Afganistanska lekcija obudila idejo o evropski vojski. Obrambni ministri EU o naukih, ki so jih osvojili

Foto: Twitter obrambnega ministra Tonina

Obrambni ministri EU so danes na Brdu pri Kranju razpravljali o aktualnih varnostnih izzivih in strateškem kompasu s poudarkom na krepitvi odpornosti. Glavna pozornost je bila namenjena Afganistanu, ki je mednarodno skupnost presenetil, v EU pa zopet načel debato o evropski vojski.

O tem, da je situacija v Afganistanu nakazala, da more EU narediti več na področju hitrejšega odzivanja na krize, je v intervjuju za spletni medij Euractiv spregovoril tudi gostitelj razprave, obrambni minister Matej Tonin. Strinja se, da je potrebno izboljšati sistem bojnih skupin.

V luči aktualnega dogajanja v tej državi so ministri naslovili tudi varnostno-obrambne posledice krize, ki bi lahko vplivale na varnostne razmere v Evropi. Vse bolj je namreč živa tudi ponovna ideja o EU vojski.

Ministri so se v današnji razpravi o Afganistanu osredotočili na nauke, ki so jih EU in države članice potegnile iz zadnjih dogodkov v tej deželi, kjer so po umiku zavezniških sil na oblast znova prišli talibani. Ministri so se večinoma strinjali, da mora biti EU sposobna delovati bolj samostojno v kriznih razmerah.

Eden od naukov, ki jih je mogoče potegniti iz Afganistana je, da EU nima zmogljivosti, da deluje v zapletenih razmerah in da ima EU različne pobude, npr. bojne skupine EU. Vendar pa se ministri strinjajo, da je mehanizem, kako jih uporabiti in napotiti vojake v tujino, preveč zapleten.

Tonin: Evropa mora narediti več za svojo obrambo

“Afganistan je zagotovo prinesel nekaj lekcij, zlasti pri našem operativnem sodelovanju, vendar verjamem, da je pandemija COVID-19 že poudarila številna področja, na katerih mora EU delati, da se bolje pripravi na naslednjo krizo,” je v intervjuju za Euractiv pred samim srečanjem ministrov dejal slovenski obrambni minister Matej Tonin. “Bolj kot kdaj koli prej je očitno, da mora Evropa narediti več za svojo obrambo, povečati lastne zmogljivosti, da lahko avtonomno zagotavlja svojo varnost, brani svoje interese in se lahko učinkovito odziva na vsak varnostni izziv.”

Meni, da če želi EU postati bolj zanesljiv ponudnik varnosti in globalni akter, se mora izogniti preteklim napakam in razviti verodostojne vojaške sile za posredovanje, ki bodo sposobne projicirati stabilnost v naši soseščini.

Uradniki EU so namreč zaradi situacije v Afganistanu znova začeli razmišljati o ustanovitvi 5.000 vojaških sil za hiter odziv, ki bi lahko posredovali v zgodnjih mednarodnih krizah. Tonin ob tem v intervjuju priznava, da ima EU od leta 2007 vzpostavljen sistem bojnih skupin s 1500 ljudmi, ki niso bile uporabljene in so razumljene kot napaka. Predlog ministrov gre v smeri bojnih skupin za pripravljenost, ki bi lahko štele okoli 5000 mož ali več, do nekje 20.000. “Slovenija lahko prispeva od 200 do 300 vojakov, to je v tem trenutku naš maksimum z ozirom na druge angažmaje Slovenske vojske v svetu,” je še dejal Tonin.

Po njegovih besedah so neformalne razprave med obrambnimi ministri prinesle nekaj inovativnih idej, na primer oblikovanje “hibridnega nabora orodij” EU za boj proti hibridnim grožnjam, dezinformacijam ali drugim vrstam manipulacij, pa tudi idejo o zagotavljanju dostopa do globalnih dobrin, kot je vesolje, morje domene ali celo kibernetskega prostora.

