81 let kasneje: katere točke Protiimperialistične fronte so uresničene

POSLUŠAJ ČLANEK
Dan upora proti okupatorju je v delu populacije med bolj čislanimi prazniki, ki nas še spominjajo na dediščino padlega režima in razpadle države. V zadnjih letih se je dan po tem, ko je leta 1941 nastala Protiimperialistična fronta, razvil v nekakšen neuradni praznik slovenske levice, ki opozarja na svoje zgodovinske zasluge za poraz nacizma na evropskih tleh.

Toda v resnici zna le redkokdo od njihovih predstavnikov našteti, kakšne so bile pravzaprav namere udeležencev sestanka, ki se je zgodil pred 81 leti v Vidmarjevi vili v Rožni dolini.

27. april je v Sloveniji poznan predvsem po praznovanju  dneva upora proti okupatorju. V prejšnji državi se je ta praznik imenoval Dan OF, saj naj bi 26. aprila v Vidmarjevi vili v Rožni dolini potekal sestanek, na katerem naj bi bila ustanovljena Protiimperialistična frotna za boj proti svetovnim imperialističnim silam ter izvedbo boljševistične revolucije po zgledu Sovjetske zveze. Po prelomu pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo s strani Hitlerja pa se je 22. junija 41' PIF preimenovala v Osvobodilno fronto in med svoje cilje dodala tudi boj proti okupatorju.

Sestanku ni sledil upor


V zvezi s tem praznikom smo se lahko v preteklih letih naposlušali veliko različnih razlag. Kajti na samem sestanku ni nastal prav noben dokument, prav tako s samega sestanka, na katerem so bili prisotni Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (Komunistična partija), Josip Rus (predstavnik levega krila Sokolov), Tone Fajfar (Krščanski socialisti), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (Slovenski kulturni delavci), nimamo nobenega verodostojnega poročila.

Zato med zgodovinarji še vedno poteka polemika, kakšna je pravzaprav bila dediščina tega sestanka. Danes je jasno, da okupaciji Kraljevine Jugoslavije ni sledil praktično nikakršen odpor. Ta je sledil kasneje, ko je nacistična Nemčija napadla dotedanjo zaveznico Sovjetsko zvezo.

V skladu z uveljavljenim partijskim potvarjanjem zgodovine lahko predvidevamo, da razplet sestanka po nekaj letih udeležencem ni mogel biti preveč v ponos. Kajti v nasprotnem primeru bi se z dejanji, ki so bila neposredna dediščina sestanka, tudi pohvalili.

Od dediščine komunističnega režima neodvisni novinarji ob tem pripominjajo, da je bila to povsem logična posledica zavezništva med Berlinom in Moskvo. Dokler sta imeli ti državi dobre medsebojne odnose, je bil namreč vsakršen boj komunistov proti nemškemu okupatorju prepovedan, saj bi to škodovalo interesom Komunistične partije.

Po nemškem napadu na SZ slovenski komunisti stopijo v akcijo


Vse pa se je spremenilo 22. junija 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Tedaj je aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta tudi uradno spremenila svoje ime v Osvobodilno fronto in se začela tudi z orožjem boriti proti nacistični Nemčiji.

Ta obrat je leta 1944 Edvard Kardelj na partijski šoli v Kočevskem rogu pojasnil z naslednjimi besedami:

»Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« (...) »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata … glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.«

Dediščina osvobodilne fronte


V ta namen je Osvobodilna fronta bistveno bolj razdelala svoje cilje in naposled objavila sedem gesel osvobodilne fronte. Ta so se zavzemala za:



  • Pravico slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.

  • Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.

  • Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.

  • Sovjetska zbeza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.

  • Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.

  • Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.

  • Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem. 


Nikakor ni mogoče izpodbijati, da si Osvobodilna fronta v naslednjih letih ni prizadevala za uresničitev teh ciljev. Kakšne vplive pa imajo ti cilji na današnji čas?

Pravica do samoodločbe se vpiše v jugoslovansko ustavo


Enega najpomembnejših vplivov na današnji čas je imela v kasnejše ustave SFRJ zapisana pravica do samoodločbe. V času osamosvajanja se je sicer pokazalo, da so to številni jugoslovanski politiki videli zgolj kot mrtvo črko na papirju in so nad Slovence, ki so udejanjali to pravico, poslali vojsko.

Še manj sreče je bilo z morebitno združitvijo zamejskih Slovencev pod okrilje Jugoslavije. Jugoslovanska vojska je sicer zasedla del Koroške, vendar se je od tam po tajnih pogajanjih z zavezniki umaknila. Predpostavlja se, da so ji ti v zameno za umik vrnili več tisoč vojakov iz kontrarevolucionarnih vojaških enot. Ti so bili v naslednjih tednih pobiti. Jugoslovanska vojska je morala zapustiti tudi Trst.

Da je osvoboditev možna le na ruševinah imperializma, se je uresničilo šele po padcu Berlinskega zidu in železne zavese, ko je bilo konec imperializma Sovjetske zveze v vzhodni Evropi, ki je, vključno z narodi razpadle Jugoslavije, končno le doživela svobodo.

Države tega območja pa svojo prihodnost čedalje pogosteje vidijo prav v zvezah z državami, ki so bile nekoč na tapeti protiimperialistične fronte. Tako si za članstvo v EU prizadevata tudi BiH in S. Makedonija, ki menita, da se bodo mednacionalne napetosti bolj sprostile prav v zvezi držav, kot je Evropska unija.

Sodobni imperializem medtem izvaja prav naslednica propadle zveze držav, v kateri so slovenski komunisti in ostali pridruženci OF videli "vodilno silo in glavno oporo v osvobodilnem boju slovenskega naroda."

Boj proti lastni kapitalistični gospodi je, kot vemo, OF vzela smrtno resno. Že med vojno so likvidirali zavedne Slovence, ki so sodili pod to kategorijo, pri čemer, če denimo izpostavimo zgolj zakonca Hribar, ni pomagala tudi pomoč partizanom. "Kapitalistična gospoda" pa je po vojni, skupaj z domobranci in drugimi ožigosanimi kot "domačimi izdajalci", končala s strelom v tilnik v breznih, tankovskih jarkih in rudniških jaških, kot je Barbara rov v Hudi jami.

Podobna zgodba se je ponovila še enkrat kasneje. Jugoslaviji je vsaj za nekaj desetletij res uspelo združiti narodnostno zelo pisano državo. Toda ta je kasneje končala v primežu krvavih vojn, ki se še do danes niso povsem umirile. Proces bratstva in miru je bil več kot očitno neuspešen. Dolgoročno neuspešen na tem območju je bil tudi vpliv SZ oz. Rusije, ki so se mu države nekdanje Jugoslavije kasneje, z izjemo Srbije, povsem odrekle.

https://twitter.com/zigaturk/status/989948241432195074
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike