Aktivistični levičarski protestniški »sindikat« je zadnje, kar mladi ta trenutek potrebujemo

Zajem spletne strani in Twitterja Mladi plus, Tea Jarc
Cena, ki jo v epidemiji plačujemo mladi, je izjemno visoka. Ne zaradi virusa samega, ki je prav za mlade zdravstveno večinoma manj nevaren, ampak zaradi drugih posledic, ki jih njegova prisotnost v družbi prinaša.

Šolanje na daljavo je pomembna alternativa, a predvsem pri pridobivanju znanja. Ne more pa nadomestiti socialnih stikov, ki so trenutno omejeni. Že pred epidemijo je ravno odvisnost od »ekranov« predstavljala velik problem za duševno zdravje mladih. Zdaj so odnosi še drastično bolj reducirani, prihaja pa tudi do velike osamljenosti in tesnobe. Vse bi nas moral skrbeti podatek, ki ga je pred kratkim navedla pediatrična klinika v Ljubljani, da se je obravnava mladostnikov, ki so poskusili narediti samomor, povečala za 30 %.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta najdete na dnu prispevka.


Izobraževanje, še posebej v srednji šoli in kasneje pa skupaj z drugimi (ob)študijskimi dejavnostmi predstavlja za večino tudi temelj socializacije, samostojnosti in ustvarjanja odnosov, od prijateljskih do intimnih. Zdaj to v veliki meri izpada, kot tudi študentsko delo, prakse in pripravništva.

A vsega tega ob tako visoki pojavnosti virusa, kot jo imamo že dolgo, enostavno ne more biti. Nekaj tednov druženja enostavno ne bi odtehtalo kolapsa sistema, od zdravstvenega, do gospodarskega in vseh drugih, če bi se virus širil še bolj nenadzorovano.

Resnična solidarnost z mladimi v njihovih problemih tako ni brezglavo zahtevanje po odpiranju šol za vsako ceno, ampak v skrbi za to, da se širjenje virusa čim hitreje zameji in tako ustvari pogoje, za odpiranje izobraževalnih ustanov in s tem tudi boljšo socializacijo otrok in mladih.

Od tistih, ki trdijo, da se torej zavzemajo za pravice mladih, pogrešam delovanje v to smer. K temu zagotovo ne pripomorejo protesti, pa tudi ne nasprotovanje vsepovprek, ker je na oblasti določena politična opcija.
Namesto, da bi opozarjali na realne probleme in zagovarjali realne rešitve, se rajši igrajo kulturni boj, bijejo bitko proti kapitalizmu in z retoriko in ikonografijo obujajo nostalgijo po preživelem diktatorskem sistemu.

Problemi mladih so globlji in strukturnejši


Epidemija je razkrila tudi globlje, strukturnejše probleme, ki pa so tukaj že od prej. Nadpovprečno se je povečala brezposelnost mladih. Glede na demografsko sliko, ko so generacije vse manjše, brezposelnost med mladimi pravzaprav preseneča in kaže na globlji problem v našem izobraževalnem sistemu.

Ob množici nepotrebnega balasta izobraževalni sistem mladih ne pripravlja na izzive, ki jih čakajo v življenju in na trgu dela. Za tiste, ki so namreč na to pripravljeni, se delodajalci tepejo. Rešitev tako ni v subvencijah, jamstvenih shemah in drugih vzpodbudah za zaposlovanje mladih, ampak v njihovi pripravi na trg dela. V to smer bi morali bistveno prilagoditi izobraževalni sistem.

Z vzgojo za odnose, jasno identiteto in poudarkom na vrednotah pa bi rešili tudi marsikateri problem duševnega zdravja. Ob zavedanju, da bomo morali izposojeni denar vrniti, vračali pa ga bomo tisti, ki smo danes mladi, čudi tudi lahkotnost pri zahtevah, kaj vse naj še »plača« država.

Še posebej pri organizacijah, ki naj bi bile zagovornik mladih. Mladi imamo zadnjih 10 let celo sindikat, ki naj bi se zavzemal za naše pravice. A na področju prej omenjenih problemov ta sindikat ni naredil praktično nič.

Sindikat, ki zna predvsem kazati sredince


Predsednica sindikata Mladi plus, Tea Jarc, je glavni obraz praktično vsakega protesta, ki se zgodi, pa naj bo ta proti še ne formirani vladi, ki je preprečila, da bi šli v vrhuncu prvega vala epidemije na predčasne volitve, proti omejevalnim ukrepom zoper virus, proti Petrolu, proti klimatskim spremembam ali proti Ministrstvu za kulturo. Če je v Ljubljani protest, je verjetnost, da boste na njem zgrešili Jarčevo in njene aktiviste, zelo majhna.

foto: Facebook Tee Jarc


Nekritična in nekonstruktivna upornost je osnova njihovega komuniciranja, pa naj bo to na televiziji ali družbenih omrežjih, ter celo z blatenjem države pred mednarodnimi institucijami, ki potem Slovenijo po krivici uvrščajo med države z omejenimi svoboščinami.

Celo na potovalnem oddihu predsednice ne gre brez tega. Ko si je decembra, ko smo bili vsi omejeni na občine, privoščila oddih na Kanarskih otokih, je vsem poslala fotografijo iztegnjenega sredinca, ki ga kaže državi in s tem tudi vsem mladim.

Foto: Facebok Tee Jarc


Sredinca, ki ga kaže mladim iskalcem zaposlitve, ki jim je v resnici v interesu bolj prožen trg dela, saj omogoča bistveno več priložnosti za manj izkušene kadre. Korak v to smer predstavlja ukrep v PKP7, da lahko delodajalec upokoji delavca, ki je dosegel pogoje za to. To seveda ne pomeni vsesplošnega upokojevanja ljudi, ki jih zaposlovalci potrebujejo, ampak le manjši korak k temu, da odslovijo tiste, ki niso produktivni, a so zaposleni za nedoločen čas in zaščiteni kot kočevski medvedi.

Na ta način lahko dobi priložnost kakšen mlad iskalec zaposlitve, ki si ga brez tega podjetje ne more privoščiti zaposliti. Odgovor sindikata mladih je norčevanje iz poslancev in ministra za delo.

Foto: sindikat Mladi plus


Namesto večje fleksibilnosti rednih zaposlitev sindikat zagovarja višjo minimalno plačo, razne subvencije in jamstva ter obilico državnega denarja za različne namene. Namesto, da bi opozarjali na realne probleme in zagovarjali realne rešitve, se rajši igrajo kulturni boj, bijejo bitko proti kapitalizmu in z retoriko in ikonografijo obujajo nostalgijo po preživelem diktatorskem sistemu.

Mladi takšnega sindikata v resnici ne potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal mladostno energijo usmeriti v konstruktivne rešitve. Nekoga, ki bo sodeloval in iskal rešitve za probleme 21. stoletja, ne obujal nostalgije po 20. stoletju in vodil kulturnega boja v smeri diktature, ki smo se je znebili pred 30. leti. Nekoga, ki bo mladim pomagal, ne pa na njihov račun potoval po svetu in kazal sredinca. Zagotovo torej ne potrebujemo delomrznežev in kaviar socialistov, kot si v sindikatu, sicer sarkastično, celo sami pravijo.

Sindikat Mladi plus je le ena izmed skrajnih levičarskih skupin, ki se skriva za mladimi za opravičevanje svojega ideološkega in političnega boja, eksistence posameznikov, ki se prek tega izpostavljajo in medijske pozornosti.

Čas je, da mladi opozorimo na realne probleme in aktivno ter konstruktivno iščemo rešitve.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike