5 milijonov dolarjev na posameznika? Kako bi ameriški prebujenci reševali rasne neenakosti

Odbor za reparacije v San Franciscu je konec januarja mestnemu vodstvu predstavil svoje predloge za vpeljavo reparacij. Po skupinskem posvetovanju so prišli do rešitve: 5 milijonov dolarjev na temnopoltega posameznika. Predvideli so tudi oprostitev dolgov.

O višini zneska, ki ga je mestni nadzorni svet februarja glede na proračun označil za nerealističnega, je predsednik odbora za reparacije komentiral, da številka pač ni izšla iz »matematične formule«, temveč iz »popotovanja« (preudarjanja) svetovalne skupine.

Ideja reparacij zaobjema neke vrste kompenzacijo temnopoltim prebivalcem za desetletja diskriminacije. Splošno se nanaša na posledice suženjstva in politike segregacije.

Čeprav ni bilo suženjstvo v San Franciscu nikoli zakonito, zagovorniki reparacij menijo, da je mesto več desetletij izvajalo rasistične politike, ki so ekonomsko škodovale temnopoltim.

Ekonomska in ideološka vprašanja o nekaterih predlogih reparacije

»Želim si, da bi v San Franciscu imeli toliko denarja, ampak če želimo ohraniti storitve, ki jih imamo danes, ga nimamo,« je pojasnila mestna svetnica Hillary Ronen za The San Francisco Chronicle.

Mestni svetnik Shamann Walton je časopisu povedal, da so nekateri za pomoč pri financiranju reparacij predlagali začasno preklicani davek na konopljo, ki je v San Franciscu legalna. Toda omenjeni davek naj ne bi niti približno pokril takšnih stroškov.

Odbor je kot pogoje za prejem kompenzacije poleg polnoletnosti in afro-ameriške identitete navedel izpolnjevanje vsaj dveh od osmih dodatnih kriterijev, na primer prebivanje v San Franciscu vsaj 13 let ali pa, da so (bili) zaprti zaradi »porazne vojne proti drogam« oziroma so neposredni naslednik osebe, ki je to bila.

Zvezna država Kalifornija, katere del je San Francisco, je že leta 2020 vzpostavila 9-člansko Delovno skupino za reparacije. Kalifornijska različica reparacij naj bi poleg finančne kompenzacije razmišljala še o 13 področjih stanovanjske politike, izobraževanja in javne varnosti.

Več lokalnih vlad v ZDA ima podobne komisije za reparacije, na primer v zveznih državah Illinois in Minnesota. Mesto Evanston v Illinoisu se je projekta reparacij lotilo stanovanjske politike za temnopolte, ki so ga delno financirali z davki iz poslov s konopljo.

https://twitter.com/HarvardARPJ/status/1633601454077362176?s=20

Po podatkih Univerze v Massachusettsu je v letu 2021 reparacijam v obliki denarne kompenzacije nasprotovalo 62 % Američanov, 38 % pa jih je idejo podpiralo. Na splošno naj bi podpora rasla.

Poleg proračuna nasprotniki idejam reparacije postavljajo tudi ideološka ali moralna vprašanja. Temnopolti ameriški ekonomist in politični mislec Thomas Sowell je nekoč v razmislek pristavil, da je bilo v severni Afriki zasužnjenih veliko več belcev od Afričanov, zasužnjenih v 13 kolonijah v ZDA.

Pogost protiargument takšnim reparacijam je sicer dejstvo, da nihče trenutno živ ni bil neposredno vpleten v suženjstvo, kar dodatno otežuje določanje ustrezne ekonomske vrednosti »poprave« posledic suženjstva.

San Francisco se sicer sooča s problemom zasvojenosti. Nekateri ocenjujejo, da gre med drugim kriviti »prebujensko« politiko do drog. Prebivalec in nekdanji odvisnik je za NY Post komentiral, da se je javna uporaba drog normalizirala do te stopnje, da so pločniki ponekod polni ljudi, ki se zadevajo in potem nezavestni ležijo na tleh.

Zadnje čase je na udaru fentanil. Mnogo preprodajalcev fentanila je temnopoltih migrantov iz Hondurasa, nekateri pa so zaradi visokega števila predoziranj predlagali zaostrovanje politik do drog prek prekinitve zaščite priseljencem, ki ga preprodajajo. O tem je mestni svetnik Walton izjavil, da »ljudje norijo glede fentanila zato, ker smo priča umiranju več belcev zaradi teh drog. Kje zaboga so bili, ko so bile moje matere in stare matere na kreku?«

Primer Scott Adams ali shizofreno razumevanje (anti)rasizma

Scott Adams, 65-letni risar in avtor priljubljenega stripa Dilbert, je zaradi sporne izjave o »neizboljšljivih« odnosih med belci in črnci izgubil pogodbo z več časopisi, ki so objavljali njegove stripe.

Odzval se je na javnomnenjsko raziskavo Rasmusen Polls, po kateri naj bi se 72 % Američanov strinjalo s trditvijo »v redu je biti belec«, od tega 53 % temnopoltih. 26 % črncev se z izjavo ni strinjalo, ostali pa niso bili prepričani. »Če skoraj polovica vseh temnopoltih ni sprijaznjena z belci ... je to sovražna skupina. /.../ In z njimi nočem imeti nobenega opravka,« je komentiral Adams.

26-odstotno neodobravanje bi lahko pojasnili tudi s konotacijo, ki jo ima ta izjava v medijih: med drugim nasprotovanja »antirasizmu«. Temnopolti posameznik lahko zdravorazumsko predpostavlja, da je antirasizem preprosto nasprotovanje rasizmu, ne pa, da gre za njegovo novodobno, prebujensko različico.

Tako lahko prebujenci na univerzah pišejo o »antirasistični« ideji, da temnopolti potrebujejo (varne) »prostore brez belcev«, kot je bil to tudi naslov besedila, ki ga je objavila uradna stran  mesta Cambridge v Massachusettsu.

Hkrati pa se navadni temnopolti ljudje na ulici, ko so o tem vprašani, čudijo nad rasizmom ideje:

https://twitter.com/unquirer/status/1632723295815516160?s=20

Zato je na mestu vprašanje, ali gre v ZDA za rasno sovražnost kot tako ali za napetosti med nasprotniki in zagovorniki idej prebujenskega antirasizma, ki v nekaterih ozirih spominja na svoje izrecno nasprotje. Nekateri namreč ocenjujejo, da v ameriški družbi povzroča alienacijo.

Celo temnopolti profesor Vincent Lloyd, ki se ukvarja z antirasističnimi politikami in predava o rasni pravičnosti, je februarja objavil prispevek za Compact Magazine o tem, da so novi antirasisti postali preveč radikalni in dogmatični.

Kasneje je v intervjuju za The Atlantic komentiral, da mladi aktivisti pogosto sanjajo o svetu brez dominacije, a pri tem zahtevajo več birokracije in ideološkega nadzora.