Adventus: ‘prihod’ in ‘navzočnost’

S 1. adventno nedeljo po Božji dobroti začenjamo novo bogoslužno leto. Bogoslužje je najbolj popolno dejanje Cerkve in vsakega kristjana, ker dajati čast Bogu, Stvarniku, je največ, kar lahko stori Cerkev kot skupnost odrešenih in vsak posameznik kot ustvarjeno bitje.

Na začetku bogoslužnega leta je prav, da v sebi obnovimo zavest in poglobimo spoznanje, da vsa Cerkev, poveličana in potujoča, enako daje čast Bogu. Naše, zemeljsko bogoslužje potujoče Cerkve je vključeno v bogočastje poveličane Cerkve. Tega dejstva se vedno premalo zavedamo. Zato se z novim bogoslužnim letom, ki ga potujoča Cerkev začenja z adventom, ne vključuje na novo v pravo bogočastje, ampak se v ustvarjenem času vključuje v večno bogoslužje poveličane Cerkve.

V krščanskem izrazoslovju se beseda adventus nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa.

O na videz »dvojni razsežnosti« bogoslužja

2. vatikanski koncil v konstituciji o bogoslužju trdi, da Cerkev ‘v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo‘ (Sacrosanctum Concilium 102). Po nauku koncila lahko verniki ob vsakem pravem bogoslužnem dejanju stopimo v stik in smo napolnjeni z zveličavno milostjo. Tak pogled na bogoslužno leto bi lahko imenovali ‘pogled z Božje strani’.

Člani potujoče Cerkve, torej mi na zemlji živeči njeni člani, doživljamo bogoslužno leto v naši zgodovini in družbi, v bivanju v prostoru in času, torej v ustvarjenih, končnih kategorijah. Na to zahtevno vprašanje nam odgovarja pot adventa, ki ga danes začenjamo.

Adventni čas v vseh ljudeh in družbah, pa naj so te razvite ali nerazvite, prebuja upanje, ker se vsi zavedamo, da smo v času našega zemeljskega bivanja na isti barki in da potrebujemo odrešenje. Tisto pravo upanje na odrešenje pa lahko najdemo samo v Kristusu, ki jej kot pravi Pismo Hebrejcem, »isti včeraj in danes in na veke« (Heb 13,8).

Prihod in navzočnost ...

Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali. On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam ponuja Božjo trdnost. Je namreč ‘meso’ kot mi in ‘skala’ kakor Bog. Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem evangeliju.

Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In to upanje potrebuje vsako človeško bitje.

V to upanje kristjani vstopamo v adventu. Po rimskem obredu adventni čas sestavljajo 4 tedni pred Gospodovim rojstvom oziroma skrivnostjo učlovečenja.

Beseda adventus pomeni ‘prihod’ ali ‘navzočnost’. V antičnem svetu so s to besedo označevali obisk kralja ali cesarja v neko pokrajino. V krščanskem izrazoslovju pa se nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa. Prvi je ravno učlovečenje, drugi pa je njegov veličastni prihod ob koncu časov. Ta dva dogodka, ki sta časovno ločena med sabo, in nam ni dano vedeti koliko, pa sta v globini povezana, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem uresničil tisto preobrazbo človeka in vesolja, ki je končni cilj stvarstva.

Toda preden bo konec, je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, kakor pravi Jezus v Markovem evangeliju. Gospodov prihod se nadaljuje in svet je potrebno prekvasiti z njegovo navzočnostjo. Pri tem stalnem Gospodovem prihodu v oznanjevanju evangelija, je potrebno naše nenehno sodelovanje. Cerkev, ki je kot Nevesta, zaročenka križanega in vstalega Jagnjeta (Raz 21,9), v povezanosti s svojim Gospodom, sodeluje z oznanjevanjem pri prvem Njegovim prihodu, s katerim se že začenja njegov veličastni prihod.

K pripravi na veličasten Kristusov prihod v slavi nas kliče današnja Božja beseda, ki zarisuje delovanje in obnašanje, s katerim bomo pripravljeni za drugi Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus pravi svojim učencem: ‘Varujte se, da vaša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi … Zato čujte in vsak čas molite’ (Lk 21,34.36).

Torej treznost in molitev. K temu apostol Pavel dodaja povabilo ‘k rasti in k preobilju v ljubezni’ med nami in do vseh, da bodo naša srca trdna in neoporečna v svetosti (prim. 1 Tes 3,12-13). Sredi svetovnih preobratov in puščav ravnodušnosti ter materializma sprejemajo kristjani Božje zveličanje ter zanj pričujejo z drugačnim načinom življenja, kakor mesto, ki je postavljeno na goro. ‘Tiste dni,’ naznanja prerok Jeremija, ‘bo Jeruzalem prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: ‘Gospod’, naša pravičnost’ (Jer 33,16).

Skupnost vernikov je namreč znamenje, da kristjani živimo v Božji ljubezni, da ravnamo pravično, ki je v sedanji zgodovini že navzoča in deluje, ki pa še ni v polnosti uresničena in jo je zato potrebno nenehno pričakovati, zanjo prositi ter jo pogumno ter s potrpežljivostjo iskati.

Adventi čas je, gledano z naše človeške strani, čas, ko kristjani prizadevno uresničujemo, kar verujemo, da je dosegljivo z Božjo pomočjo, namreč v moči odrešenja, ki v nas že deluje po zakramentih. To dogajanje pa ni samo na tem svetu, ampak je prihod, ustvarjanje novih nebes in nove zemlje, je torej dejansko vstopanje v eshatološke danosti in razsežnosti.

Devica Marija nam je najbolj popoln zgled, kako živeti adventi čas, ker v polnosti uteleša duha adventa: s svojim poslušanjem Boga in z globoko željo izpolnjevati Njegovo voljo ter z veselim služenjem bližnjemu. Naj nas vodi, da nas Bog, ki prihaja, ne najde zaprtih vase ali raztresenih, temveč bo lahko v vsakem od nas vsaj malo razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.