Aleksandra Pivec in njene "izolske ribe": zgodba o ozadju delovanja slovenske mafije

(Vir: Instagram aleksandra_pivec, detajl)
POSLUŠAJ ČLANEK

Filmi, kot so trilogija Boter, Dobri Fantje in HBO-jeva serija Sopranovi, so le nekatera imena gangsterskega filmskega žanra, ki ima tudi v Sloveniji veliko ljubiteljev. Igralci, kot so Marlon Brando, Al Pacino, Robert De Niro, Joe Pesci, James Gandolfini in številni drugi, so nam poklonili nepozabne upodobitve kompleksnih likov na filmskih platnih in televizijskih ekranih ter postali del popkulture, poznane po vsem svetu.


Nad vrhunskimi filmsko-televizijskimi upodobitvami skrivnostnega življenja mafije se danes navdušujejo številni filmofili. Kakšno pa je življenje v okolju, ki ga prežema mafijsko delovanje oz. mentaliteta - je prav tako glamurozno in vznemirljivo kot v filmih?



Politično sponzorirani kriminal v Sloveniji - med naivnim zanikanjem in napačnimi predstavami


V Sloveniji je pred desetletjem pritegnil pozornost prevod knjižne uspešnice Gomóra, italijanskega pisatelja Roberta Saviana, v kateri slednji zelo nazorno opisuje delovanje neapeljske mafijske družine Camorra. Ob pozornosti, ki jo je bila knjiga deležna v Sloveniji, pa se je že takrat zdelo, da se o politično sponzoriranem kriminalu pri nas premalo resno govori.


Številni posamezniki v Sloveniji organiziran oz. para-državni kriminal bodisi naivno zanikajo bodisi si ga napačno predstavljajo. Kot primer si v spomin prikličimo začetke delovanja znanega ekonomista dr. Rada Pezdirja, člana Virantove skupine t.i. 'resetatorjev', ki je svoj boj za pravico sprva zastavil kot borec proti monopolu elektrodistributerjev v Sloveniji. Dolgo časa se polnega obsega obstoja politično-mafijskih vezi ni zavedal. Danes pa je dr. Pezdir ena izmed glavnih avtoritet na področju zgodovinskega proučevanja delovanja para-državnih in para-političnih mrež t.i. slovenske 'udbo'-mafije.



Popularna ministrica v vati mainstream medijev ...


Tako kot dr. Pezdir, se realnosti okolja, v katerem je dolga leta strokovno delovala, najbrž ni zavedala tudi ga. Aleksandra Pivec. Slednja je bila dolga leta politično neangažirana strokovnjakinja, delovala je v Znanstveno-raziskovalnem središču Bistra Ptuj na področju evropskega projektnega sofinanciranja, pozneje na Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, od leta 2018 pa prvič kot ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.


Do tukaj je zgodba podobna zgodbam številnih Slovencev in Slovenk, zaposlenih na različnih področjih; od  državne uprave, državnih podjetji, lokalnega podjetništva, do uspešnih izvozno usmerjenih gospodarstvenikov; levih, desnih in 'tistih vmes', torej posameznikov, ki gradijo svojo karierno in življenjsko pot.


Aleksandra Pivec je bila tipična strokovnjakinja, a obenem nekaj več: popularna ministrica Šarčeve vlade. Delo je opravljala profesionalno, ni bila nadležna in ni zastavljala neprijetnih vprašanj. Ko so se procesno-vsebinski zdrsi vseeno primerili, kot je bilo to v primeru projekta SRIPT, tematike o tem v medijih ni bilo. Bojan Požar je sicer medijsko brcal, a bil utišan, saj je bil ''višji interes'' močnejši. Strokovno izjemno podkovano ministrico se je vpreglo v grajenje imidža prejšnjega predsednika Šarca, ki je vsakršen znak strokovnosti njegove ekipe potreboval bolj kot Sahara vode.



... in njej namenjene lekcije po vstopu v desno vlado


A nato je sledil nepričakovan zasuk. Aleksandra Pivec je prestopila nenapisani Rubikon in slovenska para-državna mafija je videla, da mora 'neposlušno' političarko naučiti lekcije.
Aleksandra Pivec izkuša, da se v Sloveniji politično-osebno uničevanje neposlušnih dogaja na bolj mehak način, z igranjem na klasične strune delovanja slovenske narodne psihe, kot so zavist, privoščljivost in pritlehnost.

Ker pa morajo slovenski para-državni gangsterji ohranjati privid evropskosti slovenske demokracije, računov seveda absolutno ne morajo polagati na filmski način. V filmu Boter si tako sicilijanske mafijske družine sporočilo o tem, da je bil nadležnež (fizično) odstranjen, sporočajo s paketom rib. Za nekoga, ki je odstranjen, se v njihovi govorici pravi, da 'spi z ribami' (ang. ''To sleep with fishes.''), torej leži na dnu morja in tako ni več problem.


Kot je to pravkar izkusila Aleksandra Pivec, se v Sloveniji politično-osebno uničevanje neposlušnih dogaja na bolj mehak način, z igranjem na klasične strune delovanja slovenske narodne psihe, kot so zavist, privoščljivost in pritlehnost. Ministrica se namreč zadnje tedne bori z obtožbami zapravljenih parih stotih evrov v prostorih podjetja Vinakras ter v hotelu v Izoli, kjer razni špiclji slikajo njene račune in sledijo vsak njen korak. Prav predstavljamo si lahko, kako si akterji slovenske para-državne mafije kodirano zadovoljno sporočajo, da je 'Aleksandra Pivec zasuta z računi'.



In konec filma?


Medtem ko so  filmi, omenjeni v uvodu tega članka lahko prvovrstna filmska zabava, režirana po realističnih knjižnih predlogah, so v končni fazi kot umetniško delo vseeno le fikcija. Na žalost je še tako dober film na koncu le film, realnost pa ima svoje zakonitosti. A filmske upodobitve fascinirajo vse: medtem ko desni volivec iz gangsterskega žanra pobere lik, ki bi se mu reklo 'il Capo dei capi' oz. 'šef šefov' in na to preslika podobo Milana Kučana, njegov levi kolega v slovenskih medijih išče poročila o filmskih kovčkih, polnih deset tisoč in sto tisoč evrov, ki si jih nepridipravi prenašajo med seboj.


Noben od njiju pa ne razume, da slovenski paradržavni mafijski akterji ne delujejo pod enotnim vodstvom, temveč so bistveno bolj nepovezani ter decentralizirani. Denar v milijonskih ter milijardnih obsegih se danes krade preko aneksov, skritih v pogodbah preko prirejenih razpisov.  Glavna igralca tukaj, pa sta t.i. drobni tisk ter ustrezna politična zaslomba v državnem zboru. In če se ob vsem  povprečen volivec najprej zatakne v procesne ''nepravilnosti ob pogostitvah'' v višini par 100 evrov ter tam tudi ostane, ob tem kaj hitro spregleda milijonska in milijardna oškodovanja državnega proračuna. Dokler na to opozarjajo le posamezni osamelci, kot so dr. Rado Pezdir, dr. Blaž Mrevlje in poslanka Jelka Godec, to za naše 'mafijozote' še ne predstavlja težave. Ko pa se na sceni pojavijo resnejši politični ''nadležneži'', kot je denimo Aleksandra Pivec, takrat pa se slovenska mafija zdrzne.


Zaključimo lahko, da ima ministrica Aleksandra Pivec vseeno več sreče v nesreči. Prvič: če bi se ji ti gostilniško-turistični zdrsi zgodili 10 let nazaj v monopolizirani medijski krajini, potem bi bila že bivša. In drugič: Verjetno se še sama ne zaveda, v kakšen osir je s svojo politično angažiranostjo dregnila. Kot je lucidno ugotovil dr. Žiga Turk, se ''Investicije v Virantove letalske karte, Cerarjeve potne naloge, sendvič in podobne bagatele bogato obrestujejo. Na tem nivoju ima vsak kak greh. Če si tarča, ta komot dobi več minutaže kot kriminal.'' Slovenski volivci bodo preprosto sami morali ugotoviti, da pavšalne obtožbe, da 'Vsi kradejo' ne držijo, da je pa jasna resnica, da 'Vsi mafijci kradejo.'

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki