Pet spoznanj, ki si jih velja zapomniti iz razprave o financiranju javnega programa v zasebnih šolah

Vir foto: Twitter račun dr. Jerneja Pikala. Fotomontaža: Domovina.je
POSLUŠAJ ČLANEK
Parlamentarna koalicija je včeraj, s ključnim prispevkom rezervne vladne stranke Levice, izglasovala pravno sporno novelo ZOFVI. Zakonodajna pot le-te še ni končana, saj je za pričakovati veto državnega sveta in ponovno glasovanje v spodnjem domu parlamenta.

Kljub vsemu pa lahko iz dosedanje razprave potegnemo nekaj spoznanj, ki sicer večinoma potrjujejo tisto, kar o slovenskem političnem prostoru že vemo. A vendar jih je, prečiščene in na konkretnem primeru, vredno izpostaviti, saj so ključnega pomena za razumevanje širšega konteksta slovenske družbeno-politične realnosti.

1. V Sloveniji še vedno nimamo prave liberalne stranke (vsaj ne v parlamentu)


Čeprav stranke LMŠ, SMC in SAB imenujejo "liberalni trojček" in jih pogosto postavljajo celo v politično sredino, je saga okrog nespoštovanja odločbe Ustavnega sodišča, ki se vleče že pet let, pokazala, da so po miselnosti in vsebini še globoko v socializmu. Evropske liberalne stranke so seveda odprte za svobodno zasebno pobudo tako v šolstvu kot v zdravstvu. In čeprav imamo v Sloveniji manj kot odstotek zasebnih šol in ne dosegamo niti desetine evropskega povprečja, slovenske liberalne stranke sodelujejo pri tem, da se zasebno pobudo v šolstvu dokončno zatre. Da ravnanja v nasprotju z odločitvijo US sploh ne omenjamo.

Svojo (rdečo) barvo je razkrila Lista Marjana Šarca. Za DeSUS že od nekdaj vemo, da je stranka socialističnih upokojencev. Poslanca SAB Franc Kramar in Maša Kociper pa sta z dogmatičnimi socialističnimi parolami v razpravi celo prednjačila.

Med liberalne ne moremo šteti niti SMC, saj bi liberalci glasovali odločno proti zakonu, ki ovira nastajanje in delovanje zasebnih šol na vseh ravneh. So pa vsaj zavzeli manj ekstremno pozicijo s tem, da so se vzdržali.

Vse to ponovno priča o hudi krizi slovenskega liberalizma vsaj na politični ravni. Če se je konservativna stran z leti vsaj približno sestavila, pa kaže, da je komunistična revolucija in sledeči totalitarni sistem najhujši udarec zadal prav slovenskemu liberalizmu. Politično ga je praktično izbrisal, prisoten pa ostaja v ozkih intelektualnih krogih. Edini resni poskus političnega preboja liberalcev z Državljansko listo je pred leti klavrno propadel.

2. Stranka Levica je najbolj zvesti koalicijski partner z rezervne klopi


Čeprav Levica vseskozi trdi, da je opozicijska stranka, ki z vlado zgolj tu in tam sodeluje, pa se je v dosedanjem delu mandata že večkrat pokazalo, da gre za Šarčevo zlato rezervo, ki, kadar ni pomembno, lahko počne kar hoče, ko pa je glasov premalo, pa bo disciplinirano podprla vladne odločitve.

Tokrat je bila ta vloga "zvestega koalicijskega partnerja z rezervne klopi" toliko bolj očitna, ker so poslanci Levice Pikalov predlog ZOFVI vseskozi kritizirali, češ da daje zasebnim šolam še preveč. Prav tako so ob prvem branju napovedali, da ga ne bodo podprli. Ko se je v drugem branju izkazalo, da SMC za zakon ne bo glasovala in da brez glasov Levice ne bo sprejet, so obrnili ploščo in potrebne glasove seveda zagotovili.

Tovrstno izpričano lojalnost Levice Šarčevi vladi, ko jo ta najbolj potrebuje, je treba pri razumevanju dejanskih razmerij moči v slovenski politiki nujno upoštevati.

3. Predsodki do katoličanov in Cerkve so v levi politiki in družbi še izjemno močni


Čeprav so med zasebnimi šolami in vrtci katoliški v manjšini, pa se izpostavlja samo te. Prav nihče od podpornikov Pikalovega zakona v razpravi ni omenjal konceptov Montessori ali Walfdorske šole - na tapeti so bile le tako imenovane "cerkvene šole".

"Sem trdno prepričan, da za vsem tem, kar se dogaja okoli financiranja stoji rimskokatoliška Cerkev," je denimo v razpravi dejal poslanec SD-ja Soniboj Knežak. "Kdo pa je rimskokatoliška cerkev v Sloveniji?" se je nadalje vprašal in si odgovoril, da je "največji veleposestnik v državi", in da "z vsem tem ker je v preteklih letih počela in počne tudi še danes, nima velikega ugleda." In oni "ne morejo sfinancirat dveh šol?" se je vprašal na koncu.

Tudi Franc Kramar iz SAB razmišlja identično. Najprej ugotavlja, da sta res samo dve cerkveni šoli med privatnimi osnovnimi šolami. "Očitno čaka cerkev na to, da bo zakon postal ugoden in potem se bodo te privatne šole odpirale v vsaki fari po Sloveniji. Seveda je temu treba nasprotovati ..."

In ker v državnih šolah ne morejo  zadostiti vsem potrebam po investicijah, bo po Kramajevi oceni "vskočila Rimokatoliška cerkev seveda s svojo ideologijo, skozi katero bodo prehajali skozi privat osnovne šole skozi škofijsko gimnazijo do teološke fakultete in bo izobraževala slovenski narod v strogem krščanstvu."

Razprava o enem od lastnikov/ustanoviteljev zasebnih šol v Sloveniji je v kontekstu obravnavanja uresničitve ustavne odločbe seveda popolnoma irelevantna in namenjena le razpihovanju ideoloških predsodkov in nestrpnosti. Ker torej poslanci Cerkve ne marajo, je treba kar se da zatreti raznolikost v sistemu vzgoje in izobraževanja, pri čemer so kolateralna škoda vsi sodobni pedagoški pristopi, ki se pojavljajo v razvitem svetu.

Prav tako so seveda povsem napačne trditve, da bo Cerkev ob uresničitvi ustavne odločbe postavljala šole "v vsaki fari". Varovalk za šole z javno veljavnim programom je ogromno (denimo zasebna šola ne dobi financiranja, če v nekem okolju ogrozi obstanek državne šole). Prav tako se vseskozi namerno pozablja, da gre zgolj za financiranje programa, medtem ko stroški izgradnje šole, investicij, vzdrževanja in materialni stroški v vsakem primeru ostanejo na ustanovitelju. Zato je tudi šolanje slovenskih otrok v zasebnih šolah za državo cenejše kot v državnih.

4. Levičarjem v resnici ne gre za preprečevanje družbene razslojenosti in elitizma


Razprava je pokazala tudi, da je pri levičarjih ideološki monopol in nastrojenost proti drugim svetovnim nazorom (posebej krščanskemu) ne samo nad človekovo svobodo izbire, temveč tudi nad težnjami k družbi enakih možnosti.

V razpravi so po eni strani govorili, da želijo preprečiti elitizacijo izobraževanja, v isti sapi pa, da kdor hoče pač "nekaj več" od državnih šol, pa naj to "plača". A prav ta logika je temelj elitizacije tako šolstva kot družbe na splošno, saj tisti, ki hoče "nekaj več", mora imeti za to tudi denar. V Sloveniji si bodo torej po Pikalovem zakonu izbiro med državno in zasebno šolo lahko privoščili le otroci premožnih elit, ne pa tudi tisti iz socialno šibkejših družin.

Da jim v resnici ne gre toliko za kvalitetno javno šolstvo, kot za to, da je to čim bolj monopolizirano s strani državnih šol, je jasno iz dejstva, da so zasebne šole, ki izvajajo od država predpisan in potrjen javni program, za državo cenejše. Če bi jih bilo denimo 10 odstotkov, bi država ogromno sredstev prihranila in jih lahko vlagala v infrastrukturo, plače in razvoj državnih šol.

Ampak slovenskim levičarjem je bolj kot vse to pomembno, da ni preveč "cerkvenih" šol, kamor bi svoje otroke lahko vpisali vsi tisti, ki si zanje želijo šolo, temelječo na tradiciji in kulturi evropskega krščanstva, ne pa s socializmom prežete ateistične ideologije.

Milovan Đilas v knjigi Novi razred o socialistih in svobodi:

"Za Novi razred so najbolj občutljive zahteve po svobodi, ne po splošni ali politični svobodi, ampak po posebni vrsti svobode. Zlasti občutljiv je za za zahteve po svobodi mišljenja in kritike v okviru obstoječih razmer in v "mejah socializma" ...

... Novi razred nagonsko čuti, da so nacionalne dobrine dejansko njegova last, izrazi "socialistična, "družbena", "državna" last so samo pravna fikcija. Novi razred tudi misli, da bi lahko vsaka razpoka v njegovi totalitarni oblasti ogrozila njegovo lastnino. Zato novi razred nasprotuje vsem oblikam svobode - pod pretvezo obvarovanja socialističnega lastništva."

5. Levičarjem je zvestoba (socialistični) ideologiji nad pravom in pravno državo


Ne samo nad svobodo, enakopravnostjo in možnostjo izbire; zvestoba socialistični ideologiji je pri levičarskih politikih tudi nad pravnim redom in ustavo demokratične države.

"v teh šolah, na stenah, visijo križi in spoštovane kolegice in kolegi, naše stališče je, da se teh šol nikakor ne more financirati enako kot javnih šol," je denimo dejal poslanec SD, Marko Koprivc. Torej ne ugotovljena protiustavnost, njegov kriterij odločanja je prisotnost križa na steni. (mimogrede, križ na steni je v nam sosednjih državah in širše prisoten tudi v državnih šolah in celo državnih uradih, ponekod celo na parlamentarnih stenah, kot simbol narodovih korenin in kulture).

Nesmiselno bi si bilo domišljati, da velika večina od 42 poslancev, ki so izglasovali ZOFVI ne ve, da je ta protiustaven. Navsezadnje sta jim to povedali 2 državni pravni službi (vladna in parlamentarna) ter serija pravnih strokovnjakov na čelu z deklariranim levičarjem Matevžem Krivicem.

Ta jih je celo javno pozval, naj nas ne imajo za norce in naj iz maščevanja ne počnejo "nedopustnih nesramnosti".

“Če si bo vsa »levosredinska« politična sfera zdaj v javnosti ustvarila še sloves, da je za dosego svojih ideoloških ali političnih ciljev ni sram uporabiti tudi takih potez in »trikov«, kakršne razkazuje te dni, bo pa svojemu ugledu sama zadala tak udarec, kakršnega ji ne more zadati noben nasprotnik,” je Krivic zaključil svoje pisanje v Delu, ki pa se politikov, katere je nagovarjal, očitno ni dotaknilo.

Kot se jih ni dotaknila stiska številnih mladih staršev, ki so stali pred parlamentom in se zaskrbljeno spraševali, kako bodo v prihodnje zmogli plačati razliko za prisotnost njihovih otrok pri dopolnilnem, dodatnem pouku, jutranjem otroškem varstvu in v podaljšanem bivanju.

Vse to dokazuje, da so usedline totalitarne miselnosti pri dedičih komunističnih veljakov, ki so desetletja teptali pravice in svoboščine slovenskega naroda, tudi po skoraj tridesetih letih demokracije še kako prisotne.






[do_widget id=podcast-playlist-3]
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30