O deklici Neži, ki bi "morala umreti"
POSLUŠAJ ČLANEK
Ne vem, če se me je že kdaj kakšna zgodba tako dotaknila, kot se me je usoda male Neže. Pa ne le zato, ker družino Arnoljevih iz Volče v Poljanski dolini zelo dobro poznam, temveč zato, ker je prav ta majhna, trmasta in trdoživa deklica, ki ''noče umreti'', razkrila neskončno globino kloake, v kateri se lahko znajdemo, če smo ob nepravem času na nepravem mestu.
Niti predstavljati si ne morem, kako se je družina počutila konec septembra, ko so se - vsaj tako so mislili - zbrali ob postelji dveletne Neže, da bi se od nje še zadnjič poslovili. Verjeli so zdravnikom, da nadaljnje zdravljenje za drobižek ni bilo več mogoče. Staršem so odgovorni pojasnili, da bo punčka po odklopu iz sistema zunajtelesnega krvnega obtoka, umrla.
Na tem mestu se zgodba, ki bi jo morali prevesti v vse svetovne jezike in razposlati svetu, šele začne. Zgodil se je čudež, ki ga nihče ni pričakoval in tudi zato je pretresel Slovenijo: kljub odklopu je srček male deklice deloval še naprej in to z enako močjo kot ob sprejemu v bolnišnico.
Domači pa tudi slovenska javnost so se čudili in spraševali, kako je to mogoče, a so jim zdravniki hladno in neprizadeto odgovarjali: "Ne bi smelo, vsak čas bo ugasnilo."
Mala junakinja je njihove besede vedno znova in znova postavljala na laž, danes smo že sredi novembra in Neža še zmeraj živi. Ej, ljudje božji, živi! Si morete misliti!? So k temu pripomogle tudi številne molitve, ne vem, pomembno je, da otrok diha, odpira oči, sledi zvoku, se z jokom odziva na bolečine in se bori. Celo vedno boljša je, pravi njen očka.
Namesto da bi se tudi zdravniki veselili drobnega čudeža, se zdi, kot da uradna stroka, ki se pojavlja v medijih, poskuša narediti vse, da bi se izpolnilo to, kar so napovedovali.
Ko sem jih gledala na televizijskem ekranu, sem nehote pomislila na gasilce. Pa na to, kako drugačni so od njih. Nič ne sprašujejo, vedo, kaj je njihova dolžnost in poslanstvo: preprosto stopijo skupaj in združijo moči, da pomagajo.
Njihova solidarnost in hitro ukrepanje zato reši marsikatero življenje. Mi, navadni smrtniki, bi pričakovali, da se bodo podobno odzvali tudi zdravniki. Zavedam se, da eden ne ve vsega, a če bi bele halje staknile glave, se pogovorile in si izmenjale informacije, kdo ve, morda bi že zdavnaj našle rešitev tudi za malo deklico in njene bližnje, ki nečloveško trpijo zaradi krute in nerazumljive usode?!
Prizadelo me je, ko je Londonska bolnišnica v elektronskem sporočilu zavrnila možnost Nežinega zdravljenja na njihovem kardiološkem oddelku. Ostala sem brez besed, ko sem slišala, kako je potem to zavrnitev pojasnila dekličina odvetnica: "… Je pa razvidno, da se je vršila tudi neformalna komunikacija. V tej neformalni komunikaciji je bilo Nežino zdravstveno stanje predstavljeno na takšen način, da so v Londonu zaključili, da ji pri jih ne morejo ponuditi drugačnega zdravljenja, kot ga ima v Ljubljani."
Razumeti jo je bilo, kot da v UKC naredijo vse, da bi za dekličino ozdravitev že v naprej zaprli vsa možna vrata. Tolaži me misel, da vsaj Nežin sobni zdravnik ne vidi nobenega razloga, da ne bi bila sprejeta v londonsko bolnišnico. Osebno celo meni, da bi jo bilo treba čim prej premestiti, njeno zdravstveno stanje pa opisuje zelo drugače, kot pa je opisano v uradni zdravstveni dokumentaciji.
Medtem ko pišem te vrstice, se spominjam lastne zgodbe, ki me je zaznamovala za vse življenje. Sinu so odkrili tumor (glioblastom). Pred dvajsetimi leti, ko se je to zgodilo, ni bilo misliti, da bi se starš tako ali drugače upiral zdravnikom ali da bi - Bog ne daj - celo podvomil v njihove odločitve.
Še danes, ko pomislim na mojega Tomaža, se mi zdi, da bi bil morda lahko še živ, če bi se borila zanj, če bi vztrajala, da ga operirajo takoj in ne šele čez tri mesece. Občutek krivde, da zanj nisem naredila vsega, kar bi lahko, je še zmeraj živ. In to zelo boli.
Neizmerno sem vesela, morda celo bolj, kot lahko zapišem, da sta Marko in Zala spregovorila, da sta zgodbo o Neži izkričala, da smo jo slišali vsi, ki nam v prsih še bije srce.
Če bi bila zdravnik - žal nisem - bi za deklico naredila vse, kar bi lahko. Ne šele jutri, temveč že pred mesecem dni!
Če niste verni in če ne molite, potem mali deklici namenite vsaj dobro misel. Pa ne le njej, pošljite jo tudi zato, da se bodo zganila srca odgovornih in bodo naredili vse, česar do sedaj še niso. Neža ima pravico živeti, če vam je to prav ali ne.
Niti predstavljati si ne morem, kako se je družina počutila konec septembra, ko so se - vsaj tako so mislili - zbrali ob postelji dveletne Neže, da bi se od nje še zadnjič poslovili. Verjeli so zdravnikom, da nadaljnje zdravljenje za drobižek ni bilo več mogoče. Staršem so odgovorni pojasnili, da bo punčka po odklopu iz sistema zunajtelesnega krvnega obtoka, umrla.
Mali čudež živi!
Na tem mestu se zgodba, ki bi jo morali prevesti v vse svetovne jezike in razposlati svetu, šele začne. Zgodil se je čudež, ki ga nihče ni pričakoval in tudi zato je pretresel Slovenijo: kljub odklopu je srček male deklice deloval še naprej in to z enako močjo kot ob sprejemu v bolnišnico.
Domači pa tudi slovenska javnost so se čudili in spraševali, kako je to mogoče, a so jim zdravniki hladno in neprizadeto odgovarjali: "Ne bi smelo, vsak čas bo ugasnilo."
Mala junakinja je njihove besede vedno znova in znova postavljala na laž, danes smo že sredi novembra in Neža še zmeraj živi. Ej, ljudje božji, živi! Si morete misliti!? So k temu pripomogle tudi številne molitve, ne vem, pomembno je, da otrok diha, odpira oči, sledi zvoku, se z jokom odziva na bolečine in se bori. Celo vedno boljša je, pravi njen očka.
Namesto da bi se tudi zdravniki veselili drobnega čudeža, se zdi, kot da uradna stroka, ki se pojavlja v medijih, poskuša narediti vse, da bi se izpolnilo to, kar so napovedovali.
Ko sem jih gledala na televizijskem ekranu, sem nehote pomislila na gasilce. Pa na to, kako drugačni so od njih. Nič ne sprašujejo, vedo, kaj je njihova dolžnost in poslanstvo: preprosto stopijo skupaj in združijo moči, da pomagajo.
Kaj bi zagotovo lahko storili zdravniki
Njihova solidarnost in hitro ukrepanje zato reši marsikatero življenje. Mi, navadni smrtniki, bi pričakovali, da se bodo podobno odzvali tudi zdravniki. Zavedam se, da eden ne ve vsega, a če bi bele halje staknile glave, se pogovorile in si izmenjale informacije, kdo ve, morda bi že zdavnaj našle rešitev tudi za malo deklico in njene bližnje, ki nečloveško trpijo zaradi krute in nerazumljive usode?!
Prizadelo me je, ko je Londonska bolnišnica v elektronskem sporočilu zavrnila možnost Nežinega zdravljenja na njihovem kardiološkem oddelku. Ostala sem brez besed, ko sem slišala, kako je potem to zavrnitev pojasnila dekličina odvetnica: "… Je pa razvidno, da se je vršila tudi neformalna komunikacija. V tej neformalni komunikaciji je bilo Nežino zdravstveno stanje predstavljeno na takšen način, da so v Londonu zaključili, da ji pri jih ne morejo ponuditi drugačnega zdravljenja, kot ga ima v Ljubljani."
Razumeti jo je bilo, kot da v UKC naredijo vse, da bi za dekličino ozdravitev že v naprej zaprli vsa možna vrata. Tolaži me misel, da vsaj Nežin sobni zdravnik ne vidi nobenega razloga, da ne bi bila sprejeta v londonsko bolnišnico. Osebno celo meni, da bi jo bilo treba čim prej premestiti, njeno zdravstveno stanje pa opisuje zelo drugače, kot pa je opisano v uradni zdravstveni dokumentaciji.
Medtem ko pišem te vrstice, se spominjam lastne zgodbe, ki me je zaznamovala za vse življenje. Sinu so odkrili tumor (glioblastom). Pred dvajsetimi leti, ko se je to zgodilo, ni bilo misliti, da bi se starš tako ali drugače upiral zdravnikom ali da bi - Bog ne daj - celo podvomil v njihove odločitve.
Še danes, ko pomislim na mojega Tomaža, se mi zdi, da bi bil morda lahko še živ, če bi se borila zanj, če bi vztrajala, da ga operirajo takoj in ne šele čez tri mesece. Občutek krivde, da zanj nisem naredila vsega, kar bi lahko, je še zmeraj živ. In to zelo boli.
Neizmerno sem vesela, morda celo bolj, kot lahko zapišem, da sta Marko in Zala spregovorila, da sta zgodbo o Neži izkričala, da smo jo slišali vsi, ki nam v prsih še bije srce.
Če bi bila zdravnik - žal nisem - bi za deklico naredila vse, kar bi lahko. Ne šele jutri, temveč že pred mesecem dni!
Če niste verni in če ne molite, potem mali deklici namenite vsaj dobro misel. Pa ne le njej, pošljite jo tudi zato, da se bodo zganila srca odgovornih in bodo naredili vse, česar do sedaj še niso. Neža ima pravico živeti, če vam je to prav ali ne.
Povezani članki
Zadnje objave
Vlada z novim pravilnikom spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
[email protected]
Vse dobro mali Neži, naj se zgodi čudež in naj se pozdravi! Naj bo spet zdrava in živahna deklica, Kristus usmili se!
Glede zdravnikov pa: so samo ljudje, imajo ogromnega znanja, mislim, da se glede otrok tudi zelo potrudijo (tukaj mislim, da je bil splet čudnih okoliščin in ne komuniciranja med zdravniki), vendar je tudi njihovo znanje omejeno. Tudi zdravniki ne vedo vsega, predvsem pa je vsak človek drugačen, vsako telo drugače reagira na zdravljenje in na zdravila.
Skratka: zdravnik ni čarovnik in ni Bog, je samo človek!
Gospa Milena, sočustvujem z vami, kar se vam je zgodilo! Ne očitajte si nič, ker niste nič krivi! Kriva je huda, neozdravljiva bolezen. Dvomim, da bi tudi operacija kaj pomagala. Včasih smo ljudje enostavno nemočni pred usodo.
veteranka
Da to je čudež, vem, da veliko ljudi moli za to deklico, tudi taki, ki njene družine ne poznamo osebno. Zelo, zelo se mi smilita Nežina starša, Zala, Nežina mama je vselej, ko jo pokažejo po TV bolj obupana in shujšana. Upam, da se bo ta čudež dokazal tako daleč, da se bo Neža vrnila v družino tako nasmejana, kot je bila pred boleznijo, kljub zlohotnim napovedim zdravnikov !!!
ZATO PROSIM LJUDJE, MOLIMO ŠE NAPREJ ZANJO, PRIDRUŽITE SE MOLITVI ŠE DRUGI DOBRO MISLEČI !!!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.