Afera Prisluhi: saga o grdem račku, mafijskih poslih in predvolilni mrzlici

Z afero Snowden se je končalo obdobje sprenevedanja, da vlade ne prisluškujejo svojim državljanom in tujim vladam. Maske so padle. Prav tako ni več presenetljivo, da uporabljajo metode, ki grobo kršijo zakonodajo.

Prisluškovalne naprave ameriških tajnih služb so bile odkrite v evropskih ustanovah ter mobilnih napravah prijateljskih politikov, na primer Angele Merkel. Sicer obstaja javna skrivnost, da se vlade med seboj vohunijo. Kakšen smisel bi sicer imele obveščevalne službe?

Situacija pa se spremeni, ko na dan pridejo dejstva o konkretnem primeru prisluškovanja. Zgodi se škandal. To pa ima lahko neugodne posledice, saj so razkritja voda na mlin političnega izsiljevanja med državami.

Obveščevalna dejavnost: prekršek obstaja samo, če se ga odkrije


Tudi afera Prisluhi ni bila izjema. Nedovoljena komunikacija med slovenskimi diplomati na eni in hrvaškimi na drugi strani je zagotovo obstajala. Stvar je nezakonita, vendar povsem običajna. Dokler ni nihče nikogar zalotil s prsti v marmeladi, je bilo vse v redu.

Težava je nastopila zaradi malomarnosti slovenskega arbitra Jerneja Sekolca in agentke slovenske vlade Simone Drenik, ko sta si zaupni pogovor privoščila kar preko nezaščitene telefonske povezave.

Stvar je posebej zaskrbljujoča, ker sta imela na voljo vsa sredstva, da komunikacijo kriptirata, saj sta profesionalca v diplomaciji, kjer je varovanje podatkov samoumevno.

Dovolila sta si to, česar si ne dovoli niti “dealer” konoplje. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali je šlo za malomarnost, ali pa je v ozadju nekaj povsem drugega.
Sekolec in Drenikova sta si dovolila, česar si ne dovoli niti “dealer” konoplje. Ob tem se pojavlja vprašanje ali je šlo za malomarnost, ali pa je v ozadju nekaj povsem drugega.

Nenazadnje je sumljivo že dejstvo, da se je Sekolec kot edini slovenski kandidat za arbitra pojavil tako rekoč čez noč, po aferi pa spet poniknil kdove kam. Nikdar ni odgovarjal za svojo brezbrižnost, čeprav je v diplomatski bitki potopil slovensko galejo. Bizarno, mar ne?

Najnovejši dogodki v Aferi stvar postavljajo v novo luč. Že dalj časa se je namreč špekuliralo, katera tuja tajna služba bi nedovoljeni pogovor lahko spravila v javnost. Razkritja izpred nekaj dni kažejo, da je šlo za hrvaško agencijo SOA.

Davor Mehanik kot serviser mednarodnega ugleda Hrvaške


Razkritja so postregla s sočnimi podrobnostmi, na primer imenom hrvaškega agenta – Davora Franića z vzdevkom Davor Mehanik ter navedbo, da je hrvaška vlada pronicanje zaupnih informacij v medije želela preprečiti s podkupovanjem vodstva neke multinacionalke, ki naj bi imela vpliv v POP TV-ju.

Hrvaška vlada naj bi v splošnem nadzirala tuje novinarje. Ob tem se zdi šokantno, da si je Vlada za dosego cilja privoščila taktiko podkupovanja vodstva tuje družbe, ki bi jo človek pripisoval kvečjemu kakšnemu mehiškemu narkokartelu.

Se je slovenska “malomarnost” komu izplačala?


Obenem se pojavlja vprašanje, ali je bila afera v celoti zrežirana s strani hrvaške SOA-e in ali si ni nemara tudi kdo severno od Kolpe prislužil vikenda na Korčuli ter jahte v marini. Nič več ne more presenetiti. Slovenske tajno-obveščevalne službe niso krive. Sekolec je velik, šolan in izkušen človek in predpostavljamo lahko, da ve, kaj dela. A zaradi njega si je Slovenija prislužila podobo grdega račka.

Vsekakor pa nas lahko skrbi tudi varnost Slovenije. V javnosti so se namreč že pojavile informacije, da v naši politiki informacijska varnost ni ravno vrlina.

Prvoborci so strnili vrste v luči prihajajočih volitev


Seveda so še drugi zanimivi vidiki tega spora, še zlasti dejstvo, da je stranka SD po objavi šokantnih informacij nemudoma pozvala k sklicu Sveta za nacionalno varnost. Tudi za izjave politikov na to temo se zdi, da so namenjene predvsem nabiranju političnih točk.

Podoben pristop gre opaziti pri nedavni aferi s sporno naslovnico Mladine, z upodobitvijo Orbana skupaj s člani SDS, kar je izzvalo ostro diplomatsko reakcijo Madžarske. Ob tem je levica Orbana na vsak način skušala prikazati kot diktatorskega državnika, ki na “domačem dvorišču” krati svobodo medijem in želi to prakticirati tudi na Slovenskem. Histerija se izplača.
Hrvaški zagotovo ne bo ugajala predstavitev novosti v slovensko-hrvaških relacijah na današnjem vrhu v Bruslju. Seznanitev evropskih državnikov z afero bi namreč utegnilo zmanjšati ugled naše južne sosede.

Puške in topovi so “zarjaveli”, novodobno orožje so mediji


V današnjem času je medsebojno vojaško obračunavanje le malo verjetno. Stara celina je vse bolj notranje povezana. V slovenskem interesu je uveljavitev arbitražne razsodbe med Slovenijo in Hrvaško. Ob tem ni smiselno iskati fizičnih provokacij.

Tega nihče več ne počne. Škoda za gospodarstvo bi bila nepredstavljiva. Uporaba prisluhov je v takšnem primeru boljša metoda, četudi utegne povzročiti zgolj napete živce ter poslabšanje medsosedskih odnosov.

In Hrvaški zagotovo ne bo ugajala predstavitev novosti v slovensko-hrvaških relacijah na današnjem vrhu v Bruslju. Seznanitev evropskih državnikov z afero bi namreč utegnila zmanjšati ugled naše južne sosede.

Lutkovna predstava za slovensko publiko


Hrvaški odziv na razkritja je bil skromen. Kvečjemu je bilo zaslediti navedbe, da želi Slovenija opravičiti nedovoljeno ravnanje in “kompromitirano” arbitražno razsodbo. Obenem se spor predstavlja v luči bližajočih se evropskih volitev. Vlada v Zagrebu sicer zanika prisluškovanje in poskus vplivanja na POP TV.

Po drugi strani pa je v Sloveniji završalo, kot bi nekdo s palico dregnil v mravljišče. V občilih se pojavljajo kritični odzivi politikov, Marjan Šarec pa je sklical Svet za nacionalno varnost (presenetljivo prvič v tem mandatu), ki se ga je udeležil celo Borut Pahor. Na dogodku je slovenski vrh obsodil hrvaško ravnanje.

Poleg tega je MZZ na zagovor pozval hrvaškega veleposlanika v Ljubljani in na posvet slovensko veleposlanico v Zagrebu. A tovrstne poteze mnogi vidijo zgolj kot spektakel za volivce.

Marjan Šarec je namreč izpadel kot nastopaški “Sheriff”, ki obvladuje sceno, a v resnici stvar deluje patetično, saj človek kmalu spozna, da gre za samopromocijo. Tisti, ki bodo za slovensko varnost res poskrbeli, bodo ostali v njegovi senci.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike