Aleksander Reberšek: Danes protestirajo ljudje, ki živijo od dela svojih rok. Poglejte, kdo je protestiral pod prejšnjo vlado (2. del)

V prvem delu intervjuja z Aleksandrom Reberškom smo spregovorili o razmerah v državnem zboru in opoziciji, ustavnih spremembah in prihodnosti pomladne politične opcije. V drugem delu pa smo se dotaknili aktualnih tem na slovenskem političnem parketu.

Parlament te dni obravnava zakon o zaščiti živali. Sami ste znani kot zagovornik pravic živali, kako gledate na ta zakonski predlog?

Tri koalicijske poslanke so po moji oceni ta zakon spisale zaradi poceni piarja. V pripravo zakona stroke sploh niso vključile. Ko se pripravljajo zakoni, skušam vedno vprašati ljudi na terenu, kje vidijo težave in kakšne so njihove izkušnje, ter stroko. Tudi tokrat sem se pogovarjal z ljudmi, ki imajo tudi več kot tridesetletne izkušnje dela z živalmi.

Zakon sicer prinaša nekaj dobrih rešitev, kot je prepoved cirkuških nastopov, večina zakona pa ne odgovarja na izzive današnjega časa, predvsem pa ne odgovarja na izzive prostovoljcev na terenu. Oni sporočajo, da potrebujejo predvsem prostore, hrano ter kastracijo in sterilizacijo mačk. Teh ključnih problemov zakon ne rešuje.

Prinaša čipiranje lastniških mačk, nič pa ne govori o potepuških, ki so največji problem. Poleg tega uvaja nekakšne ovaduhe, ki bodo lahko hodili po kmečkih posestvih in iskali mučitelje živali, kar bo neizbežno vodilo v spore. Do zdaj je bil pes lahko privezan na dolgi verigi oz. jeklenici, zdaj jih bodo skušali strpati v stanovanja ali neke majhne bokse in žival ne bo nič na boljšem. Da ne govorim o kamerah v klavnicah, kjer tudi ne vidim, kako bi to izboljšalo življenje živali, ki gredo v zakol.

Skratka, gre za slab, s političnimi nameni spisan zakon, brez vključene stroke in izkušenj ljudi s terena.

Zelo cenim in spoštujem slovenskega kmeta. Vedno se trudim kupovati slovensko, po možnosti lokalno pridelano hrano.

Proti zakonu protestirajo tudi kmetje, pri čemer pa to ni edina njihova zahteva. Sami prihajate s podeželja, kako gledate na zahteve kmeta?

Zelo cenim in spoštujem slovenskega kmeta. Vedno se trudim kupovati slovensko, po možnosti lokalno pridelano hrano. Težko me boste na primer prepričali v nakup česna s Kitajske. Opažam, da kmete vedno bolj omejuje oteževanje kmetovanja na območjih Nature 2000 in nerazumne obdavčitve. Golobov zakon o dohodnini bo posebej udaril kmete na gorskih kmetijah, kjer v težkih razmerah skrbijo za kulturno krajino in vzdržujejo poseljenost majhnih vasi. Njihovi otroci bodo zdaj imeli nižje štipendije in otroške dodatke.

Potem je tukaj še problematika divjih zveri, kjer se je vmešal sam predsednik vlade. Glede tega problema obstaja več možnosti. Lahko sicer država ne naredi nič in izplačuje hitro in pošteno kmetom za nastalo škodo, ampak kmetje s tem ne bodo zadovoljni. Govoril sem s sovaščanom, ki mu je neznana žival pred dvema tednoma poklala drobnico. Pravi, da noče denarja, želi imeti predvsem mir. Lahko se sicer trudimo tudi s financiranjem visokih ograj in zaposlovanjem pastirjev na državne stroške, ki bi drobnico čuvali pred zvermi. Lahko pa zmanjšamo populacijo zveri na številke izpred tridesetih let, ko je bilo njihovo število vzdržno.

Bojim se, da se ta problem še ne bo kmalu uredil. Vsaj ne, dokler se medvedje ne začnejo sprehajati po Tivoliju in Šmarni gori. Neodgovorno se mi zdi, da vlada ne prisluhne kmetom, kot da se ne bi zavedala pomena lokalno pridelane hrane. Namesto tega pa uvažamo hrano z evropskih plantaž in drago plačujemo drugo nizkokakovostno hrano, ki k nam pripotuje tudi z drugih celin. S tem se streljamo v koleno. Ponavljam, kar sem rekel že ob zadnjih protestih kmetov: Če ni kmeta, ni kruha in ni naroda.

Zanimivo pa je, da pod to vlado protestirajo pridni ljudje, ki sicer živijo od dela svojih rok. Primerjajte to s protesti v času prejšnje vlade ...

Te proteste pa bi očitno rad omejil ljubljanski župan Zoran Janković, ki za traktorje v centru Ljubljane predvideva 160-evrske globe. Sam sicer pravi, da ukrep ni uperjen proti protestnikom. Proti komu menite, da je uperjen?

Prepričan sem, da se skuša župan Janković maščevati za mirne proteste kmetov, s katerimi so želeli opozoriti, da je nekaj v tej državi narobe. Na vse pretege skuša te proteste omejiti. Ampak s takim pritiskom bo vzpodbudil samo še večjo udeležbo ljudi na protestih.

V kolikor bo to sprejeto, verjamem, da bodo kmetje našli kak drug način protesta. Bodo pa zaprli vpadnice. Ali pa prišli z drugimi prevoznimi sredstvi.

S protestniki ima Janković težave tudi glede gradnje kanala C0, ki dviguje prah zadnje mesece. Cela Slovenija si vas je zapomnila po vrču vode, ki ste ga odnesli premierju Golobu, ker tudi on oz. njegova vlada podpirata projekt C0. Zakaj vrč?

Že pred časom so me lastniki zemljišč ob trasi kanala povabili na teren, a sem takrat vabilo zavrnil. Takrat sem ocenil, da je to stvar Ljubljančanov, njihovih civilnodružbenih organizacij, mestnega sveta in da bodo že naredili, kar je treba. Sem jim pa obljubil, da bom v razpravi v državnem zboru opozoril na njihove težave.

Moj namen nikoli ni bil nabiranje političnih točk. Ko pa sem sodeloval na skupni seji dveh parlamentarnih odborov, ki sta razpravljala na to temo, me je pa začelo klicati vse več ljudi in takrat sem se odpravil na teren. To pa ti da čisto drugo dimenzijo. Lahko vidiš sto fotografij, posnetkov, medijskih prispevkov, a ko si na terenu in vidiš, kako ti pred očmi uničujejo naravo, ko vidiš policijo in Jankovićevo varnostno službo, ki varujejo črno gradnjo in te odslovijo, češ da gre za neprijavljen shod, potem se te to dotakne in ni več poti nazaj.

Razmišljal sem, na kakšen način bi jasno opozoril, da gre za vprašanje, ali bomo še pili neonesnaženo vodo. Pred dvema letoma smo povsod poslušali o tej temi, ko je šlo za referendum za vodo, zdaj pa je vse tiho. Prijel sem tisti vrč in ga odnesel na premierjevo mizo, da bi mu zelo nazorno pokazal, za kaj v resnici gre.

Lahko vidiš sto fotografij, posnetkov, medijskih prispevkov, a ko si na terenu in vidiš, kako ti pred očmi uničujejo naravo, ko vidiš policijo in Jankovićevo varnostno službo, ki varujejo črno gradnjo in te odslovijo, češ da gre za neprijavljen shod, potem se te to dotakne in ni več poti nazaj.

Župan Janković pa vam očita, da ste za kanal izvedeli šele pred dvema mesecema.

Naša poslanska skupina je že leta 2019 o tem razpravljala v Državnem zboru. Res pa je, da sem jaz takrat pokrival druge odbore. Vse se je poklopilo, ko sem slučajno nadomeščal enega drugega poslanca na seji, kar me je potem pripeljalo na teren. Po tem pa ne moreš več ostati ravnodušen.

Normalno je, da potrebujemo kanalizacijo, ampak ne, da fekalije pretakamo čez vodovarstveno območje, kjer se črpa čista pitna voda za 330.000 ljudi.

Vaš poslanski kolega Janez Cigler Kralj se je za vašo gesto opravičil ter za to požel kar nekaj kritike. Ste doživeli to opravičilo z njegove strani kot nezaupnico?

Kje pa, daleč od tega. Janeza zelo dobro poznam in sva dobra prijatelja. Takrat je bilo vzdušje v Državnem zboru zelo naelektreno in on je zgolj želel nekoliko umiriti strasti. Ko sva kasneje govorila, je rekel, da bi moral dodati, da sem bil edini poslanec, ki je bil na terenu, in zato na to gledam nekoliko drugače kot kdo drug.

Takrat je eskaliralo, ko me je predsednica državnega zbora, gospa, ki se promovira v rdečih petkah, boksa v dvorani, poje, in maha na prireditvah, obtožila populizma. Kdo pa je večji populist od nje? Janez je samo želel umiriti strasti. Ni mislil nič slabega.

Lahko pričakujemo še več takšnih simboličnih gest, kot je bil tisti vrč vode?

Tega nisem naredil namenoma, da bi vzbujal pozornost. Je pa gesta uspela. Klicali so me lastniki zemljišč ob kanalu in mi rekli, da še nihče ni uspešneje opozoril na ta problem.

Vsaka kanalizacija pušča in ko bo enkrat onesnažen vir pitne vode, poti nazaj ne bo. Želim narediti vse, kar je v moji moči, da si ne bom kasneje očital, da nisem naredil vsega, kar bi lahko.

Poslancem, ki ste glasovali proti spremembam Družinskega zakonika, nasprotniki pogosto očitajo, da ne priznavate ustave in Ustavnega sodišča. Kako razumete ta boj za družino?

Zame so družina oče, mati in otroci, seveda pa potem življenje prinese različne situacije. Izrecno bi poudaril, da nimam nič proti istospolno usmerjenim osebam, ampak pri posvajanju otrok imam pa zadržek in svoje mnenje, od katerega ne mislim odstopati.

Je ta boj za vas izgubljen s tem, ko je bila onemogočena možnost referenduma?

V času te vlade mislim, da ni več mogoče nič narediti. V kakšni naslednji, kjer bomo imeli večino, pa je marsikaj mogoče. 700.000 ljudi je svoje povedalo na referendumu. To je zelo jasno sporočilo.

Odpira se še ena ideološka fronta, in sicer na področju evtanazije, kjer se trenutno zbirajo podpisi za zakon, ki bi jo uzakonil. Kakšen je vaš pogled na vprašanje evtanazije?

V NSi temu odločno nasprotujemo. Lahko pride do številnih zlorab, kar se v tujini, kjer je uzakonjena, že redno dogaja. Še posebej neprimeren čas za kaj takega pa je takrat, ko nam razpada javni zdravstveni sistem. Kot bi nekdo ocenil, da je uvedba evtanazije enostavno cenejša od dolgotrajnega zdravljenja raka.

Žalosti me, da se ukvarjamo s to temo, namesto da bi se pogovarjali o veselju do življenja, pomoči družinam, da bi lahko imele več otrok, o skrbi za starostnike, dolgotrajni oskrbi, kjer pa vlada rešitev nima. Zato potem odpira druge teme, da bi prikrila, da s svojim delom nima kaj pokazati. Vse to nas pelje v zelo napačno smer.

Vidite povezavo med odmikanjem uvedbe dolgotrajne oskrbe in uvajanjem evtanazije, glede na to, da gre za iste predlagatelje?

Na nek način ja. Priznam, da me žalosti, da je zakon o dolgotrajni oskrbi na referendumu padel oz. je bilo njegovo izvajanje prestavljeno. Po dvajsetih letih priprav in 120 osnutkih tega zakona smo sredi korone z manjšinsko vlado zakon sprejeli, ta vlada pa je zaradi svoje nesposobnosti preložila njegovo izvajanje. To pove vse.

Zdravstvo je, tako vsaj pravijo, ključna tema te vlade, hkrati pa tudi vaše stranke. Kako gledate na do zdaj prikazane rešitve? Kaj bi predlagali sami?

Ta vlada se suče okoli zdravstva kot mačka okoli vrele kaše. Ne poseže v srž problema, to pa je ZZZS, ki letno upravlja z več kot štirimi milijardami evrov. Večina ljudi si niti ne predstavlja, koliko denarja je to, tako da je to odličen poligon za ribarjenje v kalnem. Temu zdaj vlada dodaja še 700 milijonov iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. ZZZS bo tako upravljal s petimi milijardami, mi pa se ukvarjamo z vsem drugim, samo s tem ne.

Rešitev bi bila, da bi omogočili konkurenco več zavarovalnic na področju zavarovanj in s tem znižali cene storitev. Namesto tega pa preplačujemo medicinsko opremo, korist od tega pa imajo zgolj dobavitelji. V Državnem zboru sem to jasno ponazoril s stetoskopom, ki zdravstveni dom stane 341 evrov, vsakdo pa si ga lahko kupi za 220 evrov. Samo en stetoskop je preplačan za 121 evrov, pa gre za majhen medicinski instrument. Kje so šele ostali pripomočki in oprema!

Z razbitjem monopola ZZZS bi radi v NSi pacienta postavili na prvo mesto. Vlada pa se s tem žal ne ukvarja. Počne vse drugo, samo srčike problema ne rešuje.

Pogosto se zdi, da je NSi nelagodno, ko se pojavi vprašanje splava. Je NSi pro-life stranka oz. kako razumete odnos do tega vprašanja?

V NSi smo predvsem zagovorniki življenja. Osebno me žalosti, da se v zadnjem času veliko pogovarjamo o tem, kako življenje končati, namesto da bi delali na tem, kako življenje, ki nam je bilo podarjeno, ceniti in mu dajati smisel.

Pogled na vaša družbena omrežja razkriva, da vam veliko pomenijo gore – celo poročno fotografijo sta z ženo posnela na vrhu Ojstrice – dobrodelnost, gasilstvo in živali. Kdo vse je še Aleksander Reberšek?

Sem človek, ki se zaveda minljivosti življenja, zato se trudim živeti tukaj in zdaj, početi čim več stvari, ki me osrečujejo. Zelo rad delam z ljudmi, sem med ljudmi, potrebujem pa tudi svoj ventilček. Tak, ki me zelo osrečuje, so gore. Preden sem postal poslanec, sem bil trikrat tedensko nad 2.000 metri nadmorske višine. Zdaj sem morda enkrat mesečno. Imam bistveno manj časa. So pa gore še vedno moja velika ljubezen, kamor se z veseljem vračam. Glede na to, da sva se z ženo poročila sredi epidemije, nisva mogla imeti velikega poročnega slavja, sva pa tako, s fotografijo na Ojstrici, pustila en pečat v tej smeri.

Aktivni pa ste tudi na dobrodelnem področju, kje konkretno?

Trudim se pomagati po najboljših močeh. Do zdaj smo z ekipo uspeli zgraditi tri hiše. Leta 2018 smo obnovili dom, ki je bil brez oken in vrat, sanitarij in vode, v njem pa je živela mati samohranilka s petletno hčerko. Z dobrimi ljudmi smo to hišo obnovili in zdaj imata obnovljeno stanovanje. Pomagali smo pri projektu Žana Kotnika, ki mu je pogorela hiša, nato pa še v Vojniku, kjer je mati ostala sama z dvema majhnima otrokoma v 130 let stari hiši po tem, ko si je njen partner vzel življenje. Hišo smo podrli in zgradili novo, v kateri zdaj prebivajo.

Trenutno pa poteka akcija, kjer pomagamo pri gradnji zgornjega nadstropja v hiši šestčlanske družine v Gornjem Gradu. Zbiramo denar in sproti objavljamo račune in fotografije, kaj je bilo narejeno. Mislim, da je pomembno, da si ljudje med seboj pomagamo, posebej še, če se komu zgodi nesreča v življenju. Mati Terezija je rekla, da če ne moreš nahraniti sto ljudi, nahrani enega.

Sicer pa počnem še mnoge druge stvari. Včasih pridem domov samo spat, ker sem veliko prisoten na različnih dogodkih, Rad vidim, če so ljudje ustvarjalni, in z veseljem sprejmem različna vabila. Zadnje čase se ukvarjam tudi z vrtičkanjem.

Za kakšno ekipo gre pri teh gradbenih dobrodelnih podvigih?

Gre za prostovoljce, ki smo se našli na družbenih omrežjih. Veliko je podjetnikov, ki darujejo čas in denar, opremo in znanje, velika večina obrtnikov sodeluje brezplačno. Smo ljudje različnih političnih prepričanj, delamo pa za isti cilj. Vsega tega pa seveda ne bi zmogli brez dobih ljudi, ki so finančno podprli omenjene projekte. Podobno si želim sodelovanja tudi v politiki, da bi skupaj kaj premaknili naprej v dobro vseh nas.

Vas poslanska služba pri teh dejavnostih ovira ali vam pomaga?

Včasih ljudje vidijo poslanca in mislijo, da nič ne delamo. So plusi in minusi te službe in pridejo dnevi, ko sem povsem izčrpan. Tudi tedni, ko me praktično ni nič doma. Vse to je del poslanstva, da si odposlanec ljudstva. Plača je sicer dobra, časa za zasebno življenje pa je bistveno manj, kot če bi bil v »navadni« službi.

Poslanska plača je sicer dobra, časa za zasebno življenje pa je bistveno manj, kot če bi bil v »navadni« službi.

Največji plus je možnost, da nekaj v državi premakneš naprej. Spomin na to, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami omogočili višje nadomestilo in brezplačno sobivanje v bolnici, mi vedno prinese nasmeh na obraz. Ko veš, da je nekaj od tega tvoje delo, je to neprecenljiv občutek, ki ga ne more kupiti noben denar.

Če sva začela z motivacijo za vstop v politiko, še zaključiva tukaj. Na kateri točki boste lahko rekli, da ste dosegli to, za kar ste se podali v politiko, in da je čas za umik?

Kar me moti v slovenski politiki, je parcialno reševanje problemov. Stvari ne uredimo celovito. Rad bi, da bi enkrat naredili recimo pokojninsko reformo, ki bo celovita in je vrsto let ne bo treba spreminjati. Naše delo nikoli ni povsem dokončano. Veliko je še cest, ki potrebujejo obnovo. Savinjska dolina ima ogromno nedokončanih infrastrukturnih projektov, velik problem je poplavna varnost. Zato se mi zdi pomembno, da to območje ne izgubi svojega poslanca.

Če pa bom v prihodnje to jaz, bodo povedali ljudje. Če bodo ljudje rekli, da bi rajši imeli koga drugega, bom to sprejel in še vedno počel kaj koristnega.