ABC vprašalnik za predsedniška kandidata: Šarec konkreten, Pahor izmuzljiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Dosedanja predsedniška volilna tekma je bila s strani mnogih opazovalcev označena kot vsebinsko prazna. Na aktualnega predsednika Boruta Pahorja že vseskozi letijo očitki o mnenjski neodločenosti in izmuzljivosti, vsebinsko praznost v dosedanjih soočenjih pa očitajo tudi Marjanu Šarcu.
Zato smo se na Domovini odločili kandidatoma zastaviti 25 vprašanj ter ju zaprosili, da nanje odgovorita z enostavnim DA ali NE.
Marjan Šarec je na vprašanja odgovoril konkretno in do zaprošenega roka. Iz volilnega štaba Boruta Pahorja pa so s tridnevno zamudo poslali razmeroma splošne odgovore, iz katerih se je glede njegovih konkretnih stališč pogosto dalo le sklepati.
Glede zunanje politike nas je pri kandidatih predvsem zanimalo, v kateri geopolitični interesni krog umeščata Slovenijo. Vemo, smo člani Severnoatlantskega zavezništva (NATO) in EU, kar podpirata oba kandidata.
A zunanjepolitična ravnanja predstavnikov naše države pogosto izstopajo iz skupne interesne sfere Zahoda, kar je predvsem opazno v odnosih z Rusijo. Slovenski zunanji minister je denimo to državo v svojem mandatu obiskal kar šestkrat, niti enkrat pa ni bil na obisku v ZDA. Predsednik Pahor pa je tisti, ki je v času evropskih sankcij proti Rusiji na obisk v Slovenijo povabil Vladimirja Putina.
Tudi zaradi tega, predvsem pa v nedoslednosti spoštovanja skupnih pravil (zadnji primer prodaja NLB) mnogi opažajo, da Slovenija v mednarodnih odnosih ni več verodostojna in spoštovana članica. Tako meni tudi Marjan Šarec, medtem ko je Borut Pahor glede na njegovo izjavo v enem izmed soočenj prepričan v nasprotno.
Oba sta mnenja, da slovenska zunanja politika ni preveč prorusko naravnana, Šarec se za razliko od Pahorja ne strinja s prisotnostjo slovenskih vojakov v okviru NATO na meji z Rusijo, zanj sta ZDA in Rusija enako pomembni partnerici (Pahor glede tega nedoločljiv), glede povezovanja z Višegrajsko četverico pa je ideji bližje Pahor.
Večja razlika med kandidatoma pa se je pokazala predvsem pri odgovorih na notranjepolitična vprašanja. Morda ne toliko v sami vsebini, kot konkretnosti - Šarec je na vprašanja odgovoril direktno in v skladu z navodili, s Pahorjeve strani pa so prišli generični splošni odgovori, iz katerih se vseh konkretnih stališč ni dalo potegniti.
Glede enakosti pred zakonom in odnosa do izločitve prisluhov Jankoviću je denimo Šarec jasen, Pahorjevo daljše stališče pa bi lahko strnili v njegov uvodni stavek, da se v odločitve samostojnih in neodvisnih institucij pravne države ne meša ter da konkretnih sodnih postopkov, ki še niso zaključeni, ne komentira.
Zanimivo je, da oba kandidata nasprotujeta odločitvi razširjene leve koalicije, da zaobidejo odločbo ustavnega sodišča glede financiranja javnega programa v zasebnih šolah, prav tako oba menita (Pahor posredno), da zasebne šole bogatijo slovenski šolski sistem.
Podobno velja za družbeno koristnost Katoliške Cerkve. Oba tudi menita, da ni potrebe statusa manjšine dodeliti pripadnikom narodov iz bivše skupne države.
Glede koncerta Thompsona pa se Šarec strinja s prepovedjo, Pahor pa ne, čeprav je zapisal, da pevčeva politična stališča zavrača.
Prave razlike med dvema levonazorskima kandidatoma pa do izraza pridejo pri odnosu do polpretekle zgodovine. Glede tega bi za Šarca lahko dejali, da se sklada s pravoverno linijo trde levice, kamor ga mnogi umeščajo.
Pahor je glede tega nekoliko širših in spravljivejših obzorij. Za razliko od Šarca priznava, da je med 2. svetovno vojno pri nas potekala tudi državljanska vojna. Pahor jo označuje tudi kot "bratomorno vojno".
A spet velja, da je iz splošnih odgovorov s Pahorjevega štaba težko razbrati mnenje o konkretno zastavljenih vprašanjih. Denimo na vprašanje, ali je v Sloveniji ob koncu 2. svetovne vojne zavladala svoboda, Šarec temu odločno pritrdi, iz Pahorjevega stališča, da se je "razkol sredi druge svetovne vojne nadaljeval s totalitarnim sistemom po njej ..." pa se lahko sklepa, da sam meni drugače.
Zadnji sklop abecede naših vprašanj se je nanašal na vrednote. Glede na posredovane Pahorjeve odgovore se o njegovih konkretnih stališčih glede dveh od štirih vprašanj ponovno ni dalo sklepati.
Kljub vsemu je pri obeh kandidatih opaziti zadržanost do izvajanja splava za vsako ceno (čeprav to pravico na splošno oba podpirata). Razlika pa se pokaže pri odnosu do LGBT skupnosti, kjer je Šarec povsem liberalen, tako glede posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev kot odnosa do tako imenovanega "tretjega spola" - torej spolne identitete, drugačne od biološkega spola pri rojstvu.
Dosedanja predsedniška volilna tekma je bila s strani mnogih opazovalcev označena kot vsebinsko prazna. Na aktualnega predsednika Boruta Pahorja že vseskozi letijo očitki o mnenjski neodločenosti in izmuzljivosti, vsebinsko praznost v dosedanjih soočenjih pa očitajo tudi Marjanu Šarcu.
Zato smo se na Domovini odločili kandidatoma zastaviti 25 vprašanj ter ju zaprosili, da nanje odgovorita z enostavnim DA ali NE.
Marjan Šarec je na vprašanja odgovoril konkretno in do zaprošenega roka. Iz volilnega štaba Boruta Pahorja pa so s tridnevno zamudo poslali razmeroma splošne odgovore, iz katerih se je glede njegovih konkretnih stališč pogosto dalo le sklepati.
Zunanja politika: oba s simpatijami do Rusije, tudi nekaj razlik
Glede zunanje politike nas je pri kandidatih predvsem zanimalo, v kateri geopolitični interesni krog umeščata Slovenijo. Vemo, smo člani Severnoatlantskega zavezništva (NATO) in EU, kar podpirata oba kandidata.
A zunanjepolitična ravnanja predstavnikov naše države pogosto izstopajo iz skupne interesne sfere Zahoda, kar je predvsem opazno v odnosih z Rusijo. Slovenski zunanji minister je denimo to državo v svojem mandatu obiskal kar šestkrat, niti enkrat pa ni bil na obisku v ZDA. Predsednik Pahor pa je tisti, ki je v času evropskih sankcij proti Rusiji na obisk v Slovenijo povabil Vladimirja Putina.
Tudi zaradi tega, predvsem pa v nedoslednosti spoštovanja skupnih pravil (zadnji primer prodaja NLB) mnogi opažajo, da Slovenija v mednarodnih odnosih ni več verodostojna in spoštovana članica. Tako meni tudi Marjan Šarec, medtem ko je Borut Pahor glede na njegovo izjavo v enem izmed soočenj prepričan v nasprotno.
Oba sta mnenja, da slovenska zunanja politika ni preveč prorusko naravnana, Šarec se za razliko od Pahorja ne strinja s prisotnostjo slovenskih vojakov v okviru NATO na meji z Rusijo, zanj sta ZDA in Rusija enako pomembni partnerici (Pahor glede tega nedoločljiv), glede povezovanja z Višegrajsko četverico pa je ideji bližje Pahor.
Notranja politika: Šarec mnogo konkretnejši od Pahorja
Večja razlika med kandidatoma pa se je pokazala predvsem pri odgovorih na notranjepolitična vprašanja. Morda ne toliko v sami vsebini, kot konkretnosti - Šarec je na vprašanja odgovoril direktno in v skladu z navodili, s Pahorjeve strani pa so prišli generični splošni odgovori, iz katerih se vseh konkretnih stališč ni dalo potegniti.
Glede enakosti pred zakonom in odnosa do izločitve prisluhov Jankoviću je denimo Šarec jasen, Pahorjevo daljše stališče pa bi lahko strnili v njegov uvodni stavek, da se v odločitve samostojnih in neodvisnih institucij pravne države ne meša ter da konkretnih sodnih postopkov, ki še niso zaključeni, ne komentira.
Zanimivo je, da oba kandidata nasprotujeta odločitvi razširjene leve koalicije, da zaobidejo odločbo ustavnega sodišča glede financiranja javnega programa v zasebnih šolah, prav tako oba menita (Pahor posredno), da zasebne šole bogatijo slovenski šolski sistem.
Podobno velja za družbeno koristnost Katoliške Cerkve. Oba tudi menita, da ni potrebe statusa manjšine dodeliti pripadnikom narodov iz bivše skupne države.
Glede koncerta Thompsona pa se Šarec strinja s prepovedjo, Pahor pa ne, čeprav je zapisal, da pevčeva politična stališča zavrača.
Polpretekla zgodovina: Šarec bližje stališčem Zveze združenj borcev za vrednote NOB
Prave razlike med dvema levonazorskima kandidatoma pa do izraza pridejo pri odnosu do polpretekle zgodovine. Glede tega bi za Šarca lahko dejali, da se sklada s pravoverno linijo trde levice, kamor ga mnogi umeščajo.
Pahor je glede tega nekoliko širših in spravljivejših obzorij. Za razliko od Šarca priznava, da je med 2. svetovno vojno pri nas potekala tudi državljanska vojna. Pahor jo označuje tudi kot "bratomorno vojno".
A spet velja, da je iz splošnih odgovorov s Pahorjevega štaba težko razbrati mnenje o konkretno zastavljenih vprašanjih. Denimo na vprašanje, ali je v Sloveniji ob koncu 2. svetovne vojne zavladala svoboda, Šarec temu odločno pritrdi, iz Pahorjevega stališča, da se je "razkol sredi druge svetovne vojne nadaljeval s totalitarnim sistemom po njej ..." pa se lahko sklepa, da sam meni drugače.
Vrednote: Šarec liberalnejši od Pahorja
Zadnji sklop abecede naših vprašanj se je nanašal na vrednote. Glede na posredovane Pahorjeve odgovore se o njegovih konkretnih stališčih glede dveh od štirih vprašanj ponovno ni dalo sklepati.
Kljub vsemu je pri obeh kandidatih opaziti zadržanost do izvajanja splava za vsako ceno (čeprav to pravico na splošno oba podpirata). Razlika pa se pokaže pri odnosu do LGBT skupnosti, kjer je Šarec povsem liberalen, tako glede posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev kot odnosa do tako imenovanega "tretjega spola" - torej spolne identitete, drugačne od biološkega spola pri rojstvu.
V drugem sklopu vprašanj smo kandidata soočili s štirimi situacijami, v katerih se je znašel predsednik republike Danilo Türk in se nanje tako ali drugače odzval. Kako sta se nanje odzvala Pahor in Šarec, preberite jutri.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
9 komentarjev
Kugy
PRIMORSKA "To sem jaz" vsi ostali smo ????
Kako enostavno in naduto razmišljanje. Vsak narod ima take ljudi. Največkrat se skrijejo za oblast in ponavljajo ideološke parole. V diktaturah jim je najlažje in tudi najglasnejši so, dokler je oblast močna. Potem se skrijeo in prilezejo na dan, vdani novi oblasti. Vse to smo na Primorskem že večkrat videli.
Kraševka
To sem jaz..
Tako si se predstavil. To me spominja na ponosnega človeka, ki je poln samega sebe, medtem ko druge zaničuje.
Ko se bahaš s sorodniki in osvobajanju Trsta. Midva ga nisva osvojila. Tudi moji sorodniki so ga osvobajali in bili leta 1947 razočarani, ker je pristal v Angleških rokah. Eden izmed sorodnikov je bil v Trstu med vojno zaprt in končal v Nemškem taborišči - dal življenje za svobodo....
Drugi izmed sorodnikov je maja 1945 vkorakal v Trst. Sram ga je bilo, kako so se tam partizani "pijani od zmage" obnašali. Tretji sorodnik je bil v narodni zaščiti, ki je brigade iz Krasa razporejala proti Trstu. Izvedel je, da so zavezniki Tita obvestili, da se bodo Nemci predali Angležem, ki so Trst osvajali iz strani Tržiča. Tako da veš, da je bil Titi s tem obveščen, je pa dal Slovenske fante kot "kanon futer", Ena izmed mojih tet je pomagala bolničarjem in je skrbela za pranje oblek (na njih so bili še kosi mesa) ranjenih partizanov in za obveze. Te ranjene partizane so tja vozili v obupnem in razmesarjenem stanji. Grozen davek so plačali ti partizani. Tito pa brez slabe vesti, da so padli in se je potem Tito še bahal, da je Trst zavzel. Toda po dveh mesecih se je iz Trsta umaknil z dogovorom z Angleži, ki so mu v zameno plačali z vračilom Domobrancev iz Avstrije. Ali je bilo to delo in ukaz Tita pozitivno - bodo še razglabljali zgodovinarji.
