Agrokor – Mercator: saga o zmotnosti državnega lastništva in tovarišijski privatizaciji

Primož Veselič
2

V teh dneh lahko spremljamo reševanje močno prezadolženega hrvaškega velikana Agrokorja, ki preko svojih družb obvladuje velik del hrvaške prehranske verige in od katerega je pri sosedih odvisnih najmanj 100 tisoč delovnih mest. Njegov propad bi za Hrvaško pomenil katastrofo, gospodarsko in socialno.

Na žalost je največji hrvaški trgovec tudi lastnik največjega slovenskega trgovca in zasebnega podjetja Mercator. In kako je pravzaprav prišlo do takšne situacije?

Zgodba obeh podjetij je zgodba o spornem tranzicijskem procesu privatizacije, hkrati pa tudi zgodba o zmanipulirani tematiki državnega in »domačega« lastništva velikih podjetij, ki se spet pogosto pojavlja v tranzicijskih državah.

Mercator je 90. leta začel kot eden od igralcev v trgovinski panogi, ob prehodu v tržni sistem pa je država oz. politika v družbi s sklicevanjem na »nacionalni interes« in podobnimi zavajanji obdržala večinski delež.

Leta 1997 je vodenje prevzel Zoran Janković, za kar se lahko, kot lahko izvemo na ponarodelem posnetku z Youtube-a, zahvali nekdanjemu finančnemu ministru Tonetu Ropu. Kljub ne ravno strokovni »nastavitvi« pa je pod njegovim vodstvom družba postala gospodarska zgodba o uspehu, Mercator je postal daleč najpomembnejši igralec v panogi, nizal visoke dobičke, uprava pa prejela številna priznanja.

Takrat so se največji trgovci na Balkanu, Mercator, hrvaški Agrokor Ivice Todorića in srbska Delta Miroslava Miškovića celo dogovarjali o povezovanju.

Podobno kot marsikatera družba v Sloveniji je tudi Agrokor nastal skozi proces tovarišijske privatizacije, ki je bila na Hrvaškem še toliko bolj očitna skozi Tuđmanov projekt »200 družin nove hrvaške elite«

Pot Mercatorja do Agrokorja

Toda 2004 je prišlo do zamenjave slovenske vlade, ki Zoranu Jankoviću ni bila ravno naklonjena. Potem ko sta državna sklada KAD in SOD prodala pomembna deleža v Mercatorju dobaviteljema Istrabenzu in Pivovarni Laško, katerih upravi sta tedaj veljali za zaveznika vladajoče opcije, je moral jeseni 2005 Janković oditi.

Ko je 2008 nastopila finančna kriza, ki je Slovenijo še posebej prizadela zaradi izvozne usmerjenosti in ravno začetih spornih menedžerskih prevzemov, sta Pivovarna Laško in Istrabenz zašla v hude dolgove in začela razmišljati o odprodaji Mercatorja.

To se je junija 2014 tudi zgodilo z blagoslovom vlade Alenke Bratušek, svoje zasegle deleže v Mercatorju so takrat prodale tudi banke (večinoma v državni lasti) in Agrokor je postal popoln Mercatorjev gospodar.

Že takrat so mnogi ekonomisti in dobro poučeni opozarjali, da je Agrokor prezadolžen, da so njegove bilance zavajajoče in da ni v položaju, ko bi lahko realno kupoval Mercator.

Znani vzorci

Podobno kot marsikatera družba v Sloveniji je tudi Agrokor nastal skozi proces tovarišijske privatizacije, ki je bila na Hrvaškem še toliko bolj očitna skozi Tuđmanov projekt »200 družin nove hrvaške elite«, ki se ga sploh ni skrivalo – Ivica Todorić, dolgoletni prijatelj Franja Tuđmana in donator HDZ, je dobival ugodna privatizacijska posojila in druga državna kritja svojih poslov.

Spet pridemo do podobnega vzorca: v kriznih letih pridejo na dan sporni posli, izčrpavanje podjetja in najemanje nerealnih posojil, ki imajo danes za posledico dejstvo, da ima Agrokor več kot 3 milijarde evrov dolga (!) in ga trenutno praktično upravlja ruska banka.

Seveda je hkrati dejstvo tudi, da je Agrokor prevelik, da bi lahko propadel, in ga bo, kot vidimo v zadnjih dneh, če trenutni proces prestrukturiranja propade, reševala hrvaška država, na plečih davkoplačevalcev kakopak.

Oprostite, ampak ali po vsem tem še kdo verjame v politično tako zlorabljen »nacionalni interes« in večinsko državno lastništvo največjih podjetij?

domovin-2

2 KOMENTARJI

  1. Opisati je potrebno nastanek Merkatorja, pa bo vse jasno.
    Merkator je bil pač eno povprečno lokalno trgovsko podjetje, kakršnih je bilo v Sloveniji precej in so bila razporejena po vsej Sloveniji. V domači občini in njeni bližnji okolici so imela določeno prednost in so kolikor tolikor uspešno poslovala.
    Takšen je bil Merkator, ki je imel sveda lokalno konkurenco, ki pa je razem Emone ne znam našteti. Imel pa je vrhunskega Goslarja člana CK. Zanesljivo je bilo več takšnih trgovskih podjetij, oziroma trgovdcev, kot jih imenuje lavica, vendar vsa brez Goslarja.
    CK v ilegali ( Murglah) je ugotovil, da je potrebno začeti združevati trgovino, ustvariti trgovca, ki bo kontroliral celo državo in ki bi dovolj močan, da se bo upiral tujim trgovskim verigam,ki so vdirale v Slovenijo in njihovega vdora ni bilo mogoče zajeziti in preprečiti.
    Po ustaljeni komunistični praksi je CK izdal dekret, da je potrebno začeti združevati slovensko trgovino. V ta namen so dobile banke nalogo, da spremljajo to združevanje, k združevaju so pritegnili agitprop, ustrezne “strokovnjake” ekonomiste, ki so podpirali združitvene mahinacije. Razume se, da je pri združevanju sodelovala tudi policija, bolje rečeno ni sodelovala, tako kot ne tožilstvo in končno tudi sodstvo ne.
    Partijsko nalogo združevanja so poverili zanesljivemu človeku, kosovcu tovarišu Zoranu Jankoviću, ki je povrh še Jugoslovenar, tako da mu ni bilo težko najti podonih pajdašev po bivši Jugi, ki so na podoben način počeli enako. Tako je počel Ivica Todorič, cvetlica iz iste gredite kot slovenski Zoran, ali pa Mišković, tudi perla na balkanski podlagi.
    No Zoran je dobil neskončno moč in začel je uničevati slovensko trgovino. Ena za drugo so padala lokalna trgovska podjetja. Polastil se je dobaviteljev, ki so po najnižjih možnih cenah dobavljali robo “najboljemu susjedu Merkatoru” odnosno Zokiju,ostalim pa so “biberili” višje cene in jim s tem onemogočali konkurenčnost.
    Tako so eden za drugim padali “trgovci”. Najprej najmanjši kapitalisti, tisti, ki so krošnjarili po zakotnih vaseh in uličicah mest. Ti so bili prvi na udaru, te je Zoki prve stisnil v prid in zadovoljstvo CK, saj bi ti utegnili postati volivci koga drugega in bi Slovenija lahko postala demokratična država, če bi si ti mali mižeki finančno opomogli.
    Potem so začela padati še ostal večja podjetja. Eno za drugim. Zoki je triumfiral. Gradil je na veliko, a pazite ne s svojim, torej Merkataorejevim denarjem, ampak z denarjem banki, ki so po direktivi CK finacirale potratnost najboljega susjeda. Ta se je kopal v denarju, tako da je prek teklo in podjetni Zoki je viške prestregal s svojimi firmami, ki so blestele in cvetele, kot nejgovi nadebudni sinovi. Vse je pokalo od podjetnosti, od strokovnosti, od gospodarnosti in havl kar ni bilo mogoče utišati. Povsod Zoki, povsod Mekator, povsod sami uspehi. Banke pa vedno bolj prazne in krediti vse bolj tvegani.
    Potem je pišel še nevarni Janša, ki je popolnma zmešal karte Centralnemu komiteju in se direktno lotil Zokija in njegovih cevtočih podjetij. Mrekatorja direktno, ko ga je prodal Bavčarju in Šrotu. Toda pozor, ne v celoti, da ne bo pomote. Večina Markatorja je še vedno ostal v kontroli CK. A užaljenost in prizadetost je bila tako velika,da je agitprop dobil nalogo, da hudobnega Janšo za vse večne čase nabije na sramotilni steber in ga označi za krivca,ki je pokopal Merkatre.
    Odletel je tudi Zoki, ki je moral postati župan Ljubljane in rezerevni premier, ki bo vskakoval vedno, kadar CK ne bo našel primerne lutke, ki bi lahko spodnesla Janšo na volitvah.
    Rezultati delovanje gospodarskega genija balkanskega Zokija so znani. Merkator je bil in je še vedno prezadolžen. Kriminalno podzemlje z Zokijem na čelu, ga je tudi temeljito osušila. Zaradi koopertivnosti policije in tožilstva nikoli ne bomo zvedeli, koliko je dobil šarec, koliko pa si je Zoki zadržal zase. Vsekakor ni bilo malo.
    Merkator je končno bilo potrebno prodati. Kar nekaj vzrokov je bilo,za takšen nujni korak.Na eni strani prezadolženost, na drugi strani pa kriminal, ki se je kopičil in ga nso preprečili niti nasledniki slavnega Zokija,saj so bili iz istega gnezada in jih je na merkatorjev tron posadil isti CK.
    Komu pa naj bi prodali Merkator, če ne sorodni dušici iz istega Kosa, torej Ivic Todoriču, po jako veliki diskontni ceni. Koliko je Ivica plačal se ne ve, saj je znani diskont bil nesramno nizek, tako rekoč darilo kosovskemu tajkunu. Zanesljivo je še neka razlika,za katero oslepljena policija, pa tudi tožilstvo v Sloveiji ne vedo. Zanesljivo pa je razlika poniknila v interesnem območju CK. Kolikšna je bila, bo morda priplavalo na dan sedaj, ko so imperij velikega Ivice prevzeli bankirji in hrvaška vlada. Tukaj je najveretneje potrebno iskati vzrok za nenaden odhod slovenskega Tončeka. Naredil je podobno potezo kot pred časom slavnii Sanader, ko je odstopil od premierstva, ne da bi pojasnil zakaj in šele čas je pokazal da zaradi nujenga odhoda v Remetinec.
    Od kar Zoki ni več pri neskončnih virih potoka imenovanega NLB, ki so oblivali in zalivali Merkator, so presahnila njegova cevtoča privatna podjetja. Sedaj pač mora skubiti Ljubljano in Ljubljančane, ki mu verjamejo, da je car najlepšega srbskega mesta na svetu. No ljubljanski denarci niso ravno muhe, jih pa z veslejem Zoki požitra in se ohranja pri življenju. Veseli ga tudi, da kljub vsemu ostaja adut CK in da CK še vedno računa naj. Na Mekator ne več.Kaj čemo, so pač krizni časi.

