Advent je povabilo k čuječnosti. Da bi ostali na preži za našim Odrešenikom.

p. Jona Vene
1

Še vedno ni še Božič. Naša kultura vse bolj izriva advent. Vse bolj se zdi, da je advent samo nekakšen podaljšan Božič in da smo samo še v Cerkvi tisti nazadnjaki, ki ne vemo, da je že Božič. Zato moramo govoriti in poudarjati, kaj je advent. Advent je povabilo. Povabilo k umiritvi in razmisleku, da se resnično dobro pripravimo na Božič; in ne da bomo potem na Božični dan vsi iztrošeni in crknjeni ter bo ta Božič spet šel mimo nas. Advent je povabilo k čuječnosti. Da bi ostali na preži za našim Odrešenikom, ki je prišel, ki prihaja in ki bo še prišel. Advent je čas, da se pripravimo na to kako bomo živeli svojo krščansko vero med ostalimi ljudmi.

V prejšnjih dveh tednih smo šli skozi dva koraka, kako se moramo v adventu pripraviti na Gospodov prihod. Prvi korak je hrepenenje po nečem ali nekom in drugi korak je osebna priprava, ki je posledica hrepenenja. Vprašanje, ki si ga moramo tukaj postaviti: ali si res želimo, da Jezus pride k nam? Kako smo povabili Jezusa v svoje življenje? In kakšne so naše priprave na ta obisk? So v mojem življenju kakšne stvari, kakšne aktivnosti, kakšni problemi, ki ne pritičejo Jezusovemu sledilcu? Kaj v mojem srcu preprečuje Jezusu, da se ne počuti najbolje v mojem srcu? Pregledati in očistiti moramo svojo notranjost, da bo prostor za Jezusa …

Kaj pa je naslednji korak, ki ga moram narediti? Mogoče je ravno ta tretji korak eden najtežjih. Tretji korak je namreč ……… čakanje ……

Zakaj je to najtežji korak? Ker sedaj nisem jaz tisti, ki ima vse niti v rokah. Ker je sedaj pobuda na Gospodovi strani.

Zakaj je to najtežji korak? Ker sedaj nisem jaz tisti, ki ima vse niti v rokah. Ker je sedaj pobuda na Gospodovi strani. Poskusimo podati s primero. Na primer, da sem preko pošte naročil nek produkt, ki si ga zelo močno želim in sem pripravil že vse potrebno za njegovo postavitev, potem pa več ni na meni kaj in kako. Je sedaj odvisno od dobavitelja, od logista in še kakšnega v dostavni verigi. Edino kar lahko naredim je, da čakam. In to je pri vsem tem najtežje. Vsaj za tiste, ki smo bolj neučakane in bolj aktivne narave.

Ali da pojasnim še z enim primerom. Na dom si naročimo recimo pizzo. In naredimo vse korake. Si jo želimo, vse pripravimo, da bo lahko dostavljač prišel (trikrat razložimo kje živimo, pripravimo dovolj denarja in pijačo) ter nepotrpežljivo čakamo in spremljamo, kdaj jo bodo dostavili. Pozorni smo na vsako še tako majhno dejavnost, vsak še tako majhen šum, ki se dogaja okoli našega dovoza. Ne da bi se zavedali, smo šli preko vseh opisanih korakov, tako zelo naravno in zapisano v naše človeško delovanje je to.

Zakaj je spremljanje tako zelo pomembno? 1. Jaz moram verjeti, da bo ta stvar ali oseba prišla 2. vedeti moram kaj ali koga sploh čakam (na primer če čakam pizzo, ne morem doumevati, da bo recimo mačka prinesla pizzo, to bi bilo smešno) 3. Moram vedeti, da je to, kar čakam, dobro. Če ne maram pizze, se je ne bom veselil in ne bom z veseljem pričakoval njenega prihoda. Te stopnje so pomembne pri čakanju. In spremljanju.

In tako porabimo ta čas čakanja za kaj dobrega, za nekaj kar nam pomaga na naši poti do končnega cilja.

Kako se torej pripraviti na to adventno pričakovanje? Kako narediti korak naprej od lanskega leta oz. od let poprej? Kaj naj delam drugače? Vprašati se moram naslednje. Ali resnično verjamem, da Jezus prihaja? Mogoče sem se v dosedanjih letih preveč ukvarjal z ostalimi vprašanji in stvarmi v Adventu in okoli Božiča ter se nikoli nisem spraševal o tem? Ali verjamem, da je Jezus Kristus dober celo najboljši zame? Če smo pozitivno odgovorili na obe zadnji vprašanji potem imam za vas spodbudo. Kot moramo na pizzo čakati vsaj petnajst minut, tako je tudi z Jezusom. Tudi naj moramo čakati, se mu moramo posvečati vsaj nekaj minut na dan. V molitvi ali prebiranju Svetega pisma. In tako porabimo ta čas čakanja za kaj dobrega, za nekaj kar nam pomaga na naši poti do končnega cilja. Pri tem pa moramo biti potrpežljivi. Kot Izraelci. Ki so svojega odrešenika čakali več kot 400 let. Naj nam bo to v vzpodbudo pri našem čakanju.

Bratje in sestre. Sprejmimo vabilo, ki nam ga pošiljata Jezus in mati Cerkev in pripravimo se za njegov prihod.

Doniraj

1 komentar

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime