Agrokor – Mercator: saga o zmotnosti državnega lastništva in tovarišijski privatizaciji
POSLUŠAJ ČLANEK
V teh dneh lahko spremljamo reševanje močno prezadolženega hrvaškega velikana Agrokorja, ki preko svojih družb obvladuje velik del hrvaške prehranske verige in od katerega je pri sosedih odvisnih najmanj 100 tisoč delovnih mest. Njegov propad bi za Hrvaško pomenil katastrofo, gospodarsko in socialno.
Na žalost je največji hrvaški trgovec tudi lastnik največjega slovenskega trgovca in zasebnega podjetja Mercator. In kako je pravzaprav prišlo do takšne situacije?
Zgodba obeh podjetij je zgodba o spornem tranzicijskem procesu privatizacije, hkrati pa tudi zgodba o zmanipulirani tematiki državnega in »domačega« lastništva velikih podjetij, ki se spet pogosto pojavlja v tranzicijskih državah.
Mercator je 90. leta začel kot eden od igralcev v trgovinski panogi, ob prehodu v tržni sistem pa je država oz. politika v družbi s sklicevanjem na »nacionalni interes« in podobnimi zavajanji obdržala večinski delež.
Leta 1997 je vodenje prevzel Zoran Janković, za kar se lahko, kot lahko izvemo na ponarodelem posnetku z Youtube-a, zahvali nekdanjemu finančnemu ministru Tonetu Ropu. Kljub ne ravno strokovni »nastavitvi« pa je pod njegovim vodstvom družba postala gospodarska zgodba o uspehu, Mercator je postal daleč najpomembnejši igralec v panogi, nizal visoke dobičke, uprava pa prejela številna priznanja.
Takrat so se največji trgovci na Balkanu, Mercator, hrvaški Agrokor Ivice Todorića in srbska Delta Miroslava Miškovića celo dogovarjali o povezovanju.
Toda 2004 je prišlo do zamenjave slovenske vlade, ki Zoranu Jankoviću ni bila ravno naklonjena. Potem ko sta državna sklada KAD in SOD prodala pomembna deleža v Mercatorju dobaviteljema Istrabenzu in Pivovarni Laško, katerih upravi sta tedaj veljali za zaveznika vladajoče opcije, je moral jeseni 2005 Janković oditi.
Ko je 2008 nastopila finančna kriza, ki je Slovenijo še posebej prizadela zaradi izvozne usmerjenosti in ravno začetih spornih menedžerskih prevzemov, sta Pivovarna Laško in Istrabenz zašla v hude dolgove in začela razmišljati o odprodaji Mercatorja.
To se je junija 2014 tudi zgodilo z blagoslovom vlade Alenke Bratušek, svoje zasegle deleže v Mercatorju so takrat prodale tudi banke (večinoma v državni lasti) in Agrokor je postal popoln Mercatorjev gospodar.
Že takrat so mnogi ekonomisti in dobro poučeni opozarjali, da je Agrokor prezadolžen, da so njegove bilance zavajajoče in da ni v položaju, ko bi lahko realno kupoval Mercator.
Podobno kot marsikatera družba v Sloveniji je tudi Agrokor nastal skozi proces tovarišijske privatizacije, ki je bila na Hrvaškem še toliko bolj očitna skozi Tuđmanov projekt »200 družin nove hrvaške elite«, ki se ga sploh ni skrivalo – Ivica Todorić, dolgoletni prijatelj Franja Tuđmana in donator HDZ, je dobival ugodna privatizacijska posojila in druga državna kritja svojih poslov.
Spet pridemo do podobnega vzorca: v kriznih letih pridejo na dan sporni posli, izčrpavanje podjetja in najemanje nerealnih posojil, ki imajo danes za posledico dejstvo, da ima Agrokor več kot 3 milijarde evrov dolga (!) in ga trenutno praktično upravlja ruska banka.
Seveda je hkrati dejstvo tudi, da je Agrokor prevelik, da bi lahko propadel, in ga bo, kot vidimo v zadnjih dneh, če trenutni proces prestrukturiranja propade, reševala hrvaška država, na plečih davkoplačevalcev kakopak.
Oprostite, ampak ali po vsem tem še kdo verjame v politično tako zlorabljen »nacionalni interes« in večinsko državno lastništvo največjih podjetij?
Na žalost je največji hrvaški trgovec tudi lastnik največjega slovenskega trgovca in zasebnega podjetja Mercator. In kako je pravzaprav prišlo do takšne situacije?
Zgodba obeh podjetij je zgodba o spornem tranzicijskem procesu privatizacije, hkrati pa tudi zgodba o zmanipulirani tematiki državnega in »domačega« lastništva velikih podjetij, ki se spet pogosto pojavlja v tranzicijskih državah.
Mercator je 90. leta začel kot eden od igralcev v trgovinski panogi, ob prehodu v tržni sistem pa je država oz. politika v družbi s sklicevanjem na »nacionalni interes« in podobnimi zavajanji obdržala večinski delež.