Ideja o evropski vojski vse močnejša

Mnogi strokovnjaki in visoki uradniki EU menijo tudi, da so zlom afganistanske vlade, prevzem države s strani talibanov in naglica k evakuaciji evropskih državljanov in afganistanskih uslužbencev poudarili potrebo Evropske unije po lastnih hitro odzivnih vojaških silah.

“Ali se lahko Evropa kot svetovna gospodarska in demokratična sila zadovolji s položajem, ko brez pomoči ne moremo zagotoviti evakuacije naših državljanov in ogroženih, ker so nam pomagali?” se je v sredo vprašal predsednik Evropskega sveta, Charles Michel. »Menim, da ne potrebujemo drugega takega geopolitičnega dogodka, da bi razumeli, da si mora EU prizadevati za večjo avtonomijo odločanja in večjo zmogljivost za ukrepanje v svetu.«

Španski načelnik generalštaba, Teodoro López Calderón, je v intervjuju za časnik El Mundo dejal, da je odvisnost EU od ZDA “absolutna” in da mora evropski blok razviti svojo vojaško silo, da bo lahko pomemben akter na mednarodni ravni. prizor. “Če ne, ne bo nikoli,” je dejal. »Ustvariti evropsko vojsko pomeni imeti skupno zunanjo politiko in da imamo vsi skupen interes. To je politični preskok, ki ga je treba še doseči. Mislim pa, da ni dvoma, da bi moral Bruselj povečati svoje vojaške zmogljivosti.”

O zamisli glede evropske so prvič razpravljali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pri čemer je bila tema aktualna predvsem zaradi krvavih vojn ob razpadu Jugoslavije. Takrat si je EU zastavila vojaški cilj, da bodo članice dale na razpolago do 60.000 vojakov, ki so lahko na bojišče napoteni v 60 dneh. Ta cilj ni bil nikoli uresničen.

Razprave v EU-ju o oblikovanju enot za hitro posredovanje se vlečejo že več kot desetletje, a brez konkretnih uspehov, čeprav se je leta 2007 oblikoval sistem bataljonskih skupin, ki pa niso bile nikoli uporabljene zaradi zatikanja pri financiranju in nenaklonjenosti njihovim napotitvam.Po mnenju poznavalcev je po odhodu Velike Britanije iz EU-ja več možnosti za vzpostavitev enot za hitro posredovanje, saj je bil London vseskozi skeptičen do skupne evropske obrambne politike.

9 komentarjev

  1. Slovenci imamo izkušnjo s slavno JLA. To je bila večnacionalna vojska , ki je dobesedno razpadla, ob prvem pretresu.
    Ustanovitev evropske vojske je neumnost, saj se države ne morejo poenotiti niti pri krmpirju, ali čebuli, kako pa se naj poenotijo, kdo bo vodil vojsko, kdo bo kreiral obrambne sile? Evopa lahko osnuje le skupine komandosov in nič več.
    Moč Evrope pa je lahko v Evropejcih, ki jih je potrebno vzgojiti, da bodo branili svojo kulturo in življenski standard.
    Trenutno kulturi zelo slabo kaže.

  2. NE hvala za vojsko EU. Na koncu se vedno zgodi, da žrtev takšne vojske ena ali več tistih, ki so jo ustanovili. Slovenija, kar mora narediti je, da okrepi svojo; ne pa da denar meče v neko EU vojsko. Kot prvo bi morala nekako privabiti (npr. usposabljanje julij-sep. tj. mesece se jim da na mes. po 1000 € neto, neobdavčeno in ne bi imelo vpliv na ostale prejemke, npr državna štipendija) vsaj 10 do 20 % maturantov letno, jih v 3 mesecih izuriti in potem vključiti v rezervno sestavo;

