Adijo Mutti Merkel! Dobrodošel Vatti Scholz?

Le nekaj dni je manjkalo in bi se sedaj že nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel lahko hvalila kot voditeljica sodobne Nemčije z najdaljšim kanclerskim stažem. Kljub temu ostaja na tem prestižnem mestu bivši kancler Helmut Kohl, ki je prehitel odhajajočo kanclerko za komaj deset dni.

Kljub temu Nemčija še dolgo ne bo pozabila na svojo dolgoletno kanclerko, ki je vladala kar 16 let. Kot je včeraj v Bundestagu pokazal dolg aplavz v njeno čast, bo velika večina Nemcev brez dvoma ohranila njena kanclerska leta v dobrem spominu. Njena zapuščina se tako v Nemčiji kot v Evropi lahko opiše samo s tremi besedami: resnost, predvidljivost in stabilnost. Kljub temu lahko Evropa po več kot desetletju in pol zadržane in stabilne Nemčije pričakuje novo Nemčijo - Nemčijo, željno sprememb.

Ker nova nemška vlada pod vodstvom 63-letnega socialdemokrata Olafa Scholza obljublja mnogo sprememb na področju socialne politike, bo njen poglavitni cilj modernizacija Nemčije na področju ekologije in ekonomije. Pomembna posledica takšnega ambicioznega programa bo tudi to, da bo Nemčija poskusila s sabo potegniti tudi Evropo, kar lahko postane največji izziv nove vlade.

Vendar pa ne smemo pozabiti na to, da se z odhodom Merklove v Evropski uniji odpira več prostora tudi za druge države in da bo prehod v novo koalicijsko vlado, v kateri sodelujejo tri stranke, posledično otežil položaj Nemčije v Evropi.

Z odhodom Merklove se v Evropski uniji odpira več prostora tudi za druge države in prehod v novo koalicijsko vlado, v kateri sodelujejo tri stranke, bo posledično otežil položaj Nemčije v Evropi.

 Tri ključna ministrstva

Čeprav bo tako v svetu kot v Evropski uniji Nemčijo predstavljal Scholz, bodo njegovi trije ministri imeli ključen vpliv na nemško evropsko politiko v naslednjih štirih letih. Največ nesoglasij bo zelo verjetno povzročil novi finančni minister in voditelj liberalcev (FDP) Christian Lindner, ki je kljub svojemu finančnemu konservativizmu sprejel koalicijsko pobudo o evropski bančni integraciji. Zaradi tega lahko pričakujemo, da se bo večkrat sprl s kolegi iz južnih članic EU, medtem ko bo verjetno z veseljem sodeloval s 'frugalnimi' državami (Irska, Avstrija, Danska, itd.).

Na področju ekološke tranzicije in zelene ekonomije bo imel veliko besedo sovoditelj Zelenih Robert Habeck, ki je po dolgih koalicijskih pogajanjih dobil zelo pomemben položaj novega "super ministra" za gospodarstvo in zaščito podnebja. Čeprav bo imel neposreden vpliv na evropsko politiko le preko sveta ministrov EU, bo Habeck zagotovo skušal vplivati na druge članice EU tudi skozi domačo politiko. Če bo svoje delo dobro opravil, bo lahko prikazal Nemčijo kot modelno državo za ekološko tranzicijo, po kateri se bo zgledovala vsa Evropa.

Pri tem bo mu nedvomno pomagala nova ministrica za zunanje zadeve, sicer sovoditeljica Zelenih in nekdanja "spitzen" kandidatka Zelenih za kanclersko mesto Annalena Baerbock. Morda je njeno imenovanje še najboljša novica nove vlade, saj je Baerbockova odločno na strani Zahoda in velika podpornica atlantskega zavezništva v okviru zveze NATO.

Njena zunanja politika naj bi bila osredotočena na krepitev in zaščito človekovih pravic, še posebej v odnosih s Kitajsko in Rusko federacijo. V trenutni krizi med Ukrajino in Rusijo je ponoven vzpon trans-atlantizma v Nemčiji dobrodošel.

Bo Francija prevzela vodstvo?

Na poti Scholzove vlade ne bo vedno sijalo sonce, saj bodo interni spori verjetno pogosti, poleg tega pa bo vladna koalicija po dolgem času imela zares močno stranko v opoziciji – CDU, če se bo ta po volilnem debaklu znala postaviti na noge. V tej novi politični situaciji se kažejo boljši časi za francosko evropsko politiko.

Naj spomnimo, da bo takoj za slovenskim predsedovanjem EU prav Francija prevzela vodenje Sveta EU, zaradi česar lahko pričakujemo, da bo francoski predsednik Emmanuel Macron željan novih evropskih reform, saj bo maja 2022 šel na volitve po novi predsedniški mandat in bo domači javnosti želel pokazati svoje aktivno delo za reformo Evrope.

Macron si s tem upanjem išče zaveznike v južni Evropi, kjer je že našel enega v obliki italijanskega premiera Maria Draghija. Z njim je 26. novembra podpisal novo pogodbo o dvostranskem sodelovanju (t.i. Quirinal Treaty), v kateri sta se Francija in Italija zavezali za globlje sodelovanje na področju evropske in zunanje politike. S tem je Francija pridobila močno partnerico, ki je tako kot Francija željna socialno-ekonomskih reform na evropski ravni in ki sedaj skupaj s Francijo podpira močno skupno obrambno politiko. Kot pravi The Economist, je bistvo novega dogovora vzpostaviti močno partnerstvo, ki ima skupen cilj spodnesti Nemčijo z vodilnega položaja v EU.

Zato bo brez dvoma zanimivo opazovati prvi tradicionalni zunanjepolitični obisk novega nemškega kanclerja v Pariz, kjer se bosta Macron in Scholz nasmihala kameram in hkrati merila moči.