"Ali je imeti lastnino greh ali je to nekaj, kar pomeni, da imaš suvereno državo?" 2. del intervjuja z Blažem Brodnjakom

V prvem delu intervjuja s predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se dotaknili razmer v Sloveniji, posebej izziva zaposlovanja visokostrokovnih kadrov ter dileme med ustvarjanjem in deljenjem v luči sestavljanja nove vlade.

V drugem delu intervjuja smo govorili o slovenskem kapitalu, neprijetni zgodovini banke, prihodnosti bančništva ter konkretnih izzivih, povezanih s kreditiranjem, in visokim obsegom depozitov v slovenskih bankah ter rešitvah, ki jih vsak lahko pri sebi uveljavi v boju zoper draginjo.

V koalicijskih pogajanjih, ki smo jim priča, je posebej popularna obdavčitev prihodkov iz kapitala. Kako gledate na te predloge?

Ali je imeti lastnino greh ali je to nekaj, kar pomeni, da imaš suvereno državo? Trdim, da ni suverene države brez močne lastne kapitalske baze. Lahko eksperimentiramo z družbeno lastnino, ampak žal dokazano ne deluje. Večkrat sem izpostavil, da državno lastništvo ni vnaprej nič slabega, a morajo družbe v javni lasti upravljati relevantni talenti s potrebnimi znanji in izkušnjami. Z Lahovnikovim zakonom in nenehnim vtikanjem politike v dnevne posle je to žal praktično nemogoče zagotoviti.

Že leta govorim, da potrebujemo vzpodbudo za neposredne delniške naložbe prebivalstva in pokojninsko reformo, da prek nje vzpostavimo drugi in tretji steber z dovolj odprto naložbeno politiko, da se bo dalo vlagati v slovenska podjetja in bodo ljudje s tem udeleženi v njihovih uspehih.

Hrvatje so točno to naredili s svojo pokojninsko shemo. Zame je to izjemno boleče, a hrvaški pokojninski skladi so štirikrat večji lastniki NLB kot vsi Slovenci in vsa slovenska podjetja skupaj, če izvzamemo Republiko Slovenijo s 25 % in eno delnico. Morda bodo od Sberbank odkupili tudi kmetijski program Fortenove. Tako bodo sami kupili nazaj svojo zemljo. Je še kaj bolj nacionalno suverenega od tega? Mi te možnosti nimamo.

Model privatizacije NLB, kjer Republika Slovenija poseduje 25 % in eno delnico, je po moji presoji idealen, saj politika nima vpliva na posel, brez države pa ni mogoče spreminjati statuta, predčasno menjavati nadzornih svetov ali preradikalno spreminjati strategije. Po statutu tudi nihče ne more imeti več kot 25 glasovalnih pravic, kar pomeni, da se sedež banke ne bo nikoli premaknil iz Slovenije.

Ustvarjamo regijskega prvaka, čigar vodstvo bo živelo v Sloveniji in ga bo zato iskreno zanimala kakovost bivanja in blagostanja v tej državi. Ključno je, da imamo doma čim več sedežev podjetij, sicer smo izključno profitni centri multinacionalk, s čimer se lahko zmanjša trajnostna odgovornost za razvoj našega okolja in družbe.

Se vam zdi, da gre Slovenija v to smer?

Prizadene me, ko zadnja leta gledam, kako devet od desetih podjetij, kjer pride do generacijskega preskoka, to izvede prek prodaje multinacionalki. Nobene javne delniške ponudbe za uspešno slovensko podjetje ni bilo, s čimer bi lastniki po vzoru NLB prodali obstoječe ali izdali nove delnice na ljubljanski borzi množici Slovencev, ki sicer izgubljajo realno vrednost svojih visokih prihrankov na bančnih računih.

Pri NLB je država prodala 75 % obstoječih delnic, dobila denar in ohranila določene mehanizme kontrole. Enako bi lahko izvedli lastniki slovenskih podjetij, pa jih prodajo multinacionalkam, čeprav imajo nišne programe, ki bi lahko bili samostojno uspešni oz. imajo potenciale za hitro rast. Lahko bi poiskali kakovostne managerje, sami pa ostali v podjetju kot finančni vlagatelji in tako ustvarjali multinacionalke s sedežem v Sloveniji. S tem bi ustvarjali vrednost doma in gradili domačo kapitalsko substanco. To je še posebej pomembno v težjih časih.

Potrebujemo normalen kapitalski trg, kjer lastniki podjetij, ki se želijo umakniti, to lahko storijo po modelu NLB in ohranijo kontrolni delež ali pa tudi ne. Tako pa podjetni Slovenci za dvesto milijonov prodajajo svoja podjetja multinacionalkam, potem pa vlagajo v nepremičnine.

Delnice lahko izdaš tudi za rast, ne le za umik iz lastništva. Ves čas vzpodbujam slovenska podjetja k izdaji delnic na slovenskem kapitalskem trgu, da se bomo Slovenke in Slovenci lahko skupaj veselili njihovega uspeha, se od njih učili in bomo nanje ponosni. No, mi čudaki grozimo z nacionalizacijo in podobnimi neumnostmi. Promoviramo notranje lastništvo, pa to preprečujemo z ekstremno obdavčitvijo.

NLB je bila do nedavnega v državni lasti. Pred leti smo jo bili od zunaj prisiljeni prodati. Kako se je ta sprememba lastništva poznala v samem delovanju banke?

Sprostila je vse potenciale te hiše. Ponovno smo lahko rastli in uvedli storitve, ki smo jih prej morali zaustaviti. Denimo odkupovanje terjatev, lizing, kupili smo tretjo največjo banko v Srbiji. Ravno danes je prvi dan poslovanja združene NLB Komercijalne banke in gre za velik uspeh. Proces smo zaključili hitro in brez zapletov. Zdaj smo med tremi največjimi bankami v šestih državah.

Prej to ni bilo mogoče, ker smo zaradi danih zavez Evropski komisiji imeli prepoved nakupov oz. širjenja banke. Bilančna vsota NLB Skupine je leta 2015 padla na 11,8 milijarde, danes pa presega 23 milijard EUR. V šestih letih smo podvojili obseg poslovanja, večinoma v zadnjih treh, ko so po privatizaciji ugasnile omejujoče zaveze Evropski komisiji zaradi državne pomoči. Slednjo bomo - s kupninami, dividendami in vrednostjo preostalega deleža v lasti RS -  povrnili v  celoti, več kot 1,5 milijarde. Ob upoštevanju vseh vplačanih davkov in prispevkov, ki jih v primeru stečaja banke ne bi bilo, pa bi lahko govorili o povračilu celotne državne pomoči v višini 2,3 milijarde evrov.

Mnogi, ki govorijo, da so banke izvorni greh vsega, kar je v Sloveniji šlo narobe, to preslišijo. Banke smo dokapitalizirali s 5,5 milijardami, javni dolg pa je od leta 2010 zrasel za 30 milijard. Če bo NLB svoj del v celoti povrnila, pomemben del pa tudi ostale banke, lahko govorimo kvečjemu o nekaj milijardah za zaščito premoženja Slovenk in Slovencev. Kje je končal ostali del nove zadolžitve? Koliko cest, železnic, električnih in komunikacijskih vodov ter energetskih objektov smo zgradili za ta denar? Koliko tovarn?

NLB je imela precej pestro zgodovino, od slabih kreditov do pranja denarja za Iran. Kako ste se lotili teh problemov, ko ste prevzeli vodenje banke?

Ni vse čisto tako, kot se govori v javnosti. Gre za stvari iz obdobja 2008 do 2010. Od takrat so se regulatorni, nadzorniški in sistemski prijemi v bankah radikalno spremenili in kaj takega danes sploh ni mogoče. NLB je redno revidirana s strani Urada za preprečevanje pranja denarja in centralnih bank. Naš sistem preprečevanja denarja in financiranja terorizma je ustrezno in robustno urejen.