Leta 1997 je vodenje prevzel Zoran Janković, za kar se lahko, kot lahko izvemo na ponarodelem posnetku z Youtube-a, zahvali nekdanjemu finančnemu ministru Tonetu Ropu. Kljub ne ravno strokovni »nastavitvi« pa je pod njegovim vodstvom družba postala gospodarska zgodba o uspehu, Mercator je postal daleč najpomembnejši igralec v panogi, nizal visoke dobičke, uprava pa prejela številna priznanja.
Takrat so se največji trgovci na Balkanu, Mercator, hrvaški Agrokor Ivice Todorića in srbska Delta Miroslava Miškovića celo dogovarjali o povezovanju.
Podobno kot marsikatera družba v Sloveniji je tudi Agrokor nastal skozi proces tovarišijske privatizacije, ki je bila na Hrvaškem še toliko bolj očitna skozi Tuđmanov projekt »200 družin nove hrvaške elite«
Pot Mercatorja do Agrokorja
Toda 2004 je prišlo do zamenjave slovenske vlade, ki Zoranu Jankoviću ni bila ravno naklonjena. Potem ko sta državna sklada KAD in SOD prodala pomembna deleža v Mercatorju dobaviteljema Istrabenzu in Pivovarni Laško, katerih upravi sta tedaj veljali za zaveznika vladajoče opcije, je moral jeseni 2005 Janković oditi.
Ko je 2008 nastopila finančna kriza, ki je Slovenijo še posebej prizadela zaradi izvozne usmerjenosti in ravno začetih spornih menedžerskih prevzemov, sta Pivovarna Laško in Istrabenz zašla v hude dolgove in začela razmišljati o odprodaji Mercatorja.
To se je junija 2014 tudi zgodilo z blagoslovom vlade Alenke Bratušek, svoje zasegle deleže v Mercatorju so takrat prodale tudi banke (večinoma v državni lasti) in Agrokor je postal popoln Mercatorjev gospodar.
Že takrat so mnogi ekonomisti in dobro poučeni opozarjali, da je Agrokor prezadolžen, da so njegove bilance zavajajoče in da ni v položaju, ko bi lahko realno kupoval Mercator.
Znani vzorci
Podobno kot marsikatera družba v Sloveniji je tudi Agrokor nastal skozi proces tovarišijske privatizacije, ki je bila na Hrvaškem še toliko bolj očitna skozi Tuđmanov projekt »200 družin nove hrvaške elite«, ki se ga sploh ni skrivalo – Ivica Todorić, dolgoletni prijatelj Franja Tuđmana in donator HDZ, je dobival ugodna privatizacijska posojila in druga državna kritja svojih poslov.
Spet pridemo do podobnega vzorca: v kriznih letih pridejo na dan sporni posli, izčrpavanje podjetja in najemanje nerealnih posojil, ki imajo danes za posledico dejstvo, da ima Agrokor več kot 3 milijarde evrov dolga (!) in ga trenutno praktično upravlja ruska banka.
Seveda je hkrati dejstvo tudi, da je Agrokor prevelik, da bi lahko propadel, in ga bo, kot vidimo v zadnjih dneh, če trenutni proces prestrukturiranja propade, reševala hrvaška država, na plečih davkoplačevalcev kakopak.
Oprostite, ampak ali po vsem tem še kdo verjame v politično tako zlorabljen »nacionalni interes« in večinsko državno lastništvo največjih podjetij?
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
1 komentar
Rajko Podgoršek
Strinjam se, da je v slovenskih medijih ozadje o nastanku Mercatorja preveč motno. Spomnimo: Mercator je pod vodstvom Jankovića odkupil številne ostale prehrambene verige: Vele, Živila, Potrošnik, Emona, ERA. Kako se je to lahko zgodilo, kaj je bil interes v ozadju, kdo je dal denar Mercatorju oziroma prepričal podjetja, da so se dala prevzeti?
Za sam trg v Sloveniji je takšen razvoj dogodkov v bistvu velika škoda. Izjemna konkurenčnost na trgu po osamosvojitvi je potrošniku dala ogromno izbire. Poleg omenjenih 'playerjev' smo imeli številne majhne privat ''Mamine trgovinice'' v večjih in tudi manjših krajih. Mercator je s prevzemi naredil monopol in povzročal distorzijo trga - spomnimo se na dolgoletno blokado prihoda Špara v LJ.
Na koncu se imamo za konkurenco v veliki meri zahvaliti temu, da smo v EU, v nasprotnem primeru bi Mercator lahko neomejeno haral naprej. Sploh ob težavah drugega slovenskega trgovca, Tuša. Poleg že omenjenega Spara so Hofer, Lidl, Eurospin ter v določeni meri tudi E'Leclerc prinesli potrebno konkurenco in razgibali trg.
Navsezadnje pa se stari časi Emone, Živil, in ostalih vračajo z pojavom novih manjših lokalnih verig, kjer sta lokalno že prepoznavna Jager (Štajerska, Prlekja) in Fama (Primorska).
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.