Kaj pomeni biti človek, kaj pomeni živeti v harmoniji s stvarstvom

vir: freepik.com

Judje posebej izpostavljajo, da je Mojzes ravno na 50. dan po prehodu skozi Rdeče (Trstično) morje, prav v času žetve, stopil na goro Sinaj in doživel Božje razodetje. Tako so Judje na ta dan, podobno kot njihovi predniki nekdaj pod goro, spoštljivo zbrani in s hvaležnostjo usmerjeni v dialog med Bogom in človekom. Ta dan še danes jedo le mlečne izdelke, da se spomnijo, da je mleko za otroka tako nujno, kot je rojstvo postave za človeštvo. Mleko je s imbol rodovitnosti in Sinaj je simbol zveze in zaveze med Bogom in izvoljenim ljudstvom.

S tem ozirom na starozavezno ozadje binkoštnega praznika lahko vsaj malo razumemo, zakaj se je Bog odločil, da bo prav na 50. dan po Jezusovemu vstajenju razkril Božjo osebo, ki skrbi za »dušo« sveta, za ravnovesje v svetu. Ta vzvišen trenutek je terjal pripravo, ki jo lahko izluščimo iz treh binkoštnih poudarkov judovskega naroda.

Najprej se ustavimo pri prvem starozaveznem imenu binkoštnega praznika – to je »praznik tednov« (»Šavuot«). To poimenovanje se nanaša na obdobje po pashi, vendar ne smemo spregledati elementa »časa«, ki ga ime praznika vsebuje. Na začetku stvarjenja beremo, da je »Božji duh vel nad vodami.« (1 Mz 1,2) To pomeni, da je Sveti Duh gonilo sprememb, da se kaos spreminja v kozmos, nered v red, nesmiselnost v smiselnost. Še pomembneje je Sveti Duh je predstavljen kot »dih«, kot »življenje«. Sveti Duh je tisti, ki prostoru in času vcepi posvečenost z redom in življenjem. Lahko bi celo rekli, da je binkošti praznik razkritje Božjega orodja, s katerim je od začetka časov ohranjal Božjo bližino: v stari zavezi pripravljal in spodbujal za prihod Mesija in v novi zavezi posvečuje in usmerja na drugi Jezusov prihod.

Počasi se je glavno starozavezno sporočilo praznika zaradi večinsko kmečkega življa osredinilo okoli poljskih pridelkov in odvisnosti od njih. V času po pashi so sadili žita, nato pa na binkoštni praznik v procesijah v tempelj prinašali prve pridelke sedmih glavnih plodov dežele: pšenice, ječmena, grozdja, fig, granatnih jabolk, oljk in datljev (prim. 5 Mz 8,8). Zahvaljevali so se za Božjo dobroto in za priložnost, da so bili lahko koristni, da so lahko pokazali sposobnosti in razumnost. Hkrati pa je vsaka procesija utrdila vez med izvoljeno deželo – njihovo posvečeno zemljo in izvoljenim ljudstvom. Bog je zemlji vdihnil blagoslov, za kar so se Judje vsako leto srčno zahvalili.

Z razseljevanjem Judov in njihovo prekvalifikacijo se je hvaležnost za prve in nasploh vse pridelke zemlje počasi spremenila v hvaležnost za postavo, za razodetje, za vodilo, ki ga je Bog namenil svojemu ljudstvu. Mnogi Judje ostajajo na binkoštno noč pokonci, čujejo ob postavi, jo prebirajo in učijo na pamet. Razodetje sprejemajo kot priložnost, da se utrdijo v poznavanju postave, da popravijo svoje življenje in da praznujejo kulturo in vrednote, ki izhajajo iz postave.

Na ta starozavezni temelj prihaja iz nebes na taisti binkoštni praznik v podobi jezikov tretja Božja oseba, Sveti Duh. Prihaja, kot bi Bog Oče hotel reči: Želim vam razkriti Tistega, ki od začetka sveta skrbi za »dušo« sveta, za ravnovesje. On vas bo učil, kaj pomeni biti človek, kaj pomeni živeti v harmoniji s stvarstvom, kaj pomeni živeti v dialogu z Bogom. Apostol Pavel pravi: »Nihče ne more reči: ‘Jezus je Gospod,’ razen v Svetem Duhu.« (1 Kor 12,3) Bog ne samo, da odkrije Akterja, ampak ga postavi za novo središče v človeku, s katerim more na novo misliti in delati.

Sveti Duh nam pomaga rahljati človeško omejenost za neverjetne možnosti in hkrati predstavlja prihodnost, o kateri ne upamo niti sanjati. Sveti duh ni samo mentor; je hkrati življenjska moč, življenjski sok, s katerim opolnomoči tiste, ki se mu odpirajo. Je tista sila, ki nam dovoljuje, da lahko nebeškost okušamo že na tem svetu. Navdihuje in oblikuje Cerkev tako, da nudi svobodnemu človeku ogledalo, treznost, oporo in pot do Jezusa.

Kjerkoli so pojavi Cerkve, Božje ljudstvo, tam je prisotna človeškost in greh, po drugi strani pa tudi Sveti Duh, ki se neumorno bori za svetost vsakega posameznika in ob pravem času v določenih posameznikih prebuja odgovornost in karizme. Zato je Sveti Duh v Cerkvi edina garancija, ki zagotavlja, da bo Cerkev vedno tu in da je »peklenska vrata ne bodo premagala«(Mt 16,18).

Sveti Avguštin je lepo povzel te besede v molitvi:
Dihaj v meni, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, mislil.
Ženi me, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, delal.
Vabi me, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, ljubil.
Krepčaj me, Sveti Duh, da bom, kar je sveto, čuval.
Varuj me, Sveti Duh, da ne bom nikdar izgubil, kar je sveto.

Komentiraj