Nekateri to zaradi političnih interesov še izpostavljajo, kar vpliva na ugled, a dosegamo odlične rezultate in dokazujemo, da smo vredni zaupanja. Zelo bom vesel, ko bomo Slovenci kot fizične osebe večji neposredni lastniki banke. Takrat bomo zares uspeli.

Lani smo bili kot prva banka razglašeni za oglaševalca leta, in to zaradi aktivnosti v podporo trajnostnemu razvoju okolja, v katerem ustvarjamo in bivamo. Naša delnica je bila delnica leta. Število strank, ki nas priporočijo drugim, smo končno dvignili na pozitivno območje, in to kljub letom negativne publicitete. Deset let v Sloveniji skoraj ni bilo slabe novice, ob kateri ne bi vihrale zastave NLB, pa nismo edini, ki smo imeli težave.

Po raziskavah smo ponovno najuglednejša slovenska banka in javno povemo, v kakšnem okolju si želimo živeti. V bankocentričnem gospodarskem modelu so banke pomembne zaradi zagotavljanja finančne podpore ključnim podsistemom družbe in gospodinjstvom, če nam le Banka Slovenije tega nesorazmerno ne omejuje.

Ko se je začela vojna v Ukrajini, smo nekaj dni trepetali, kaj se bo zgodilo s podružnico Sberbank Slovenija. Pojavil se je tudi strah, da so ruski lastniki ukradli del kapitala. Koliko je bil upravičen in koliko je NLB tvegala, ko je Sberbank prevzela?

Bil je le strah. Evropski bančni sektor je tako striktno reguliran, da kaj takšnega ni mogoče. Sberbank se je znašla v težkem položaju, ker je bil naenkrat napovedan obseg odlivov, ki je presegal likvidnostne rezerve. Na mizi sta bila dva scenarija. Prvi, tj. likvidacija banke, bi imel nepredvidljive posledice, saj je bilo v banki veliko vlog prebivalstva in podjetij, ki so presegale zajamčene zneske.

Kaj bi takšen scenarij pomenil za zaupanje v celoten bančni sistem? Takšne negotovosti je težko obvladati. Zato so takrat pristojni organi preverili možnosti, ali bi katera od obstoječih bank vstopila kot rešiteljica in zagotovila potrebno likvidnost.

Govori se o petih milijonih kupnine, ki smo jo plačali Enotnemu odboru za reševanje, kar je v tej zgodbi nepomembno. NLB je zagotovila do 500 milijonov likvidnosti za varnost strank.

K sreči so se razmere takoj po našem vstopu in učinkovito izvedenih ukrepih v nekaj dneh umirile, prav tako odlivi. Danes je banka že preimenovana v N Banko, posluje povsem normalno in poteka postopek združevanja, ki bo zaključen v prihodnjem letu.

Del Slovencev je zelo »podjeten«, vlaga v kripto premoženja, žal tudi v razne piramidne igre. Povprečen Slovenec pa je izrazito konzervativen.

Običajnim bankam v zadnjem času predstavljajo resno konkurenco bančne aplikacije, kot je N26, Revolut, ki ponujajo ugodnejše storitve. Zakaj te aplikacije lahko ponujajo ugodne pogoje, banke pa ne?

Poglejte njihove rezultate. Na osnovi katere dejavnosti teh platform se računa na njihov uspeh? Morda prodaje osebnih podatkov? Ko izvajaš določene storitve, imaš z njimi stroške. Ko akumuliraš večjo likvidnost v evroobmočju, moraš ta denar naložiti v Evropsko centralno banko, ki za to zaračunava 0,5 % na leto.

T. i. neobanke, ki jih omenjate, imajo velike izzive z dobičkonosnostjo in že zaračunavajo storitve. Z razlogom. Tudi kaka od slovenskih hranilnic se je pred leti lotila robinhoodovske strategije, pa danes že ravna drugače. Poslovanje na dolgi rok mora biti trajnostno.

Obstale bodo banke, ki so razumele izziv finančno-tehnoloških podjetij. To smo same sicer že zadnjih 30 let, vse od pojava bankomatov. S temi podjetji moramo izenačiti uporabniško izkušnjo, sicer pa strankam hitro odprejo račun in izdajo kartico, ne veliko več od tega.

Mi jim nudimo ves spekter storitev, od upravljanja premoženja do kreditiranja. Osredotočamo se na uporabniško izkušnjo, ki bo na še višji ravni od njihove. Smo pa banke bistveno strožje regulirane in nadzirane.

Slovenska zakonodaja denimo ne omogoča odobritve kredita brez vsaj enkratne fizične identifikacije kreditojemalca. Žal naša zakonodaja ne sledi drugim državam in zato slovenske banke nismo v enakem položaju kot čezmejni finančni ponudniki. Že danes pa lahko v NLB odprete račun na daljavo, komunicirate preko videoklepeta 24 ur na dan, sklenete katerikoli posel prek kontaktnega centra in v digitalni obliki v aplikaciji podpisujete pogodbe. Ob dveh ponoči lahko v petih minutah dobite potrošniško posojilo do 30.000 evrov do sedem let ročnosti, če ste naša stranka in vas poznamo. Še letos bo tako tudi pri kreditnih karticah in limitih na transakcijskem računu.

Sami boste lahko opravili 90 % svojih rutinskih potreb, poslovalnico pa obiskali le, ko si boste zaželeli pogovora o svojih financah z nekom, ki mu zaupate. To ne bo robot, ampak osebni bančnik.

Del Slovencev je zelo »podjeten«, vlaga v kripto premoženja, žal tudi v razne piramidne igre. Povprečen Slovenec pa je izrazito konzervativen. Čeprav že 18 let prodajamo investicijske sklade in smo največji upravljalec z 38 % deležem, smo jih uspeli prodati šele devetim odstotkom svojih strank. Slovenci varčujemo v denarju in nepremičninah.

Slovenci varčujemo predvsem v obliki bančnih vlog, kot pravite, ki pri trenutnih obrestnih merah izgubljajo realno vrednost. V bankah imamo skoraj 30 milijard kapitala. Kako doseči, da Slovenci ne bi izgubljali kapitala na tak način?

Treba bo razmisliti o pokojninski reformi. Ne le zato, da dobimo pokojninske sklade kot vlagatelje, ampak tudi zaradi stabilizacije javnih blagajn. »Pay as you go« sistem ne bo mogel zagotavljati dolgoročnega standarda.

Staramo se, demografska slika ni rožnata. Prebivalstvo sicer raste zaradi priselitev, a dolgoročno bo za doseganje zadostne višine pokojnin nujno spodbujati dolgoročna varčevanja, uvesti individualne račune, drugi in tretji steber ter vse skupaj davčno stimulirati.

Treba je tudi izobraziti ljudi, da morajo poskrbeti za svojo lastno usodo. Ni logično, da mesečno vplačuješ 25 % prejemkov, ob upokojitvi pa prejemaš 60 ali 70 % zadnje plače ter živiš še 35 let. Račun se preprosto ne izide.

Pri praktično polni zaposlenosti, ki smo ji priča, pri rekordnemu številu aktivnega prebivalstva imamo več kot milijardno luknjo v pokojninski blagajni, ki jo polnimo iz proračuna.

Morda 25 % je takih ljudi, ki v svojem življenju v javne blagajne neto vplačujejo, 75 % pa je neto-prejemnikov pravic iz njih. Javno šolstvo, zdravstvo, pokojninski sistem. Koliko posameznik vplača in koliko dobi? Veliko ljudi se je upokojilo v svojih zgodnjih petdesetih, zdaj so stari 90, zgolj vrednost zdravil pa morda presega znesek pokojnine. Upokojeni so dlje kot so delali, prejemajo pokojnine v višini 70 % takratnih prejemkov, vplačevali pa so 25 %. Samo ena malha je in v njej ni neomejenih količin denarja.

Pri praktično polni zaposlenosti, ki smo ji priča, pri rekordnemu številu aktivnega prebivalstva imamo več kot milijardno luknjo v pokojninski blagajni, ki jo polnimo iz proračuna. Pa so dobri časi. Kaj bo, ko nastopi recesija in naraste brezposelnost? Takrat od brezposelnih ne bo prispevkov, prejemali pa bodo še socialne transferje. S tem se ne ukvarjamo, raje živimo v iluziji trajne konjunkture. Da te ne bo, smo, upam, dojeli.

Banka Slovenije je pred časom precej omejila nepremičninske kredite, s čimer je več kot pol države naredila kreditno nesposobne. Ta teden so sicer prišle določene omilitve. Kako gledate na kreditno sposobnost Slovencev na področju nepremičnin?

Uvedba teh omejitev je bila zgodovinska žalitev Slovenk in Slovencev in v nobeni urejeni državi do nje ne bi moglo priti na tako neodgovoren način. Smo med najmanj zadolženimi narodi in tudi izrazito konzervativni. Ne vem, kako si lahko nekdo privošči plačevanje najemnine, obroka kredita pa ne. Kako lahko nekoga pogledamo v oči in mu rečemo, da mu banka ne sme dati kredita za obnovo strehe?

Vsi govorijo, da si ljudje ne morejo privoščiti stanovanja v Ljubljani. Ampak v nobeni evropski prestolnici to s povprečnimi dohodki ni mogoče. To je normalno. V Ljubljani cene stanovanj ne bodo padle, ker je prestolnica.

Ampak na mojem rojstnem Ptuju par s povprečno plačo in dvema otrokoma v banki ne more najeti niti centa kredita. To, da nekdo s povprečno plačo ne more do 100 evrov obroka kredita, je skrajno ponižujoče in nesprejemljivo. Zakaj potem imamo bančni sistem in Banko Slovenije? Zdaj je Banka Slovenije sicer uvedla določene omilitve, ki pa so nedosledne in nezadostne. Poleg tega so pospremljene z dodatnimi kapitalskimi zahtevami za banke za celoten obstoječ portfelj posojil prebivalstvu, in to z večjimi za izkustveno dokazano manj tvegana stanovanjska posojila. Karierni bančniki ugotavljamo, da s sedanjim vodstvom Banke Slovenije delujemo v različnih panogah oz. svetovih.

Že pred vojno v Ukrajini smo bili priča inflaciji, zdaj pa je še hujša. Kako naj se nanjo odzove povprečen državljan in kako vlada?

Vlada je začasno konkretno posegla z regulacijo cen ključnih energentov, hrane še ne. Trenutna stiska je boleča, a vsi se moramo pričeti zavedati pomena trajnostnega razvoja. Ne moremo ostati v isti coni udobja, se voziti vsepovprek in ogrevati stanovanj na 24 stopinj.

Znižanje povprečne hitrosti na avtocestah za 30 km/h bi ustvarilo 40-odstotni prihranek goriva. Kolektivno znižanje temperature v stanovanjih na 20 stopinj bi zmanjšalo porabo energije za ogrevanje za 30 %. Če koga pri 20 stopinjah zebe, naj se obleče.

NLB je vsem zaposlenim, kjer narava dela to dopušča, ponudila, da štiri dni na teden delajo od doma. Manj poti in manj porabe energije.

Sam sem sprejel radikalno odločitev, ki sicer ni dobro sprejeta pri vseh mojih sopotnikih - nikoli ne vozim hitreje od 120 km/h. Kadar svoj priključni hibrid vozim na elektriko, pa 100 km/h. To je zavestna odločitev, zaradi katere mi slovenski cestni objestneži med vožnjo do Haloz trobijo ter pokažejo marsikaj, a od nje ne odstopam. Svet se bo spremenil, če bomo spremenili človeka v ogledalu, torej sebe. Odgovornost se začne pri posamezniku, ne pri sistemu. Sistem pomaga, ko je potrebno, ne pa vedno in za vsako ceno.