5 let kasneje: V kolikšni meri so begunci vključeni v nemško družbo in kako uspeva sobivanje?

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images

"Wir schaffen das" - zmoremo! je znameniti stavek nemške kanclerke Angele Merkel, s katerim je septembra 2015 beguncem, ki so iz Turčije prodirali proti Evropi, poslala sporočilo, da bodo zanje vrata Nemčije odprta. 

Zgolj v prvih dveh letih je tako v Nemčijo večinoma čez zahodni Balkan prepešačilo 1,3 milijone Sircev, Afganistancev, Iračanov in drugih begunev ter migrantov, ki so v Nemčiji prepoznali obljubljeno deželo.

Pa je res?

Za uspešno sobivanje različnih kultur je izjemnega pomena, kakšen je odnos priseljencev do nemške družbe in Nemcev do priseljencev ter kako uspešna je integracija priseljencev. Po velikem valu priseljencev, ki so v Nemčijo množično prišli leta 2015. Preverili smo, kakšno je stanje na področju integracije danes.

"Študije kažejo, da je bila integracija beguncev na mnogih področjih uspešna," je dejala Katharina Spieß, ekonomistka in vodja oddelka za izobraževanje in družino pri inštitutu za ekonomske raziskave DIW Berlin. „Vendar pa bodo v prihodnjih letih potrebna nadaljnja prizadevanja obeh strani - priseljencev in tudi gostiteljske populacije. To bi morali videti kot pomembno naložbo za prihodnost naše družbe," je dejala. A optimizem ni bil ves čas in povsod tako prisoten.

Začetna kultura dobrodošlice, ki jo je propagirala Anglea Merkel, se je končala najkasneje na silvestrovo 2015/16, ko so migranti na območju glavne železniške postaje v Kölnu nadlegovali ženske. Že prej so sicer dogajali številni napadi na zavetišča za begunce. Na nezadovoljstvo populacije je kazala tudi velika podpora protimigrantske stranke AfD, ki je na številnih deželnih volitvah zabeležila močno povečanje podpore, po zveznih volitvah leta 2017 pa je postala najmočnejša opozicijska stranka.

Čeprav je zaskrbljenost nemškega prebivalstva zaradi priseljevanja še vedno nad ravnjo iz leta 2013, ko se je začel znatno zviševati, pa se od leta 2016 zmanjšuje. Delež anketiranih, ki jih priseljevanje "zelo skrbi" je iz 46 odstotkov leta 2016 padel na 32 odstotkov leta 2018. Če bi k temu prišteli še ljudi, ki jih priseljevanja vsaj nekaj skrbi, potem bi lahko dejali, da priseljevanje skrbi približno tri četrtine prebivalstva. (74 odstotkov), medtem ko je bilo leta 2013 takšnih 63 odstotkov, kaže poročilo DIW. To hkrati ugotavlja, da je podeželsko prebivalstvo do priseljevanja bolj skeptično od mestnega.

V neki drugi raziskavi, nedavno opravljeni v sedmih državah EU v kontekstu pandemije koronavirusa, migracijam nasprotuje 54 % Nemcev, kar je nekoliko več kot v Veliki Britaniji, približno toliko kot na Nizozemskem in v Italiji in manj kot v Franciji in na Poljskem.



Begunci redko diskriminirani


Nekoliko pa se je med letoma 2016 in 2018 povečala zaskrbljenost med samimi begunci zaradi ksenofobije. Ta je leta 2018 skrbela enega od treh odraslih beguncev oz. približno pet odstotkov več kot leta 2016.

Raziskava je hkrati ugotovila, da skrbi niso povezane z realnimi izkušnjami ksenofobije do beguncev, saj ti le redko občutijo diskriminacijo zaradi svojega izvora. Približno vsak tretji odrasli begunec meni, da je bil redko diskriminiran, več kot polovica pa diskriminacije ni občutila nikoli, še kaže raziskava DIW. Analize nemškega Zveznega urada za migracije in begunce kažejo, da se begunci v zadnjih nekaj letih v Nemčiji počutijo dobrodošle.
Embed from Getty Images

Hkrati je raziskava po petih letih od množičnega priseljevanja v Nemčijo pokazala tudi, da imajo begunci visoko stopnjo zaupanja v nemške državne institucije. Približno 60 odstotkov anketiranih beguncev je tako izrazilo visoko stopnjo zaupanja v policijo, približno polovica pa v pravni sistem. Manjše je zaupanje v javno upravo, ki ji zaupa vsak tretji. Begunci na drugi strani imajo manjše zaupanje v javno upravo, medtem ko je močno njihovo zaupanje v policijo in sodišča.

Leta 2018 je imela dobra polovica beguncev redne stike z nemškim prebivalstvom, predvsem s sosedi, ta stik je bil še večji na podeželju. Hkrati pa je bilo 43 odstotkov vprašanih beguncev brez rednih stikov z lokalnim prebivalstvom.

Kot velik problem se ponekod kažejo vzporedne družbe oz. geta priseljencev z lastnim pravnim sistemom, ki nastajajo predvsem v večjih mestih, kot so Berlin, Köln in Bremen.

Slabše je s povezanostjo med prišleki in nemškim prebivalstvom na delovnih mestih. Stike z Nemci je imelo leta 2018 le četrtina zaposlenih beguncev. Ženske so imele z lokalnim prebovalstvom občutno manj stika od moških.

Drugačen trend je med otroki priseljencev. Podatki tam kažejo, da več kot 80 odstotkov begunskih otrok in najstnikov izraža visok občutek pripadnosti svoji šoli. Več kot 90 odstotkov 12-letnih beguncev se s svojimi vrstniki pogovarja pretežno v nemščini. Hkrati pa so ti otroci tudi pol manj udeleženi v dodatnih šolskih aktivnostih, kot njihovi vrstniki brez migrantskega ozadja. Prav tako je članstvo v športnih klubih med 12-letnimi begunci 18 odstotkov nižje kot med njihovimi vrstniki brez migrantskega ozadja, kaže poročilo.

Zdaj jim sporočajo, naj ne hodijo v Evropo


Angela Merkel se svojim besedam iz avgusta 2015, ko je migrantom odprla meje in nemško javnost prepričevala, da bodo vse skupaj zmogli, ni nikoli odrekla. Je pa zagotovila, da se kaj podobnega v času njenega mandata na nemških tleh ne bo ponovilo.

Politiki sicer migrante še vedno prepričujejo, naj Nemčijo zapustijo, a število izselitev kljub državnim spodbudam upada. Marca letos je Nemčija celo s kampanjo na družbenih omrežjih v nemščini, angleščini, arabščini in farsiju, s katero si je prizadevala sirske begunce odvrniti od odhoda na pot proti srednji Evropi. Koalicija pod vodstvom Merklove pa je glasovala proti sprejetju 5.000 ranljivih beguncev, ki so obtičali v grških taboriščih.

Sprejeli 1553 beguncev iz požganega centra na Lezbosu] 

Čeprav je najprej zavračala to možnost, je po pritisku medijev in javnosti nemška vlada sporočila, da bo po uničujočem požaru v begunskem centru na Lezbosu sprejela 1554 prosilcev za azil iz grških otokov.

Gre za 408 družin z otroki, ki so uspešno zaprosili za azil, je sporočil vladni govorec Steffen Seibert. 


Nemška politika je sicer glede begunske politike še vedno neenotna. Tako Nemčija ljudi deportira v Afganistan, ne pa tudi v Sirijo in Irak, čeprav so razmere v obeh državah trenutno varnejše kot v Afganistanu. Veliko je še vedno beguncev, ki v Nemčijo prihajajo le iz ekonomskih razlogov.

Izogibanje deportacijam uspešno


Po statističnih podatkih Zveznega urada za migracije in begunce (BAMF) je bilo letos zavrnjenih skoraj šestdeset odstotkov vseh prošenj za azil, velik problem pa je vračanje migrantov, ki jim prošnje zavrnejo. V prvem četrtletju letšnjega leta je bilo iz države deportiranih 4.088 ljudi, kar je 27 odstotkov manj kot v enakem obdobju lani.

Število deportacij v Nemčiji sicer upada že od leta 2016. Razlogi so različni. Mnogih ljudi policija ne najde, nekateri so priprti, drugi nimajo ustreznih potnih dokumentov, saj jim jih njihove matične države ne izdajo (če ni mogoče preveriti identitete osebe), spet drugi se poročijo ali  v Nemčiji rodijo in tako pridobijo pravico do bivanja v državi.

V drugem in tretjem članku triologije o integraciji beguncev v nemško družbo 5 let po množičnem migrantskem valu se bomo podrobneje posvetili zaposlovanju beguncev na nemškem trgu dela ter vpliv prihoda takšne mase ljudi drugih kultur na kriminaliteto.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike