»Vsa moja moč je v molitvi in žrtvah; to sta moji nevidni orožji. Bistveno bolj premikata srca kot besede.«

vir: freepik.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Dragi bratje in sestre!

Zgodovina nam je ohranila mnoge zadnje besede znanih ljudi, ki so se poslavljali s tega sveta. Nemški filozof Karl Marx je na smrtni postelji rekel gospodinji, ki ga je vprašala, kakšne bodo njegove zadnje besede, da jih bo lahko posredovala drugim: »Pojdi, odidi ven, zadnje besede so za tiste ljudi, ki niso že dovolj povedali.« Isaac Newton, angleški matematik, je za svojo duhovno oporoko rekel: »Ne vem, kakšen sem se zdel svetu. Sebi se zdim kot majhen otrok, ki se je igral na obali in se vsake toliko navdušil nad odkritjem gladkega kamna ali lepe školjke, medtem ko je celoten neraziskan ocean resnice stal pred menoj.« Sveta Monika je svojemu sinu Avguštinu naročila: »Kjerkoli lahko pokoplješ moje telo in ne imej skrbi z njim. Samo eno prošnjo imam, da se me spomniš pri oltarju, kadarkoli boš ob njem.« Različne misli različnih ljudi. Različna ponižnost in stopnje modrosti.

V drugem berilu, ki ga je apostol Pavel okoli leta 60 poslal svojemu prijatelju in tovarišu Timóteju, so nam zaupane poslednje Pavlove misli. Napisal jih je malo pred svojo smrtjo. Ker se je zavedal, da verjetno ne bo več dolgo živel, je napisal še tretje pismo v Efez (Efežanom in dve Timoteju), kamor je poslal pred tem svojega učenca in sotrudnika Timóteja. Želel ga je spodbuditi in okrepiti ter tamkajšnjo Cerkev obvarovati pred verskimi zmotami, ki so napadale majhno, vendar hitro rastočo Cerkev v Efezu.
Sveti Duh ne bo ob goreči molitvi sramežljivega človeka takoj naredil za odprtega in samozavestnega, ampak mu bo podaril darove, na katere bo lahko le-ta naslonil pot do tja.

V današnjem odlomku smo brali, kako Pavel Timóteja opozarja, da je posvečenje, ki ga je prejel, dar, in želi, da ga uporablja učinkovito in v Božjo slavo. Apostol ne misli, da je Timótejeva vera šibka ali da ugaša, ampak ga opozarja, da Sveti Duh nikdar ne daje povsem izbrušenega in razvitega daru, ampak ga je treba za življenje in prizadevanje brusiti in razvijati. Zato Pavel spodbuja, da bi njegov učenec razplamtel dar, ki mu je bil zaupan z odločnim prizadevanjem in trudom. Pa tega ne zahteva predvsem Pavel, to zahteva Sveti Duh. Sveti Duh ne bo ob goreči molitvi sramežljivega človeka takoj naredil za odprtega in samozavestnega, ampak mu bo podaril darove, na katere bo lahko ta naslonil pot do tja.

Tudi nam vsem daje zakrament svetega krsta podobno nalogo in podobno zahtevnost. Nihče ni prejel svetega krsta in svete birme na način, da bi ga v trenutku podelitve tako preoblikovala v odličnega Jezusovega učenca, da ne bi potreboval nadaljnjih korakov. Ravno nasprotno. Darovi so tako podeljeni, da šele z uporabo teh prihaja do kvalitetnega preskoka in zdrave duhovnosti.

Podobno je tudi z vsemi ostalimi talenti. Talenta za igranje odbojke ne odkrijemo brez ustrezne vadbe in njenega ponavljanja. S tem se ne oblikuje samo športni profil igralca, ampak tudi osebnost, ki je sposobna biti v svojem udejstvovanju rodovitna in ustvarjalna.
Rožni venec težko vzljubiš, če v molitvi ne vztrajaš. Sčasoma in s trdim delom prihajata tudi milost in z njo ljubezen – pravi odnos do rožnega venca.

Krstno posvečenje tako ne more biti vir posvečevanja, če vsak človek ne doda tistega, kar mora dodati sam: voljo, čas in zavzetost. To še prav posebej lahko razumemo na današnjo rožnovensko nedeljo. Rožni venec težko vzljubiš, če v molitvi ne vztrajaš. Sčasoma in s trdim delom prihajata tudi milost in z njo ljubezen – pravi odnos do rožnega venca. Sveta Terezija Deteta Jezusa, ki je včeraj godovala, je napisala: »Vsa moja moč je v molitvi in žrtvah; to sta moji nevidni orožji. Bistveno bolj premikata srca kot besede.« Tistega, ki moli, in tistega, za katerega moli. Amen.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike