30 let krščanske demokracije: prišel čas za pogled nazaj ... v prihodnost
POSLUŠAJ ČLANEK
Včeraj je Nova Slovenija sama praznovala 30 letnico krščanske demokracije, popoldne pa Slovenska demokratska stranka enako obdobje svojega obstoja pod naslovom "Zvestoba Sloveniji". Celotnemu dnevu pa je ton dajal obisk Manfreda Webra, kandidata Evropske ljudske stranke za predsednika Evropske komisije.
Že ob 20-letnici krščanske demokracije je bilo nekaj zgodovinske "hude krvi" med SLS-om in NSijem. Tako je že 10 let nazaj takratna predsednica NSI-ja Ljudmila Novak dejala: "Mi izhajamo iz SKD, smo del te zgodovine,...". Ob tem je pojasnila, da sicer niso formalni, temveč ideološki nasledniki SKD. Nova Slovenija je bila sicer formalno ustanovljena 4. avgusta 2000.
Z združitvijo je SLS in SKD razpadla takratna vladna koalicija. Mesec dni po imenovanju vlade je združena stranka SLS+SKD v nasprotju z dogovorom podprla ustavni zakon glede volilnega sistema in tako zaobšla referendumsko voljo ljudi. Bajuk in Peterle sta zato protestno izstopila iz združene stranke in ustanovila novo stranko - Novo Slovenijo. Pravna naslednica stranke, ki jo je dolga leta vodil ravno Lojze Peterle, tako do današnjega dne ostaja Slovenska ljudska stranka.
Na drugi strani je bila Socialdemokratska zveza Slovenije ustanovljena 16. februarja 1989. Na kongresu stranke aprila 1992 je v stranko prišel Janez Janša, ki je izstopil iz Demokratske stranke. V letu 1993 je postal njen predsednik. Po razkolu v SDZ na demokratsko (DS) in narodno demokratsko frakcijo (NDS), pri čemer je slednja ostala pravna naslednica SDZ, je leta 1994 prišlo do združitvenega kongresa med SDSS in NDS. Vendar SDS danes ni samo legalna, tj. formalna naslednica nekdanjih SDZ in SDSS, ampak tudi dejansko črpa življenjski sok iz obeh korenin, iz obeh izročil, je pred leti zapisal dr. Milan Zver. Šele leta 2003 se je preimenovala v sedanjo Slovensko demokratsko stranko.
Glede na vse skupaj bi veljalo sklepati, da sta SLS in NSi obe utemeljeni v krščansko-demokratski podstati. Medtem, ko se je SDS postavljala bolj tudi v smer sredine oziroma zgolj na demokratski osnovi rahlo dišeči po socialni demokraciji. Koliko še posega na sredino, je vprašanje. Toda na zadnji tiskovni konferenci je predsednik NSi Matej Tonin, ob vprašanju o možnosti skupne evropske liste z SLS dejal, da se pogovarjata tudi SLS in SDS o skupnem nastopu, saj sta programsko bolj sorodni stranki, kot sta sorodni z NSi.
Taka izjava da vedeti, da nas v slovenski politiki čaka zanimivo obdobje premikanja strank na desnici od sredine proti robom političnega prostora. Kar pa da misliti, ali te stranke še ostajajo zveste svojim koreninam in predpostavkam na katerih so bile ustanovljene? SDS ostaja trdno zasidrana v demokratski anti-komunistični govorici, ki pa bo v prihajajočih desetletjih gotovo potrebovala nekaj svežega vetra. SLS in NSi pa kot naslednici iste podstati gotovo čaka prepletujoča se pot. Edino njuni voditelji lahko ogrozijo to dvojno drevo istih korenin z iskanjem instant rešitev v mitu naklonjenega liberalnega volivca ali obstoju masovne "urbane desnice". Dialog in sodelovanje je eno; nekritično odprta vrata za vsakršni vpliv pa nekaj drugega.
