Advent – pričakovanje, polno navzočnosti

vir: pixabay.com

Številna ljudstva bodo prišla in rekla: »Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poúčil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Kajti s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jerúzalema.«

Razsojal bo med narodi, govóril številnim ljudstvom. Svoje meče bodo prekovali v lémeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja. Hiša Jakobova, pridite, hodímo v Gospodovi luči. (Iz 2,3-5)

Včeraj me je na Twitterju nasmejalo sosledje dveh replik na STA-jevo novico o tem, da se s prižigom prazničnih lučk v Ljubljani začenja veseli december. Neki anonimni uporabnik je hitro pomoraliziral: »V normalnih mestih se začne advent,« neki znani slovenski tviteraš pa mu je pripomnil: »Že, že, ampak tam ni Cerkev ločena od države

Proti pričakovanjem ne želim nadaljevati moraliziranja bodisi o primernosti decembrskih/predbožičnih rajanj bodisi o izgubi krščanskega pomena tega časa v javnost. Ob branju današnje Božje besede, ki nas uvaja v adventni čas, ob tem Izaijevem silovitem izbruhu kot jeklo močnega upanja, mi je pred očmi stopila še ena podoba z ekranov: temna, s prvim snegom okrašena, že na pogled usodno mrzla ukrajinska mesta, ki zaradi blaznosti sovražnika ostajajo brez elektrike, ogrevanja. Kako šele ti ubogi ljudje dojemajo Izaijeve besede o Božji pravični sodbi med narodi, o prekovanju lémežev in sulic v srpe, o obljubi, da noben narod ne bo več vzdignil meča nad drugim narodom, da se ljudje več ne bodo učili vojskovanja – ali pa, če hočete, čisto eksistencialno, obljube o (Gospodovi) luči!

Človeka prepoznamo po teh pričakovanjih: našo moralno in duhovno veličino lahko ocenimo po tem, kaj čakamo, po tem, na kar upamo.

Čakanje oz. pričakovanje je razsežnost, ki se pretaka skozi celotno našo osebno, družinsko in družbeno eksistenco, je nekje zapisal zaslužni papež Benedikt XVI. Zadeva našo najglobljo bit. Lahko bi rekli, da je človek živ, dokler čaka, dokler je upanje živo v njegovem srcu. Človeka prepoznamo po teh pričakovanjih: našo moralno in duhovno veličino lahko ocenimo po tem, kaj čakamo, po tem, na kar upamo.

Cerkveni očetje v razlagah tega odlomka z začetka Izaijeve knjige poudarjajo, da je – oz. še bolj bo – Kristusov prihod razkrinkal vsako lažno pobožnost in jasno razločil med malikovanjem in pravo pobožnostjo. Neuničljiva Gospodova gora, kjer stoji hiša Jakobovega Boga, je namreč Cerkev. H Kristusu, ki je središče zgodovine, bodo prišli vsi narodi, z Vzhoda in Zahoda. Obljuba, ki jo sodobni kristjani, večkrat zaverovani zgolj vase in v svoje majhne varne skupnosti, ne slišimo in dojamemo v vsej globini: številna ljudstva bodo prišla, vsi narodi, ki so ga pričakovali.

V zadnji O-antifoni, na 23. december, bomo zapeli: »O Emanuel, Bog z nami, /…/ pričakovanje narodov in njih rešitelj.« Gospod Jezus je exspectatio gentium, προσδοκία ἐθνῶν, pričakovanje narodov. Naziv temelji v latinskem prevodu besed očaka Jakoba, s katerimi je blagoslovil svojega sina Juda: »Ne bo se umaknilo žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu pripada, in njemu bodo ljudstva pokorna.« (1 Mz 49,10) Namesto zadnje obljube, kot jo beremo v prevodu iz hebrejskega izvirnika, najdemo v Vulgati naslednji prevod: »dokler ne pride tisti, ki je poslan, in on bo pričakovanje narodov [donec veniat qui mittendus est et ipse erit expectatio gentium].« Gospod Jezus je naše pričakovanje. Če klasična latinščina v tem samostalniku exspectatio razume predvsem dejanje čakanja oz. pričakovanja, je raba te besede v Svetem pismu spremenjena: exspectatio postane sam predmet pričakovanja ali hrepenenja, ker je Gospod, ki ga vedno znova pričakujemo, na nek način vedno navzoč. »Izraelovo pričakovanje/upanje – Gospod [expectatio Israhel Domine]!« (Ps Jer 17,13)

Tako zlahka se prepoznamo v besedah psalmista: »In zdaj, kaj naj upam, o Gospod? Moje pričakovanje velja tebi.« (Ps 39,8) Po drugi strani nas pravični Job pouči, kaj se zgodi, če si želimo napačnih stvari: »Taka je usoda vseh, ki pozabljajo na Boga: brezbožneževo upanje propade, njegovo pričakovanje je nitka, njegovo upanje je pajčevina.« (Job 8,13-14) Podobno uči tudi Modrost v Knjigi Pregovorov: »Zaupanje pravičnih je veselo, pričakovanje krivičnih pa propade.« (Prg 10,28)

Čakanje oz. pričakovanje je prava abeceda ljubezni. Pričakujejo le tisti, ki ljubijo. Dejansko bi lahko rekli, da je pravo merilo ljubezni pričakovanje. Toda običajno ne maramo čakati, saj je čakanje tudi čas negotovosti, boja s tem, kar bi nas rado zmotilo, ali strahu, da se na koncu ne bo splačalo. Toda tisto, za kar nismo pripravljeni tvegati vsega, kar smo in imamo, ni vredno našega pričakovanja. Tisti, ki ljubijo, čakajo, in zato se podvržejo tihemu procesu notranjega očiščevanja.

Po čem hrepeni moje srce v tem trenutku mojega življenja? Enako se lahko vprašamo na ravni družine, skupnosti, naroda. Kaj vsi skupaj čakamo?

Pravzaprav je namen čakanja prav v tem, da se osvobodimo svojih pričakovanj, da bi naredili prostor za drugega, kakršen je, in ne takega, kot si ga predstavljamo. Namen adventa je, da se naučimo čakati na Jezusa, tako da se osvobodimo pričakovanj, ki jih imamo do njega. Tudi Izraelci so si predstavljali bojevnika Mesijo, vendar se je namesto voditelja pojavil krhek otrok. Kakšno je naše pričakovanje? Po čem hrepeni moje srce v tem trenutku mojega življenja? Enako se lahko vprašamo na ravni družine, skupnosti, naroda. Kaj vsi skupaj čakamo? Kaj združuje naša stremljenja, kaj jih povezuje? Kakšna je naša sposobnost ljubiti? Ali smo se pripravljeni odreči svojim predstavam, da bi lahko videli uresničenje svojih pričakovanj?

 

 

2 komentarja

  1. Gospod Bogataj, hvala! Vaše razmišljanje se me je globoko dotaknilo. Že kakšnih šestdeset adventov imam za sabo in predniki so me vzgajali v duhu vašega sporočila. Zdaj na starost se moje pričakovanje vedno bolj otresa posvetnega balasta. Nikoli pa se tega ne moremo otresti dovolj, saj je to pač naša človeška nepopolnost. Ko se ob praznikih zbere družina ob najinem ognjišču jasno začutimo, da nas povezuje ljubezen, ki jo je zanetil ogenj iz Betlehema. Zavedam se, da nikoli nismo dovolj usposobljeni za pravo pričakovanje, zato me cerkveni koledar poziva k razmišljanju. Vso zemljo tema krije, poje znana adventna pesem. Čutim ta padec energije v telesu, ko nastopijo novemberski megleni dnevi. Pokličem na pomoč božjo obljubo in v adventno jutro se zbudim z mnogimi idejami kako ljudem polepšati dan. Spečem kruhek za ostarelo sosedo, obiščem bolnika, prelevim se v Miklavža, ki položi na prag vrečko s sadjem, piškoti, pa kdaj tudi kuverto.
    December mine vsako leto najhitreje.
    Hvaležna sem za duhovnike oznanjevalce. Bog vas živi! Brez vas bi verjetno zemljo krila večna tema!

  2. Hvala OK redakciji Domovine za stalno rubriko z bazično – s čisto versko vsebino,
    z verskimi mislimi, spoznanji in s trajnimi verskim človeka dotikajočimi se
    – trajnimi verskimi resnicami.
    Seveda – advent je čas hrepenenja, čas želje po prihodu trajnih verskih spoznanj, ki dejansko – od veh spoznanj – najbolj – razsvetljujejo in tudi najbolj zadovoljujejo – zavest nas – “normalnih” ljudi.
    Toliko.
    Hvala duhovnikom in ostalim ljudem naše slovenske RK Cerkve – za trud , za njihov tisočletni trud v dobro nas Slovencev.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd

Komentiraj