V branje priporočamo razmišljanje dr. Aleša Maverja na Časnik.si ob skorajšnji deseti obletnici smrti nekdanjega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška.
Za razliko od večine komentarjev ob obletnici si Maver drzne biti kritičen ter navede nekaj pomislekov h kovanju dolgoletnega premiera v zvezde ter nostalgičnem ustvarjanju mita. To je sicer po avtorjevem mnenju do neke mere razumljivo, saj se Drnovškov čas vse bolj odmika in zaradi gospodarske relativne “zgodbe o uspehu” postaja nekakšna “zlata doba”.
Hkrati pa ne moremo mimo tega, da je bil Drnovšek mojster oportunizma ter da sta bili kar dve njegovi vladi izvoljeni zaradi glasov Jelinčičevih nacionalistov. Večina Slovencev tudi ne vidi nikakršnega protislovja v tem, da je bil nekdanji predsednik predsedstva Jugoslavije tudi najbolj trdoživi slovenski premier.
Poleg tega je bil osrednji tvorec gospodarskega modela, ki smo mu nadeli ime tovarišijski kapitalizem in čigar zmote – čeravno ima še vedno podporo pri mnogih Slovencih – so povsem privrele na dan šele v preteklih letih.
Maver sicer pove, da je Drnovšku gotovo potrebno priznati zasluge za uspešen vstop Slovenije v evroatlantske integracije. Svoj komentar pa zaključi s še enim zelo zanimivim podatkom – Drnovšek je bil namreč l. 1989 v tekmi za člana predsedstva predstavljen kot (prvi) “novi obraz”…
Preberite na Časnik.si.
Tako, kot so vsi novi obrazi podtaknjeni, je bil tudi Drnovšek podtaknjen.
Naravno je, da stari obrazi ostarijo, obnemorejo in jih zamenjajo novi.
Tako je po ekipi, ki je začela pešati: Ribičič, Krajger, Dolanc, Popit, Šetinc, in ostali, moral namesto Bulca priti novi obraz, garant, da se gerontološkim eksemplarjem ne bo nič hudega zgodilo.
To je inženiring iztirjene levice – udbomafije, ki pod vodstvom Kučana skrbi, da se vse spreminja, nič pa se ne sremeni.
Kučan verjetno pri tem inženiringu še ni mel odločilne besede, je pa v praksi videl kako se to dela in je Drnovška in njegovo LDS vzel za vzor, kako se je potrebno poigravati z zaslepljenimi volivci.
V lepo zapakirani celofan, je anemični Drnovšek postal genij. Takšnih genijev pa se kar ne moremo znebiti v Sloveniji. Ali niso Tuerk, Pahor, Janković, Cearar podobni geniji. Le malo manj se poropaganda trudi okrog njih, zato da jih je lažje zamenjati.
Po Drnovšku je ostalo pogorišče, kot po Titu.
Tudi to nekaj pove o veličini umetno ustvajenega genija.
To kar doživlja Slovenija danes je posledica Drnovška. Artur pri tem ni nič kriv!