Glede na dogajanje po Evropi je jasno eno: sredinska politika brez jasne vrednostne podstati in brez stika s svojim volivcem naglo izgublja podporo. Morda je prišel čas za pogled nazaj... v prihodnost. Neomajne korenine v obliki izkušenih sodelavcev, na nekaterih ključnih vodstvenih položajih in jasna usmeritev v prihodnost z mladimi močmi za krmilom je realpolitično gledano edini recept, ki na desnici pomeni prenos znanja, prehod med generacijami voditeljev ter združeno večgeneracijsko volilno bazo.
Kajti na koncu dneva šteje koga in kaj volivec obkroži, ne koga všečka in komu pred voliščem izraža (le) naklonjenost.
Začetki preteklih trideset let
Že ob 20-letnici krščanske demokracije je bilo nekaj zgodovinske "hude krvi" med SLS-om in NSijem. Tako je že 10 let nazaj takratna predsednica NSI-ja Ljudmila Novak dejala: "Mi izhajamo iz SKD, smo del te zgodovine,...". Ob tem je pojasnila, da sicer niso formalni, temveč ideološki nasledniki SKD. Nova Slovenija je bila sicer formalno ustanovljena 4. avgusta 2000.
Z združitvijo je SLS in SKD razpadla takratna vladna koalicija. Mesec dni po imenovanju vlade je združena stranka SLS+SKD v nasprotju z dogovorom podprla ustavni zakon glede volilnega sistema in tako zaobšla referendumsko voljo ljudi. Bajuk in Peterle sta zato protestno izstopila iz združene stranke in ustanovila novo stranko - Novo Slovenijo. Pravna naslednica stranke, ki jo je dolga leta vodil ravno Lojze Peterle, tako do današnjega dne ostaja Slovenska ljudska stranka.
Na drugi strani je bila Socialdemokratska zveza Slovenije ustanovljena 16. februarja 1989. Na kongresu stranke aprila 1992 je v stranko prišel Janez Janša, ki je izstopil iz Demokratske stranke. V letu 1993 je postal njen predsednik. Po razkolu v SDZ na demokratsko (DS) in narodno demokratsko frakcijo (NDS), pri čemer je slednja ostala pravna naslednica SDZ, je leta 1994 prišlo do združitvenega kongresa med SDSS in NDS. Vendar SDS danes ni samo legalna, tj. formalna naslednica nekdanjih SDZ in SDSS, ampak tudi dejansko črpa življenjski sok iz obeh korenin, iz obeh izročil, je pred leti zapisal dr. Milan Zver. Šele leta 2003 se je preimenovala v sedanjo Slovensko demokratsko stranko.
Nadaljevanje prihodnjih trideset let
Glede na vse skupaj bi veljalo sklepati, da sta SLS in NSi obe utemeljeni v krščansko-demokratski podstati. Medtem, ko se je SDS postavljala bolj tudi v smer sredine oziroma zgolj na demokratski osnovi rahlo dišeči po socialni demokraciji. Koliko še posega na sredino, je vprašanje. Toda na zadnji tiskovni konferenci je predsednik NSi Matej Tonin, ob vprašanju o možnosti skupne evropske liste z SLS dejal, da se pogovarjata tudi SLS in SDS o skupnem nastopu, saj sta programsko bolj sorodni stranki, kot sta sorodni z NSi.
Glede na dogajanje po Evropi je jasno eno: sredinska politika brez jasne vrednostne podstati in brez stika s svojim volivcem naglo izgublja podporo.
Taka izjava da vedeti, da nas v slovenski politiki čaka zanimivo obdobje premikanja strank na desnici od sredine proti robom političnega prostora. Kar pa da misliti, ali te stranke še ostajajo zveste svojim koreninam in predpostavkam na katerih so bile ustanovljene? SDS ostaja trdno zasidrana v demokratski anti-komunistični govorici, ki pa bo v prihajajočih desetletjih gotovo potrebovala nekaj svežega vetra. SLS in NSi pa kot naslednici iste podstati gotovo čaka prepletujoča se pot. Edino njuni voditelji lahko ogrozijo to dvojno drevo istih korenin z iskanjem instant rešitev v mitu naklonjenega liberalnega volivca ali obstoju masovne "urbane desnice". Dialog in sodelovanje je eno; nekritično odprta vrata za vsakršni vpliv pa nekaj drugega.
Glede na dogajanje po Evropi je jasno eno: sredinska politika brez jasne vrednostne podstati in brez stika s svojim volivcem naglo izgublja podporo. Morda je prišel čas za pogled nazaj... v prihodnost. Neomajne korenine v obliki izkušenih sodelavcev, na nekaterih ključnih vodstvenih položajih in jasna usmeritev v prihodnost z mladimi močmi za krmilom je realpolitično gledano edini recept, ki na desnici pomeni prenos znanja, prehod med generacijami voditeljev ter združeno večgeneracijsko volilno bazo.
Kajti na koncu dneva šteje koga in kaj volivec obkroži, ne koga všečka in komu pred voliščem izraža (le) naklonjenost.
Povezani članki
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
4 komentarjev
Alojzij Pezdir
Dejstvo, da tri slovenske demokratične stranke (SDS, NSi in SLS), naslednice častnega izročila Demosa in članice evropske ljudske stranke, ne zmorejo preseči dlakocepskih egocentričnih razlik in nasprotij med prvaki in strankarskimi mnenjskimi voditelji, bo slej ko prej otipljivo botrovalo nizki volilni udeležbi tudi na bližnjih volitvah v evropski parlament.
Nemogoče je namreč zaupati strankarskim prvakom in strankarskim vodstvom SDS, NSi in SLS, ki niso sposobna spoštljivega in tvornega dialoga ter sklepanja političnih kompromisov in zavezništev celo z domačimi politično najbolj sorodnimi strankami, da bodo sposobna v evropskem parlamentu brez ozkosrčnih strankarskih ekocentričnosti in egoizmov "svojih" evroposlancev tvorno in vztrajno iskati plodovite kompromisne skupne in najboljše rešitve za večino državljanov Slovenije in EU.
To, kar strankam desne sredine oz. vse bolj egocentričnim naslednicam demokratične koalicije Demos izpričano ne uspeva v domačem zapečku, jim bo namreč še veliko manj uspevalo v razsežnostih evropskega parlamenta, in sicer ob mogočni konkurenci drugih strankarskih skupin in združb ter predvsem ob nujnem premagovanju mogočnega neformalnega, a nadvse profesionalnega lobiranja brezštevilnih "prodajalcev" in "posrednikov" tujih interesov in brutalnih pritiskov mednarodnega kapitala.
MEFISTO
Nova Slovenija, ki je, kot je pravilno ugotovila Ljudmila Novakova, le ideološka naslednica nekdanjih krščanskih demokratov, ki so izšli iz prav tako nekdanjega krščansko socialnega gibanja, ponavlja vse napake nekdanje SKD.
V svoji ultra pragmatičnosti se znova preveč naslanja na levico, da bi na ta način požela čim več režimske medijske pozornosti in ne samo odklanja sodelovanje z ostalima pomladnima strankama, temveč načrtno povečuje antagonizem do obeh strank ter izigrava nekakšno žrtev veliko močnejše in uglednejše SDS, s čimer dela po volji levice, ne da bi se zavedala, ravno tiste napake, ki ji odvračajo volivce.
Levica ima sama s seboj dovolj problemov, zato ne podpra NSi iz altruističnih razlogov, temeveč jo načrtno slabi, da s tem zmanjšuje možnost nastanka desne vladajoče koalicije.
Nova Slovenija si je sama kriva in nihče na desnici, da ne bo nikoli več dosegla optimalnega števila poslancev glede na objektivne možnosti in če ne bo temeljito spremenila politike, ne bo nikoli več resen faktor pri uveljavljanju desne politične opcije.
Ker tudi s SLS slabo kaže, smo obsojeni na oblast levice vse do bridkega konca Slovenije in izumrtja Slovencev. Oboje pa je bližje, kot si večina lahko misli ali predstavlja.
Kraševka
APMMB2 ob 5,35
Lepo in pravilno ste razložili vzpon Krščanskih DEMOKRATOV. Kakor tudi izgubo moči, ker so vlado spet sprejeli v "svojo last in posest", tisti, ki so vladali do 1990.
DEMOKRACIJA pa se na celi črti IZGUBLJA. Danes vlada ta, ki nima mandata za vladanje - "opet levi".
APMMB2
Zmaga krščanskih demokratov na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je bla presenečenje in prav gotovo ne nejboljša izbira.
Za mesto premiera je bil predviden Jože Pučnik, ki je prav gotovo bil bistveno večji format in imel mnogo prodorneje cilj, kot mlajši in manj izkušen Lojze Petrle..
Krščanski demokrati so imeli vsaj dve slabosti, ki sta ju v prihdnosti drago stale in tudi pokopale.
Prva je navezanost na RKC. RKC je šibka točka v Sloveniji. Druga slabost, ki je krščanski demokrati niso opazili pa so bili vrinjenci partije in udbe v njihove vrste. Ti so imeli cilj, zrušiti krščnsko demokracijo od znotraj.
RKC bi morala biti opora narodu in volivcem , pa se je sramežljivo umaknila.
Pristala ne na mantro, da mora biti cerkev ločena od države in prepovedala duhovnikm javnega nastopanja. Najverjetneje se je sama izlčila iz političnega življenja.
Praktično ne zasledimo nikjer več prisotnost metropolita na državnih proslavah, ali dogodkih, ki jih vodilni levičarski politiki organizirajo v namene politične propagande.
Kaj bi se zgodilo, če bi na Dražgoše prišel metropolit v spremstvu dvajestih duhovnikov in nekaj tisoč vernikov? Tudi če ne bi bil povabljen, bi hkrati z bombastičnim proslavljanjem rdeče zvezde opravil mašo za pobite Slovence, tako domačine iz Dražgoš, kot partizane. Vsi pobiti so bili katoliki, vsi krščeni, pa je to komunistom prav, ali ne. In zaslužijo si mašo.
Mislim, da bi razgrete boljševike takšno dejanje spravilo v zadergo.
Nič narobe ne bi bilo, če bi prevzel abonma za državne proslave tudi metropolit Zore in se preprosto posedel zraven predsdnika države, ali celo Milana Kučana.Kar pišel bi in se vsedel v prvo vrsto in pika. Tja sodi in tja se mora posesti, protokol pa naj razmišlja. Prvič bi bila zadrega, kasneje ne več. Krščanski demokrat bi tako dobili vzpodbudo in dokaz , da imajo pastirja.
Druga velika težava pa so vrinjenci, pred vsem udbovci, v stranko krščanskih demokratov.
Vemo, da so komunsiti tik pred sestopom, torej pred svobdnimi volitvami po nalogu razpršili svoje zaupnike med nove, pomladne stranke. Tako so prestrelili tudi krščanske demokrate. Kukavičja jajca so kmalu začela delovati in sloves stranke je začel kopneti. Petrle se ni znal temu upreti, zato je vpliv začel uoadati in šele Bajuku je uspelo stranko očistiti.
Menim pa, da se stranka zopet utaplja in nikakor ne uspe stopiti na lastne noge in pred vsem od Cerkve zahtevati večjo podporo.
Ne glede, na to, da je sedanji papež socialist, mu je potrebno jasno povedati, da Slovenija ni demokracija, kakršno pozna, pa če ravno je južnoameriška. V Sloveniji se namreč še vedno tlači ena od osnovnih človekovih pravic, pravica do veroizpovedi.
To se kaže tudi v tem, da mnogi verniki ne upajo vstpiti v stranko krščanskih demokratov, saj se jim to lahko maščuje in celo, pazite, celo, lahko izgubijo službo.
Ob takšnih dejstvih se pasivnst Cerkve naravnost nezaslišana.
Trideset let mlačnosti je povzročilo veliko škodo krščanstvu, krščanski morali in krščanski omiki.
Ali se čudimo temu, da je Slovenija ena najbolj mafijaških držav?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.