Avstralska medicina se je zatekla tudi v pomoč zdravilstvu, ki ima tradicijo dolgo približno 60.000 let. Tako je po novem prisoten po en zdravilec v vsaki bolnišnici Južne Avstralije.
S tem v Avstraliji po novem dosledno spoštujejo 24. člen Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih prebivalcev, ki navaja: “Domorodni ljudje imajo pravico do svojih tradicionalnih zdravil in ogroženih zdravstvenih praks, vključno z ohranjanjem njihovih potrebščin kot so zdravilne rastline, živali in minerali.”
Bolniki imajo tako več možnosti za izbiro, a zdravniki opozarjajo, da zdravilstvo ni nadomestek za uradno medicino.
Zdravilci Ngangkari
Zdravilci Ngangkari, ki so bili vedno zaklad aboriginske skupnosti, so se sedaj prebili v bolnico Royal Adelaide v Južni Avstraliji in v še nekatere klinike na podeželju. 18 registriranih zdravilcev je pred sedmimi leti ustanovilo korporacijo zdravilstva, nato pa so spoznali Francesco Panzironi, glavno opazovalko dela v bolnišnicah in klinikah na podeželju in začeli z njo sodelovati. Francesca pravi, da se je vse skupaj začelo z zgodbami o zdravljenju v aboriginskih skupnostih, sedaj pa je to zdravljenje dobilo možnost tudi poleg uradne medicine.
Zdravilci uporabljajo tri različne metode zdravljenja: obred pokaditve, grmičevska medicina in duhovno sproščanje. Najbolj unikatna metoda je slednja. Notranjega duha razumejo kot del telesa.
Ni nadomestek za uradno medicino
Zdravniki opozarjajo, da aboriginska medicina ni nadomestek za uradno medicino, ampak da gre lahko z roko v roki z njo. Velik uspeh so dosegli, ko so zdravilci prišli delati v bolnišnico in so mnogi avstralski staroselci šele takrat prvič obiskali bolnišnice. Odzvali pa so se tudi drugi Avstralci. Tako imajo zdravilci svoje urnike zapolnjene.
Vodstvo bolnišnic je tudi prepričano, da bodo sedaj mnogi zdravniki razumeli pomen zdravilstva in bo v tej smeri prihajalo do manj nerazumevanja. Prepričani so, da se bo ob skupnem delu izkristaliziralo, koliko je vredna katera medicina.
V en glas pa poudarjajo, da ljudje od zdravilstva ne smejo pričakovati čudežev in zaradi zdravilstva zavračati drugačnih posegov uradne medicine. Pomembno pa je, da imajo bolniki vse možnosti na mizi.
Sodelovanje za boljše rezultate
Izvršni direktor Aboridžinskega zdravja bolnišnice Lyell McEvin, Kurt Towers je rekel, da so zdravniki pritiskali, da bi sodelovali z Ngangkarijem že nekaj časa.
»Bila je redna želja in potreba s strani naših kliničnih zdravnikov v bolnišnici in centru za mentalno zdravje, da nas vključijo kot dopolnilo tradicionalni medicini« je rekel gospod Towers.
Dr. Simon Jenkins dela v bolnišnici in je rekel, da verjame, da bo to vzpodbudilo več Aboridžinov, da poiščejo medicinsko obravnavo, ker bodo vedeli, da imajo dostop do Ngangkari zdravljenja. »Če ne nasloviš kulture Aboridžinskih ljudi v zdravilskem procesu, potem se bomo dosti manj vključili v sistem zdravstvene oskrbe,« pravi.
»To je en korak naprej na našem potovanju pri vseh naših storitvah, s katerimi želimo zapolniti to vrzel,« je še dejal g. Towers. Ngankariji so določeni preko njihove krvne linije in večina njih je iz dežel oddaljene južne Avstralije in delov centralne Avstralije.
Žal so se odločili za Napačno pot zdravljenja. Namreč, Edina Prava Pot je Heliopatija. Amennn. Mir vam bodi.
Zdravljenje s sončno svetlobo : heliopatija : zdravljenje prihodnosti
Author: Jakob Lorber; Mirko Malešič
Publisher: Šenčur : samozal. M. Malešič, 2004
Amennn !!! 🙂
Sliši se zelo lepo! A po drugi strani imamo novice o izredni repreiji nad starši, ki svojih otrok ne cepijo. Te diskriminirajo na način, da jim ukinejo vse dotacije.
Lepo. Seveda so pred uvedbo teh staroselskih zdravilcev naredili znanstveno raziskavo in ugotovili, da je Ngangkari zdravilstvo mnogo uspešneje od placeba. Ali se pa mogoče motim?!
Če bomo sprejeli migrante, bomo tudi mi končali kot Aboridžini in Indijanci. Preganjana manjšina v lastni državi in pobirali nam bodo naše otroke.
Indijance so poklali taki, ki so verjeli isto kar verjameš in zagovarjaš sedaj ti…
Jaz pa zagovarjam take: Sentinelci, eni od zadnjih ljudi na Zemlji, ki se jih sodobna civilizacija še ni dotaknila, ne pustijo vzeti trupla pastorja, ki so ga ubili.
Otok Severni Sentinel.
Otok Severni Sentinel. (Foto: AP)
Tina Bernik
3. december 2018 3. december 2018 18:34
Koliko izgubljenih plemen je še na svetu?
Ameriški pastor John Allen Chau, ki je umrl preboden s puščicami članov plemena Sentinelcev, nima sreče niti v smrti. Indijske oblasti so minuli teden prekinile iskanje njegovega trupla, ker niso želele zanetiti novega nasilja in ogroziti domorodcev, k temu pa so jih pozvali tudi različne skupine za človekove pravice in antropologi.
Za idealističnim 27-letnim evangelistom, ki ni imel dovoljenja za obisk otoka, je tako ostal le dnevnik, v katerem je opisal svoje zadnje trenutke življenja, ki se je končalo, ker je pleme na vsak način hotel spreobrniti v krščanstvo. Nad poskusi, da Sentinelcem predstavi svojega boga, Chau ni obupal niti, ko je eden od njih proti njemu izstrelil puščico ter pri tem prebodel Biblijo, ki jo je nosil, ampak je še naprej vpil: »Moje ime je John. Ljubim vas in Jezus vas ljubi!« Nato je ena od puščic zadela tudi njega.
Brez posluha za božje molitve
Pastorjev dnevnik je ohranil ribič, ki ga je pripeljal do otoka, iz njega pa je jasna ne samo njegova goreča želja, da bi pokristjanil pleme, ampak tudi to, da se je zavedal, da krši zakon. V dnevniku je Chau opisal izogibanje obalni straži in policijskim patruljam na morju. Da mu je uspelo priti do otoka, pa je pripisal božji pomoči. »Gospod, ali je to Satanova zadnja utrdba, kjer sploh še niso slišali zate niti niso imeli priložnosti slišati tvojega imena?« je zapisal, proti koncu pa boga prosil, naj mu pomaga preživeti. Njegove zadnje besede v dnevniku, ki jih je namenil svoji družini, potem ko je ranjen od puščic in kopij priplaval nazaj do čolna, saj so mu Sentinelci uničili tudi kanu, s katerim je prišel do obale, so bile: »Morda boste mislili, da sem nor, a mislim, da je tem ljudem vredno razkriti Jezusa. Bog, nočem umreti.« Potem se je vrnil na otok in tam tudi ostal. Zadnje, kar je videl ribič, ki ga je čakal v čolnu, so bili Sentinelci, ki so vlekli njegovo truplo po plaži, dokler ga niso pokopali v pesek.
Tujci nosili darove, Sentinelci metali puščice
Sentinelci, ki živijo na enem od manjših otokov v Bengalskem zalivu, so se ob obiskih raziskovalcev in drugih nezaželenih gostov do zdaj vedno odzvali s silo. Z njo ne branijo samo svojega otoka, ampak tudi način življenja, ki pomeni popolno izolacijo od zunanjega sveta. Tako živijo že več deset tisoč let in veljajo za zadnje predneolitično pleme, zaščiteni pa so tudi z indijsko zakonodajo, čeprav je tudi Indija potrebovala nekaj časa, da je obupala nad idejo, po kateri bi jih civilizirala.
To so hoteli storiti že leta 1967, ko so v poskusih, da bi s plemenom vzpostavili stik, na otok nosili darove, kot je kokos, Sentinelci pa so jim vračali z metanjem puščic in kamenja. Tako so tujce vedno pričakali tudi v naslednjih treh desetletjih, ko so sledile nove in nove odprave na otok. Pozneje so indijski in evropski raziskovalci nad tem, da bi jih civilizirali, dokončno obupali. Med zadnjimi incidenti je bil leta 2004 ta, da je eden od Sentinelcev »streljal« v helikopter, s katerim so Indijci želeli preveriti stanje na otoku po cunamiju, leta 2006 pa so ubili dva ribiča, ki sta v njihovih vodah nezakonito lovila ribe. Trupli ribičev sta ostali na otoku, ker so Sentinelci s kopji in puščicami pregnali tudi helikopter, ki je prišel ponju. Zdaj velja, da se stikov z njimi sploh ne poskuša več vzpostavljati oziroma so ti celo prepovedani.
Podobni so Afričanom
Vse o Sentinelcih tako vemo iz opazovanja od daleč. Arabci in Perzijci so jih v preteklosti opisovali kot kanibale, a to verjetno ne bo držalo in je bolj plod domišljije zaradi njihovih divjih odzivov na tujce. Je pa gotovo, da so zelo temne polti, da so dokaj nizki, saj v povprečju merijo 1,6 metra, in da imajo skodrane, zavozlane lase, kakršne vidimo pri nekaterih afriških narodih. Oblačil ne nosijo, ampak se pokrivajo z listi in vlaknenimi nitmi ter krasijo z drugimi materiali, ki jih dobijo v naravi. Raziskovalci so opazili še, da so pri moških članih plemena popularni trakovi za lase. Preživljajo se z ribištvom in nabiranjem otoških rastlin in sadja, ne kažejo pa nobene volje po obdelovanju zemlje, medtem ko orožje in orodje izdelujejo predvsem iz kamnov in živalskih kosti, prav jim menda pridejo tudi kovinski deli, ki jih morje naplavi na obalo.
Kljub očitno učinkovitemu orožju Sentinelci vseeno izginjajo. Danes naj bi jih bilo manj kot 15, zaščiteni pa so tudi tako, da se otoku nihče ne sme približati na več kot pet navtičnih milj. Za tistega, ki se približa preveč, pa, kot priča tudi zadnji primer, poskrbijo kar Sentinelci sami
Mislim, da je v AVSTRALIJI pravilno, da sledijo navadam Aboridžinov. Verjetno bo tudi ta metoda marsikomu KORISTILA, predvsem pa tistim, ki v njo VERJAMEJO.
Tudi na Krasu je bil nek zdravnik, ki je dejal: “Kamilica je zelo koristna in zdravilna, če jo pije ta, ki v njeno zdravilno moč VERJAME”.
Kajti človek ni samo iz mesa, ampak tudi iz duha. ZDRAVITI pa je vedno potrebno OBOJE. In to so pogruntali tudi v AVSTRALSKIH bolnišnicah. Bravo !
Kaj niso,po mnenju nekaterih,Aboridžini,ravno tako kot Amazoni,težka katergorija poganov,demonovcev?
Hudič je dvojni,ko je to še celo tvoj zdravnik?
Zdravniki na debelo opozarjajo,da to niso nadomestek medicine(ene in edine-pravoverne),le blag približek ,sicer pa bolj ali manj placebo.
Če bi bile starodavne zdravilske prakse,starodavnih ljudstev res samo placebo,kako bi preživele tooooliko let?
Šele,ko je prišel belec in jim prinesel svojo kulturo,(kjer ne manjka alkohol )se je zanje začel propad.
Do belskega vmešavanja v njih življenja so bili zelo krepki in zdravi.
Belec(beri žal tudi misjonarji) je označil te ljudi za pol živali,nazadnjake,čudake v vseh pogledih,(najbrž so tudi demone omenjali)zato potrebne takojšnje preobrazbe,izobrazbe,predvsem pa,so jih morali dopovedati,da naj se čimprej zavejo,da niso nihče.
Zveni znano?
Kar nekaj literature je na to temo..
Celo Slovenka,žal pokojna ,g.Anka Makovec,znana kot Anka Tasmanka,je nekaj let živela v njih skupnosti.
Mislim,da pred več kot 50 leti.
Tudi Amazone” smo spoznal,kot” nihče-te”,ljudožerce,demone,če nebi prišla sinoda,bi se gotovo poklali med seboj,meso pa pojedli.
Amazonske šamane ,pa bi z lahkoto primerjali z aboridžinskimi.
Si predstavljate,da bi na sinodi sklenili,da bi paciente lahko diagnosticirali kar z Ajuwasko recimo?
Križanje Boga je jasno pokazalo, kam bo šla od ntikristov okužena duhovna civilizacija in da odrešenje od teh možganov, iki se zanašajo le na znanje in denar in delujejo proti Duhu, ni mogoča drugače kot čez žrtvovanje vsega sprevrženega, “tajkunskega”.