Adria: Kot bi za polno mizo človek umrl od lakote.

Rok Frelih

Opaženo je bilo, da so se naši srebrni odbojkarji iz Pariza vrnili z Adriinim poslednjim letom. Dva simbola Slovenije, dva nacionalna ponosa. Prvi na vrhuncu svojih moči, skupina krepkih, malodane nepremagljivih sinov slovenstva, drugi klavrno propadel, dotolčen in izropan v zadnjih izdihljajih čaka na svoj konec. Na srebrne fante smo upravičeno ponosni, na Adrio pa …

Na Adrio pa ne. Lahko bi bili, če bi si zaslužila. Pa si ne. Razumen človek lahko le pritrdi ministru Počivalšku: država Adrie ne bo reševala. Nekateri sicer njen propad gledajo v solzah nostalgije do preteklih časov, “ko smo nekaj imeli”, drugi so ogorčeni, saj je Adria naš nacionalni ponos. Kaj bomo brez nje?

Prihranili bomo denar, čas in živce. Adria posluje na trgu, katerega zakonitosti je najlepše opisal Darwin: močnejši napredujejo in se razvijajo, šibkejši propadejo. Naravna selekcija naredi svoje. Ironično Adria ni bila med šibkejšimi, večino svojega obstoja je poslovala z dobičkom, in to v časih, ko skoraj nihče ni potoval z letalom. Danes, v dobi največjega razcveta letalskega prevozništva, pa je propadla. Resnično, dokaz mojstrskega vodenja podjetja. Kot bi za polno mizo človek umrl od lakote. Vse kaže, da je bila Adria v brezno večnih dokapitalizacij pahnjena namenoma, tako kot mnoga podjetja pred njo.
Vse kaže, da je bila Adria v brezno večnih dokapitalizacij pahnjena namenoma, tako kot mnoga podjetja pred njo.

Zato je potrebno v Sloveniji državna podjetja privatizirati. Sicer ima vsaka normalna država svoja državna podjetja, na Norveškem celo pokojninski sistem temelji na državnem podjetju. A ta poslujejo po tržnih zakonitostih, svoje kredite vračajo in prinašajo državi dobiček. Pri nas pa predstavljajo zgolj bankomat za največje zlikovce. Najprej izropajo podjetje, ki je last državljanov, primanjkljaj pa se pokriva iz proračuna z denarjem, ki je prav tako naša last. In korito je spet polno, in spet se lahko ropa. Tako torej deluje princip izčrpavanja in dokapitalizacije bank, zavodov in podjetij, ki so, tako levičarji, v “nacionalnem interesu” ali celo “nacionalni ponos”.

Zanimivo, da levičarji občutijo “nacionalna” čustva le takrat, ko je govora o denarju; kadar je potrebno z našim denarjem pokriti dolgove kriminalcev. Čutijo jih celo tisti levičarji, ki govorijo, da je narodnost zgolj nepomemben družbeni konstrukt, in da je osamosvojitev Slovenije protirevolucionarna, zato naša država ne bi smela obstajati. Kadar pa se pojavi možnost metanja milijard v luknje brez dna, jih takoj prevzame neka “nacionalna” zavest in so pripravljeni vlagati javni denar v ideal, ki mu sicer nasprotujejo, in ne le Kapital, tudi kapital jim postane zelo blizu.
Prikazovanje lukenj brez dna kot nacionalni interes je le slaba krinka za kriminal.

Človek se vpraša, zakaj leva politika hoče dvolično dajati zlikovcem v žepe težko prigarani denar, s katerim je ljudstvo plačalo davke? Pomislili bi, da iz maloumja, a ti ljudje so nekoč nekje diplomirali, določen IQ že morajo imeti. Torej to počnejo namenoma. Tisti pa, ki načrtno uničujejo in plenijo podjetja in proračun, so hudodelci in sodijo v zapor, pa naj bodo to managerji, direktorji, člani upravnih in nadzornih odborov, ali pa politiki, ki jim držijo roko, kajti rekli so, da nič manj ne krade tisti, ki žakelj drži, kot tisti, ki noter daje. Tudi to, da ima polna usta “nacionalnih” čustev, ga ne odreši krivde. Prikazovanje lukenj brez dna kot nacionalni interes je le slaba krinka za kriminal.

Kaj pa je v resnici v interesu Slovenije in njenih državljanov? Da se gospodarno ravna tako z materialnimi kot s kulturnimi kapacitetami, ki jih Slovenija ima, kajti le tako je možno vzpostaviti ugodno okolje za rast kapitala in duha. Potrebno je krepiti identiteto in ustvarjati kapital, ne pa uničevati identitete in zapravljati kapitala za razne Adrie, kot to želijo levi.

Kapital, ki ni vezan na identiteto, je brez vrednosti. Z njim se ravna neodgovorno, ker ga nihče ne spoštuje, in natanko to se dogaja z našimi državnimi podjetji, saj vodilni ne čutijo nikakršne pripadnosti ničemur, le takrat, ko prosijo za dokapitalizacijo, jih zagrabi domoljubje. Nujno je, da se to prepreči. Ko bomo to doumeli in vtkali v svojo narodno bit, bomo lahko ponovno stopili na pot kulturnega, ponosnega in premožnega naroda. Šele potem bomo spet upravičeno govorili o nacionalnem ponosu in uveljavljali svoj interes. A na žalost še vedno ostajamo v temnem breznu apatične nevednosti.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30