To delo Tita ni hrabro in ni vredno čaščenja. Sicer pa lažno pišeš, da govorim o prišlekih grdo in lažno uporabljaš besedo smrad. To besedo si uporabil ti in z njo pokažeš svoj kulturni nivo. Zavedni Slovenci so vedno čislali KULTURNI NIVO in svojo OČETNJAVO.
Kraševka
Volila bom Pahorja. Je Primorec iz partizanske družine, vendar priznava bratomorno vojno po vojni.
Soočenje na televiziji je lepo pokazalo, da Šarec zanika revolucijo, medtem, ko jo Pahor priznava. To pokaže tudi anketa DOMOVINE.
Jaz upam, da bo Pahorju uspeli v drugem mandatu to - da bi PARTIZANSKI boj LOČILI od REVOLUCIJE, ki jo še vedno ohranja živo ZVEZA BORCEV. Sredstva pa dobiva iz državne blagajne in tako se koruptivno ohranja češčenje Tita in somišljenikov. ČEPRAV SE TEH PROSLAV UDELEŽI, VENDAR PRIZNAVA, DA VSE NI SAMO ČRNO BELO. On spoštuje vse ljudi in do CERKVE se obnaša spravno in ne sovražno.
Torej Pahor ima več stvari boljših od Šarca, zato si PAHOR zasluži naš GLAS.
Kraševka
Kugy, hvala, ker si tako lepo opisal Primorsko zgodovino. Tega centralna Slovenija skoraj ne pozna. Vse to kar si ti v komentarju povedal, so se moji starši pogovarjali, saj so tudi sami vse to izkusili na lastni koži. Tako je meni , v zahvalo staršem, ta problem znan že od ranega otroštva dalje.
Največje trpljenje so izkusili Goričani, Kraševci in Slovenci v zaledju Trsta. Kmetje na goriškem, so z izgubo Gorize izgubili tržišče za prodajo kmetijskih pridelkov, prav tako so Kraševci izgubi to z izgubo Trsta. Namreč kmetje so vsakodnevno nosili pridelke tako v Trst, kot Gorico. Pa tudi delavci, ki so bili prej zaposleni v Gorici, Tržiču, Nabrežini , Trstu in na Opčinah - so z mejo 1947 izgubili delovno mesto in s tem sredstva za preživljanje družine. Vse druge tegobe pa smo imeli take kot Ljubljana in njena okolica, Dolenjska in Štajerska ter Gorenjska .
Naši dedje so mirno živeli pod Avstro-ogrsko. Italija pa je s svojo zasedbo nad nami izvajala fašistični teror. To so izkusili vsi Primorci in v veliki večini tudi duhovniki. Prav zato so dajali partizanom podporo. Toda partizani o komunizmu na začetku vojne niso vedeli nič. Borili so se iz domoljubja in željo po svobodi.
Kakšno razočaranje je za večino prebivalstva sledilo po tem, ko so pod TITOVO diktaturo spoznali, da so s tem, ko so pomagali zrušiti fašizem dali proste roke komunizmu.
Rokc - če bi to vedel, ne bi "streljal v neznano tarčo".
Tito je s tem, ko nam je zapravil Trst in Gorico - z rokami in hrbti delavcev začel graditi Novo Gorico. Kmetom je tako poleg tržišča, odvzel tudi zemljo in jo pozidal. V nova stanovanja pa so prišli PRIŠLEKI. - oni pa sedaj častijo Tita. Vidiš Rokc - ne kamenjaj še ti Primorcev, saj so jih kamenjali že drugi veliko pred teboj.
Kugy
Rokec, problem Primorske je bolj globok. Predstavljajte si generacije mladih fantov med 20 in 30 let, ki jih Italjanska vojska rekrutira. Predstavljajte si vso to populacijo, ki se koncem vojne vrača ali kot Sardinci ali kot partizani Prekomorci in naleti na zelo hud sprejem mladih partijskih funkcionarje, ki jim ni bilo treba na svetovna bojišča, ki jih je fašistični šolski sistem odlično pripravil za novo diktaturo. Zdravem pa pristopijo še prejšni fasistični ovaduhi, izdajalci, ki so kot nalašč pripravni za novi sistem in jih Udba takoj uporabili. Revolucionarjem se je kar smejalo. Danes verjamem, da se je Gregorcicevo ljudstvo po grozotah prve svet. vojne, razpadom monarhije, okupacijo Italije, nastopom fašizma in po odločnem uporu skupaj z Tigrovci in primorsko duhovšcino, ,ob nastanku nove diktature, ki je bila za Primorce še hujša kot Fašizem (prihajala je iz lastnega naroda) dokončno zlomilo.
Kraševka
Sem Primorka, vendar name mečete kolektivno krivdo neopravičeno. Jaz s češčenjem Tita imam toliko kot vi spoštovani Rokc.
Da je Gorica taka kot je, imava oba enako odgovornost. Torej zakj bi se prerekala, da ne rečem žalila. Ali lahko skupaj kaj izboljšamo?
Slovenija je taka kot je, naroda ne moreš menjati - pri vsaki stvari pa lahko damo svoje mnenje in ko bo več ljudi podobno mislilo, se bodo dogajale lahko spremembe.
Začeti moramo s treznimi koraki na volitvah, jaz na Primorskem - vi spoštovani pa tam kjer ste. Če ste slučajno Ljubljančan - tudi tam se da kaj spremeniti !
Rajko Podgoršek
Drugače pa pohvale uredništvu Domovine za domiselno pripravljeno anketo.
Kraševka
KUGY, ti poznaš dejansko zgodovino. Salamona pa prepoznavam kot "trobilo" komunistov, ki pozna samo tisto zgodovino, ki jo je napisal Titov zgodovinopisec. Še vedno so v šolah veljavni, kar pa je po letu 1990 dopisano, obravnava vsaka šola konec leta in večkrat takrat celo "zmanka" časa.
Salamon, ti zgodovine ne poznaš iz vseh zornih kotov. Primorska duhovščina, je bila vsa na strani partizanov. Partizani pa so bili v 95% Krščanski socialisti. Naša DUHOVŠČINA je pomagala tlakovati odpor proti fašizmu. Poleg Tigra, ki se je prvi boril proti fašizmu - so imeli tudi duhovniki skrivno društvo "Svečeniki Sv. Pavla. Beri knjigo zgodovinarja Pelikana, ki lepo opisuje Krščansko sredino na Primorskem. Ta je aktivno delovala, ko je Tito še podpiral Stalina in Hitlerja ob napadu na Poljsko 1939.
Ko na široko odpirate usta in prepričujete narod, da so domobranci paktirali z Nemci, vedite da je PRVI PAKTIRAL S HITLERJEM Stalin in Tito tudi. Sama pa izhajam iz Kraških PARTIZANSKIH družin - njihov nazor je bil vedno KRŠČANSKO - SOCIALNI. Ko po vojni Tito Krščanskim socialistom ni priznal prave veljave, je sledilo razočaranje. Bratomorna vojna po letu 1945 je povzročila rano narodu, ki se še ni zacelila.
Sedaj BORČEVSKE proslave propagirajo samo komuniste in častijo revolucijo. Pozabljajo pa, da če ne bi bilo Krščanskih socialistov, tudi zmage ne bi bilo. Torej LEVICA krade zasluge - pomisli Salamon ali je to prav?
Rajko Podgoršek
Kraševka - rekla si, da si Primorka. Problem Primorcev je, da zgoraj zapisanega niste jasno poudarili. Obenem ste bili v vaši narodnostni predanosti tudi hinavski. Ok, borili ste se proti fašizmu in poitaljajčevanju. Obenem pa so vaši lokalni partijski Primorski politiki dopustili, da je sedaj v Novi Gorici in na Obali ogromno priseljencev iz Juga, sliši se srbščino in hrvaščino, ta okolja sploh ne delujejo narodno zavedna, desnica tu dejansko ne more zmagati, ikonografija je ostala (Kardelj, Kidrič, itd.). Obenem so v najbolj katoliške zavedne kraje - Ajdovščina, Vipava - načrtno namestili jugovojsko. Nekateri deli Primorske - že omenjena Vipavska dolina - so se tega rešili toda grenak priokus je ostal. Tudi ob osamosvojitvi, ko je DEMOS na Primorskem dosegel relativno slabe rezultate. In tu je problem vas Primorcev samih, da jasno ne poveste, kaj je bilo prav in kaj ni (poveličevanje Tita, partijska simbolika itd.). Tudi združenje NOB na Primorskem se koprski škofiji za umore duhovnikov in preganjanje Cerkve ni nikoli opravičilo. Po besedah zamejskega urednika in časnikarja Jurija Paljka je SAMO ENO lokalno borčevsko združenje podprlo 57 številko Nove revije - tisto iz Ajdovščine.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.