  3. Katastrofalno nepripravljen umik mirovnih enot ZDA in držav Nata je pokazal porazno politično ter vojaško ne-enakopravnost in ne-koordiniranost med državami članicami evro-atlantskega obrambnega in političnega zavezništva Nato.
    Ameriški predsednik Biden je brez vsakršnih posvetov z zavezniškimi državami samovoljno ukazal umik, s čemer je prevzel nase in na aktualno ameriško politično in vojaško oblast polno odgovornost za vse posledice nepripravljenega umika mednarodnih mirovnih sil ter za nepripravljeno in pravzaprav iz nepričakovano kritične situacije izsiljeno panično ter časovno omejeno reševanje ogroženih sodelavcev Nata oz. tamkajšnjih ogroženih državljanov iz Afganistana.

    Resnici na ljubo je treba priznati, da je večino materialnih in finančnih stroškov dvajsetletnega delovanja mirovnih sil Nata v Afganistanu nosila vlada ZDA in da so ostale države članice svojo finančno neenakopravnost pri pokrivanju skupnih stroškov zlahka prenašale. Kot zlahka prenašajo tudi bistvene razlike v finančnem pokrivanju lastnih in skupnih obrambnih sil, mnoge med njimi (vključno z RS) ne dosegajo niti že zdavnaj soglasno politično dogovorjenih dveh odstotkov nacionalnih BDP za delovanje lastnih in skupnih oboroženih sil. Skratka, članicam Nata je vseskozi bilo kar prav, da so ZDA prevzemale nesorazmerne finančne deleže in nesorazmerna bremena za delovanje Nata, a so s tem prilagodljivo pasivno pristale na vlogo ZDA kot ključnega in samoumevnega odločevalca o vseh skupnih zadevah.

    Poraz mirovnih prizadevanj ter aktivnosti oboroženih sil ZDA in Nata tudi za zavarovanje temeljnih človekovih svoboščin in pravic ljudstev Afganistana je toliko hujši, ker so vlada in “natovsko” izurjene in oborožene sile legalne oblasti Afganistana brez vsakršnega odpora predale državo v upravljanje islamskim skrajnežem, ki glasno in nedvoumno napovedujejo “šeriatsko pravo” kot ključni in temeljni državni pravni akt, seveda v izključni “revolucionarni” interpretaciji najmogočnejših talibanskih islamskih samodržcev.

    Po vojaškem in političnem polomu ZDA in zavezništva Nato v Afganistanu je sicer do določene mere razumljivo, da nekatere evropske države ponovno obujajo separatne “skomine” po ustanovitvi oboroženih sil lastne skupne obrambe držav članic EU, kar pa se zdi v nasprotju z vsakršnim racionalnim premislekom. Šlo bi namreč le za vzpostavljanje (v najboljšem primeru) vzporednih oboroženih sil z enotami zavezništva Nato, kar bi le še dodatno obremenilo davkoplačevalce v državah članicah EU ter Nata ter le še dodatno prispevalo ne-usklajenosti, ne-transparentnosti in ne-učinkovitosti po nepotrebnem strateško, taktično in finančno razcepljene obrambe držav EU in članic zavezništva Nato.

    Nujen bo torej tehten in odgovoren skupen strateški premislek o obrambnem zavezništvu Nato ter o obveznostih, dolžnostih in pristojnostih vseh njegovih članic v skladu z njihovimi socialnimi in finančnimi zmogljivostmi ter strateškimi razvojnimi zmogljivostmi in interesi. In predvsem o vlogi ZDA, ki najbrž ne morejo več delovati kot “a priori” naj-vpiivnejša in najodgovornejša “oblastnica” znotraj demokratično in prostovoljno pridruženih držav članic zavezništva. Povedano drugače: najprej je potrebno urediti razmere v zavezništvu Nato ter izpolniti že zdavnaj veljavno dane zaveze posameznih držav članic, šele potem bi morda veljalo razmišljati o novih ravneh in ciljih organiziranja skupne obrambe znotraj skupnosti EU, če bi se izkazalo to za potrebno, nujno in uresničljivo.

Komentiraj