V zadnjega pol stoletja Habsburške vladavine so dežele oziroma deli dežel, ki so danes združeni v Slovenijo, doživeli izjemno hiter gospodarski razvoj, katerega sadove smo do nedavnega še uživali oziroma jih uživamo še danes (ustanovitev Peka, tekstilne industrije v Kranju, razvoj železarstva, premogovnikov, rudnikov svinca in cinka, temelji elektrifikacije, večina železniškega omrežja, razvil se je turizem (Bled, Bohinj, Postojnska jama, toplice), ustanovitve finančnih institucij kot je Mestna hranilnica, izgradnja stavb Opere, Drame, Filharmonije, razvoj je segal tudi v druga mesta, kot so Maribor, Celje, Novo mesto, Kranj. Delna izjema je samo Prekmurje.
Ta razvoj se je dogajal v času splošnega gospodarskega razvoja v času miru v drugi polovici 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne. Slovenija je v njega vstopila nekoliko kasneje, kot bolj razvite dežele Habsburške monarhije, kot je bila npr. Češka, vendar pa je bil razvoj zelo hiter in Slovenija je tedaj dohitevala bolj razvite dele monarhije.
Danes smo ravno tako priča hitremu razvoju, svetovni BDP se od leta 2000 povečuje s povprečno stopnjo 2,7% (vključno s krizo 2008/9!), kar je precej večja rast, kot jo je dosegala Evropa v drugi polovici 19. stoletja. Sedanja rast EU je nižja od svetovnega povprečja, a je primerljiva s povprečno rastjo Evrope druge polovice 19. stoletja.
Slovenija trenutno sicer uživa solidno gospodarsko rast, vendar je šele pred kratkim dosegla predkrizno raven BDP. Zaradi velike rasti v obdobju 2000-2008 statistika rasti v tem tisočletju niti ni tako slaba, gledano obdobje zadnjih 10 let pa ima Slovenija eno najnižjih rasti BDP v EU.
Gledano s stališča ekonomije Bruselj ne more postati drugi Dunaj in zagnati gospodarskega razvoja, ki bi zaznamoval Slovenijo tako, kot ga je razvoj v drugi polovici 19. stoletja.
Habsburška monarhija vs EU
V Habsburškem cesarstvu je imela Slovenija na voljo velik notranji trg, zelo dober zakonodajni okvir na gospodarskem področju, prost pretok ljudi in kapitala znotraj monarhije, trdno valuto, delujočo javno upravo in sodstvo, solidno osnovno in srednje šolstvo (ni pa bilo Univerze), ter velika vlaganja v infrastrukturo (železnice).
V EU ima Slovenija ravno tako na voljo velik notranji trg, soliden zakonodajni okvir, prost pretok ljudi in kapitala, trdno valuto, sredstva za doseganje konvergence, ki se vlagajo tudi v infrastrukturo, po drugi strani pa so javna uprava, sodstvo in šolstvo popolnoma v lokalni pristojnosti. Ravno na teh področjih je Slovenija šibka in ta področja nas najbolj vlečejo navzdol na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti in ovirajo hitrejši razvoj.
Tudi zakonodaja je danes bistveno manj centralizirana, saj tipično Bruselj sprejema zakonodajo, ki jo mora Slovenija šele implementirati v svojo pravni red (se pravi sprejeti ustrezen zakon, kjer ima nacionalni parlament vsaj deloma proste roke in lahko uveljavlja nacionalne posebnosti), direktno veljavne zakonodaje pa je manj (znan primer iz zadnjega časa je gostovanje (roaming) znotraj EU). V nasprotju s tem so Dunajski zakoni direktno veljali, brez lokalnih posebnosti.
Še enega vidika ne smemo pozabiti. Habsburška monarhija je imela 600 letno tradicijo, njeni vladarji so dejansko imeli ugled, ljudje so jim zaupali. Pomenili so garancijo stabilnosti, premišljenosti in skrbi za dobro države. Premišljena politika opogumlja vlagatelje in s tem povečuje gospodarsko rast. Seveda je bilo pri Habsburžanih obilo cesarskega glamurja, tudi kulta osebnosti. Primerjava Franca Jožefa in Junckerja je kljub temu najmanj neokusna.
Bruselj ni Dunaj, a …
Gledano s stališča ekonomije Bruselj torej žal ne more postati drugi Dunaj in zagnati gospodarskega razvoja, ki bi zaznamoval Slovenijo tako, kot ga je razvoj v drugi polovici 19. stoletja. Časi so drugačni, ima manj pristojnosti in nima potrebnega zaupanja, že skoraj vere vanj.
Kljub temu pa je vloga Bruslja nesporno pozitivna, saj predstavlja močno zavoro nadaljnji balkanizaciji Slovenije. Če bi imeli svojo valuto, bi imeli najprej Mencingerjansko inflacijo, ki bi ob prvem resnem zunanjem šoku eksplodirala v hiperinflacijo. Ravno tako bi imeli veliko več dodatnih monopolov, ki bi jih obvladovali »naši« ljudje, ceno pa bi plačevali vsi Slovenci.
Gospodarski razvoj moramo torej zagnati kar sami. Pogoje za to imamo, nihče pa nas ne bo prisilil k pameti. Kje so glavne ovire, vemo, kdo in kako bi jih odpravil pa tudi. Sprememba oblasti je torej predvsem ekonomsko vprašanje.
Prej Beograd
Micka Mandarina – Kras je bil pod Beogradom 44 let – pod Avstrijo pa skoraj 600 let.
Pred 100 leti smo bili med najrazvitejšimi v Evropi. Pred 50 leti pa smo bili del nerazvitega sveta.
Bruselj ne bo nikoli nadomestil DUNAJA. Cesarji so se trudili, da je v deželi delovalo pravo in MORALNE vrednote, ki so slonele na KRŠČANSTVU. BRUSELJ pa prehaja v LIBERALIZEM in se precej oddaljuje od Krščanstva.
Staro ime za evropo je bilo “KRŠČANSKI SVET” . Danes pa bi lahko rekli LIBERALNI svet, ki večkrat zamegli, kaj je prav in kaj ni.
Res ima SLO veliko pomanjkljivosti. Ampak trenutno je rast BDP dovolj velika in na meji vzdržnega. Priznajmo, nekoliko tudi po zaslugi Cerarja.
Bruselj in Dunaj nista primerljiva. Ker v času monarhije smo bili ena država in je bil Dunaj naše vladno in upravno središče. Bruselj je pa samo sedež skupnosti mnogih držav, ker odločajo nacionalni parlamenti. Avstrija je bila skupnost narodov, ki so nekako skupaj spadali. Zato je Avstrija tudi zavrnila predlog predzadnjega Obrenovića, da bi se Srbija priključila Avstroogerski, ker bi bila v takratni skupnosti moteča.
To je bila,gledano tudi z današnjega stališča,zelo lepa,velika in urejena država,ki pa je bila potrebna določenih sprememb.Zlasti je to bilo področje enakopravnosti narodov,vendar je bil “Pišta bači” proti.Tudi presvetli Ferenc Joška ga je opozarjal na to,vendar ni pomagalo.Ko pa je tudi “Pišta bači” spoznal nujnost tovrstnih sprememb je žal bilo prepozno,vojna pa je samo pospešila razpad.In potem smo prišli,kot se temu reče, iz dežja pod kap.Kaj kap, slap,ki nas je močil do 1991 leta.
Za mojega starega očeta,udeleženca velike vojne, je bila AO pojem države.Obe Jugovini sta bili zanj pravo nasprotje.Njegov idol je bil Ferenc Joška,ne Karađorđevići ne Broz Joška.
Ivan, tako kot tvoj stari oče, je o Avstro-Ogrski govoril tudi moj nono. Cenil je njeno ureditev, sodstvo in RED na vseh nivojih (on je bil kot avstrijski vojak – vodnik). Spoštoval je CESARJA Franca Jožepa in njegovega naslednika cesarja Karla. Zadnji cesar Karel je sedaj razglašen za BLAŽENEGA. Kajti prav po zaslugi Karla, je prišlo v Avstriji do NEKRVAVE menjave oblasti, glede na Rusijo in njeno REVOLUCIJO.
Mislim, da je bila Avstrija 1. država v Evropi, ki je uvedla OBVEZNO osnovno šolo. Italija, ki je zavladala na Krasu po 1.s.vojni, ni segala Avstriji niti “do kolen”. Zato se je nono in njegovi otroci aktivno vključil v ODPOR proti tujcem. Pomagal je partizanom, vendar je bil po vojni zelo razočaran, ker je nastopil KOMUNIZEM. Dejal je; “Vsi smo se borili proti Nemcem in Italijanom, ko še vedeli nismo kaj je komunizem. Teh je bilo med vojno le za vzorec. Zelo krivično je, da so vse Krščanske socialce odstranili iz vseh položajev.”
Za časa Avstrije so bili vojaški polki razdeljeni po nacionalnosti. Za slovenske polke je veljala številka 7, 17, 27,…..47…. Poveljevanje je potekalo v SLOVENSKEM jeziku. Po vojni v Titovi Jugoslaviji, pa smo bili Slovenci degradirani, ker se je poveljevalo samo v Srbo-Hrvaščini. Torej bili smo drugorazredni. Nekaj podobnega začutiš danes, ko se sprehajaš po centru Ljubljane.
Bruselj misli, da bo nadomestil Dunaj. Pa ga ne bo, ker bo nadomestil Beograd in EU bo nova Juga, ki bo končala tako kot Juga.