kot tista pred letom 1990, ker je bolj zahrbtna in skrito funkcionira.

    Tudi v nacistični Nemčiji po letu 1933 se ni smelo nič objaviti, če tega vladajoči nacisti niso dovolili. Mediji so bili pod njihovo kontrolo, dosegljiva je bila le ena radijska postaja preko katere so širili svojo propagando.

    Ljubi mediji in novinarji, zaradi tega oportunizma, ko dobesedno sledite volji svojih gospodarjev ter zahrbtnim diktatorjem in objavljate izkrivljene in oprane resnice, ne objavite pa resnico večine državljanov, vam bo sodila zgodovina. Kdor se ne upre nasilju ampak mu sledi in mu celo piše hvalospeve, ne more računati na to, da bi bil spoštovan. To se v zgodovini še ni zgodilo. Takšni novinarji in mediji bodo pristali na temni strani slovenske zgodovine.

  4. Ja, Slovenec bi lahko postavili, toda imeti mora milijonarje, ki ga bodo futrali, da postane zopet dnevnik. zaenkrat pa lahko izide kot mesečnik in potem zdravo naprej. Samo zdravo naprej, sicer ni mogoče s kakšnimi kompromisi lažnih tajkunskih podpornikov, ker ga bodo ti naredili za svojega, ko bo finančno zaškripalo. Primeri so že zgodovina in jih ne bom našteval.
    Tudi pri prejšnjem Slovencu so vpletali vse mogoče, ko mu je zvonilo, namkesto, da bi stopšili korak nazaj v 14-dnevnik ali celo mesečnik in začeli znova. Danes imamo veliko demokratičnih slovenskih podjetnikov širom sveta pa jih niste znali nagovoriti, niste jih povezali in rezultat je slab za njih slovenstvo, za našo demokracijo in za razvoj slovenskega gospodarstva v SLO in v svetu. POVEZATI SLOVENSKI KAPITAL ROJAKOV, KJERKOLI SO PO SVETU IN V ZAMEJSTVU TER V SLOVENIJI. SAMO TAKO BO ŠLO, VSE OSTALO SO MOKRE SANJE-VSAJ TA TRENUTEK! SEDAJ MORA NASTATI LOČENO OD DRŽAVNEOBLASTI. TODA NASTATI MORA NAJPREJ KOR SPLETNI ČASOPIS IN POTEM NABIRATI KVALITETNE KADRE. BREZ KVALITETE NE ZAČENJATI-POZITIVNA SELEKCIJA KOGA VZETI V SLUŽBO JE PRVI POGOJ.

  5. Časopis Slovenec , mora biti zanimiv, objektiven in cenovno sprejemljiv. Slovenci zadnji cas je , da strnemo vrste. Ogroza nas balkan, levicarji in migranti.

  6. Časopis Slovenec , mora biti zanimiv, objektiven in cenovno sprejemljiv. Slovenci zadnji cas je , da strnemo vrste. Ogroza nas balkanizacija, levicarstvo in migracija.

  7. Slovenec je živ.
    “Leta 2016 je INAK registriral Slovenca kot blagovno znamko. Novi časi pa terjajo nove pristope, zato smo novega Slovenca zastavili malce drugače, a še vedno v duhu in z vsem spoštovanjem prvega Slovenca.
    Spletni časopis Slovenec tako deluje od leta 2016, ko je bil vpisa tudi v razvid medijev in delno zasleduje usmeritev prvotnega Slovenca. Ljudem približuje prispevke in strokovne članke z različnih področij, od politike, do sociale. Skuša zajeti teme, ki so pomembne tako za posameznika, kot širši krog, ter s svojimi prispevki želi opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo, ter ponuja tudi morebitne rešitve. Slovenec je odziv na potrebe ljudi, ki želijo prebrati nekaj drugačnega, koristnega in predvsem objektivnega.”

  8. Slovenski medijski prostor je ključni generator svetovno-nazorske, ideološke in politične razklanosti in porazne medsebojne popadljivosti na Slovenskem, je zavestno proizvedena “centrifuga”, ki vse bolj proizvaja skrajna stališča, nerazumevanja, ovaduštva, navijaštva, sovraštva in politične prakse inkvizicije, linča ter medijskega umora.
    Kot v RS pridobivajo med volivci politično moč stranke političnega etiketiranja, izključevanja ter likvidiranja, tako tudi med medijskim občinstvom pridobivajo “kupce” in “sledilce” mediji, ki ne prikrivajo aktivistične pristranskosti, ne-profesionalne vnaprejšnje opredeljenosti, ne-profesionalnega ovaduštva, navijaštva, linčne in inkvizicijske histerije ter absolutne medčloveške ne-spravljivosti, ne-dialoškosti, ne-demokratičnosti in ne-pluralnosti.
    Stanje sovražne medsebojne razklanosti, izključevalnosti, popadljivosti, nevoščljivosti, privoščljivosti med slovenskimi mediji, njihovimi lastniki, uredniki, novinarji in zunanjimi sodelavci je doseglo najnižjo mogočo raven medijske in novinarske profesionalnosti in etike ter nobene “lučke na koncu tunela” ta čas ni videti.
    Ključni akterji in protagonisti medijske scene bodo očitno vztrajali v svojih političnih aktivističnih vlogah na političnem bojišču, očitno so se “za ljubi kruhek/ali potico” že zdavnaj odrekli profesionalnim standardom neodvisnega in svobodnega posrednika ključnih idej, dogodkov in osebnosti na pluralni politični sceni ter se pustili ujeti privlačnim “sirenam” političnih interesov in interesov kapitala.

  9. Spletni časopis Slovenec še vedno obstaja.
    SDS in njihovi grezni mediji pa niso nič demokratični. Še posebej ko uporabljajo lažne profile za širjenje lažnih anket.

    Danes je medijska scena v največji pluraliteti, a ne pa v kvaliteti.
    Nova24 in Demokracija sta oživila SNS.
    Faktor je amaterski show povezan z ********
    Edino Domovina in Slovenec poskušata prinesti debato in razmišljati drugače kot levi ali velik vodja Janša.

    Žalosti me to, da zadnje čase nekateri avtorji Domovine so se ustrašili in sedaj spet hvalijo Janšo v enoumju.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime