Albanski nacionalizem zasijal na Svetovnem prvenstvu v nogometu

Embed from Getty Images

V luči žarometov Svetovnega prvenstva v nogometu je zasijal škandal, ki sta ga na tekmi med Švico in Srbijo zakuhala švicarska reprezentanta, ki sta gol proslavljala s kretnjo dvoglavega orla - simbolom Albanije.

Ob tem se je izkazala izjemna solidarnost med Albanci v domovini, na Kosovu in drugod po svetu, ki ponovno kaže na obrise velike Albanije.

Do incidenta je prišlo na nogometni tekmi med Srbijo in Švico, ko sta dva švicarska reprezentanta, po rodu iz Kosova, ob zadetku gola to proslavila z gesto dvoglavega orla, ki je upodobljen na albanski zastavi. Eden izmed njih je imel kosovsko zastavo, ob švicarski, tudi na nogometnih čevljih.

Ni pa to prva politična provokacija, ki se je zgodila na nogometni tekmi, kjer so nastopali Srbi in Albanci. Leta 2014 je na tekmi med Srbijo in Albanijo na igrišče priletel dron z zastavo velike Albanije, med igralci pa je prišlo do fizičnega obračuna. Leto za tem so ob prihodu srbskih nogometašev v Tirano, albanski navijači kamenjali njihov avtobus.

Albanska solidarnost z rojaki se je pokazala takoj po izreku finančnih kazni za tri švicarske nogometaše: Xherdana Shaqirija in Granita Xhaka po rodu iz Kosova ter kapetana ekipe Stephana Liechsteinerja. Skupaj so dobili za 21.700 € kazni, saj FIFA na svojih tekmah prepoveduje izražanje nacionalnih političnih čustev in kazanje takih simbolov.

V enem dnevu pa so Albanci zbrali več kot 20.000 € prispevkov za nogometaše. Povod za zbiranje je dal sam albanski premier Edi Rama, svojo mesečno plačo pa je prispeval tudi kosovski minister za trgovino Bajram Hasani.

Pri zbiranju donacije gre v prvi vrsti za močno politično gesto. Povprečna mesečna plača v Albaniji je namreč 300 €, nogometaši, ki jih je FIFA kaznovala, pa mesečno zaslužijo od 40.000 € do 100.000 €.

Napetost med Srbi in Albanci se seveda ne začne na nogometni zelenici. Že v preteklosti sta imela naroda med seboj kar nekaj nesoglasij.

Velika Albanija: ne samo na Balkanu, ampak po vsej Evropi

Da je življenje v Albaniji težko in neperspektivno, je jasno marsikateremu Albancu, ki se v želji po boljšem zaslužku in standardu preseli v tujino. Največ jih poizkusi v Nemčiji, Italiji in Švici.

V Švici živi okoli 250.000 Albancev, kar predstavlja 2 % celotnega prebivalstva. Okoli 40.000 Albancev ima tudi švicarsko državljanstvo, ostali pa ostajajo zvesti svojim izvornim državam.

Albanija, ki se želi pridružiti EU in je te dni dosegla dogovor o pogojnem začetku pogajanj, postaja ena izmed možnih lokacij za postavitev centrov za migrante, ki si želijo v EU. To možnost pa je danes ostro zavrnil albanski premier Rama, ki meni, da je ideja o Albaniji kot velebranu za begunce nesprejemljiva. Prepričan je, da bi se moglo vprašanje pristopa Albanije k EU in migrantsko vprašanje obravnavati ločeno, Albanija pa je pripravljena prevzeti del odgovornosti za migrante.

Titovo Velenje, ki je postalo albansko

Spomladi letos je po Sloveniji odmevalo pismo Velenjskega župana Bojana Kontiča (SD), ki ga je naslovil na predsednika države Boruta Pahorja, premiera Mira Cerarja ter predsednika parlamenta Milana Brgleza v katerem jih poziva, naj se problem priseljencev začne reševati medresorsko usklajeno in celostno.

Ob tem je župan naletel na očitke Slovencev in tudi pripadnikov drugih narodov, ki že dlje časa živijo v Velenju, da je prav on in njegova odprta politika do priseljencev tista, ki je kriva za stanje v katerem se je mesto znašlo danes.

Največjo težavo predstavlja komunikacija, predvsem v vzgojno izobraževalnih ustanovah, kjer starši albanskih otrok ne znajo komunicirati z vzgojitelji in učitelji ter v zdravstvenem domu, kjer je neznanje jezika lahko tudi življenjsko usodno.