  2. Strinjam se, da je v slovenskih medijih ozadje o nastanku Mercatorja preveč motno. Spomnimo: Mercator je pod vodstvom Jankovića odkupil številne ostale prehrambene verige: Vele, Živila, Potrošnik, Emona, ERA. Kako se je to lahko zgodilo, kaj je bil interes v ozadju, kdo je dal denar Mercatorju oziroma prepričal podjetja, da so se dala prevzeti?

    Za sam trg v Sloveniji je takšen razvoj dogodkov v bistvu velika škoda. Izjemna konkurenčnost na trgu po osamosvojitvi je potrošniku dala ogromno izbire. Poleg omenjenih ‘playerjev’ smo imeli številne majhne privat ”Mamine trgovinice” v večjih in tudi manjših krajih. Mercator je s prevzemi naredil monopol in povzročal distorzijo trga – spomnimo se na dolgoletno blokado prihoda Špara v LJ.

    Na koncu se imamo za konkurenco v veliki meri zahvaliti temu, da smo v EU, v nasprotnem primeru bi Mercator lahko neomejeno haral naprej. Sploh ob težavah drugega slovenskega trgovca, Tuša. Poleg že omenjenega Spara so Hofer, Lidl, Eurospin ter v določeni meri tudi E’Leclerc prinesli potrebno konkurenco in razgibali trg.

    Navsezadnje pa se stari časi Emone, Živil, in ostalih vračajo z pojavom novih manjših lokalnih verig, kjer sta lokalno že prepoznavna Jager (Štajerska, Prlekja) in Fama (Primorska).

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime