Včeraj je Nova Slovenija sama praznovala 30 letnico krščanske demokracije, popoldne pa Slovenska demokratska stranka enako obdobje svojega obstoja pod naslovom “Zvestoba Sloveniji”. Celotnemu dnevu pa je ton dajal obisk Manfreda Webra, kandidata Evropske ljudske stranke za predsednika Evropske komisije.
Začetki preteklih trideset let
Že ob 20-letnici krščanske demokracije je bilo nekaj zgodovinske “hude krvi” med SLS-om in NSijem. Tako je že 10 let nazaj takratna predsednica NSI-ja Ljudmila Novak dejala: “Mi izhajamo iz SKD, smo del te zgodovine,…”. Ob tem je pojasnila, da sicer niso formalni, temveč ideološki nasledniki SKD. Nova Slovenija je bila sicer formalno ustanovljena 4. avgusta 2000.
Z združitvijo je SLS in SKD razpadla takratna vladna koalicija. Mesec dni po imenovanju vlade je združena stranka SLS+SKD v nasprotju z dogovorom podprla ustavni zakon glede volilnega sistema in tako zaobšla referendumsko voljo ljudi. Bajuk in Peterle sta zato protestno izstopila iz združene stranke in ustanovila novo stranko – Novo Slovenijo. Pravna naslednica stranke, ki jo je dolga leta vodil ravno Lojze Peterle, tako do današnjega dne ostaja Slovenska ljudska stranka.
Na drugi strani je bila Socialdemokratska zveza Slovenije ustanovljena 16. februarja 1989. Na kongresu stranke aprila 1992 je v stranko prišel Janez Janša, ki je izstopil iz Demokratske stranke. V letu 1993 je postal njen predsednik. Po razkolu v SDZ na demokratsko (DS) in narodno demokratsko frakcijo (NDS), pri čemer je slednja ostala pravna naslednica SDZ, je leta 1994 prišlo do združitvenega kongresa med SDSS in NDS. Vendar SDS danes ni samo legalna, tj. formalna naslednica nekdanjih SDZ in SDSS, ampak tudi dejansko črpa življenjski sok iz obeh korenin, iz obeh izročil, je pred leti zapisal dr. Milan Zver. Šele leta 2003 se je preimenovala v sedanjo Slovensko demokratsko stranko.
Nadaljevanje prihodnjih trideset let
Glede na vse skupaj bi veljalo sklepati, da sta SLS in NSi obe utemeljeni v krščansko-demokratski podstati. Medtem, ko se je SDS postavljala bolj tudi v smer sredine oziroma zgolj na demokratski osnovi rahlo dišeči po socialni demokraciji. Koliko še posega na sredino, je vprašanje. Toda na zadnji tiskovni konferenci je predsednik NSi Matej Tonin, ob vprašanju o možnosti skupne evropske liste z SLS dejal, da se pogovarjata tudi SLS in SDS o skupnem nastopu, saj sta programsko bolj sorodni stranki, kot sta sorodni z NSi.
Glede na dogajanje po Evropi je jasno eno: sredinska politika brez jasne vrednostne podstati in brez stika s svojim volivcem naglo izgublja podporo.
Taka izjava da vedeti, da nas v slovenski politiki čaka zanimivo obdobje premikanja strank na desnici od sredine proti robom političnega prostora. Kar pa da misliti, ali te stranke še ostajajo zveste svojim koreninam in predpostavkam na katerih so bile ustanovljene? SDS ostaja trdno zasidrana v demokratski anti-komunistični govorici, ki pa bo v prihajajočih desetletjih gotovo potrebovala nekaj svežega vetra. SLS in NSi pa kot naslednici iste podstati gotovo čaka prepletujoča se pot. Edino njuni voditelji lahko ogrozijo to dvojno drevo istih korenin z iskanjem instant rešitev v mitu naklonjenega liberalnega volivca ali obstoju masovne “urbane desnice”. Dialog in sodelovanje je eno; nekritično odprta vrata za vsakršni vpliv pa nekaj drugega.
Glede na dogajanje po Evropi je jasno eno: sredinska politika brez jasne vrednostne podstati in brez stika s svojim volivcem naglo izgublja podporo. Morda je prišel čas za pogled nazaj… v prihodnost. Neomajne korenine v obliki izkušenih sodelavcev, na nekaterih ključnih vodstvenih položajih in jasna usmeritev v prihodnost z mladimi močmi za krmilom je realpolitično gledano edini recept, ki na desnici pomeni prenos znanja, prehod med generacijami voditeljev ter združeno večgeneracijsko volilno bazo.
Kajti na koncu dneva šteje koga in kaj volivec obkroži, ne koga všečka in komu pred voliščem izraža (le) naklonjenost.
Zmaga krščanskih demokratov na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je bla presenečenje in prav gotovo ne nejboljša izbira.
Za mesto premiera je bil predviden Jože Pučnik, ki je prav gotovo bil bistveno večji format in imel mnogo prodorneje cilj, kot mlajši in manj izkušen Lojze Petrle..
Krščanski demokrati so imeli vsaj dve slabosti, ki sta ju v prihdnosti drago stale in tudi pokopale.
Prva je navezanost na RKC. RKC je šibka točka v Sloveniji. Druga slabost, ki je krščanski demokrati niso opazili pa so bili vrinjenci partije in udbe v njihove vrste. Ti so imeli cilj, zrušiti krščnsko demokracijo od znotraj.
RKC bi morala biti opora narodu in volivcem , pa se je sramežljivo umaknila.
Pristala ne na mantro, da mora biti cerkev ločena od države in prepovedala duhovnikm javnega nastopanja. Najverjetneje se je sama izlčila iz političnega življenja.
Praktično ne zasledimo nikjer več prisotnost metropolita na državnih proslavah, ali dogodkih, ki jih vodilni levičarski politiki organizirajo v namene politične propagande.
Kaj bi se zgodilo, če bi na Dražgoše prišel metropolit v spremstvu dvajestih duhovnikov in nekaj tisoč vernikov? Tudi če ne bi bil povabljen, bi hkrati z bombastičnim proslavljanjem rdeče zvezde opravil mašo za pobite Slovence, tako domačine iz Dražgoš, kot partizane. Vsi pobiti so bili katoliki, vsi krščeni, pa je to komunistom prav, ali ne. In zaslužijo si mašo.
Mislim, da bi razgrete boljševike takšno dejanje spravilo v zadergo.
Nič narobe ne bi bilo, če bi prevzel abonma za državne proslave tudi metropolit Zore in se preprosto posedel zraven predsdnika države, ali celo Milana Kučana.Kar pišel bi in se vsedel v prvo vrsto in pika. Tja sodi in tja se mora posesti, protokol pa naj razmišlja. Prvič bi bila zadrega, kasneje ne več. Krščanski demokrat bi tako dobili vzpodbudo in dokaz , da imajo pastirja.
Druga velika težava pa so vrinjenci, pred vsem udbovci, v stranko krščanskih demokratov.
Vemo, da so komunsiti tik pred sestopom, torej pred svobdnimi volitvami po nalogu razpršili svoje zaupnike med nove, pomladne stranke. Tako so prestrelili tudi krščanske demokrate. Kukavičja jajca so kmalu začela delovati in sloves stranke je začel kopneti. Petrle se ni znal temu upreti, zato je vpliv začel uoadati in šele Bajuku je uspelo stranko očistiti.
Menim pa, da se stranka zopet utaplja in nikakor ne uspe stopiti na lastne noge in pred vsem od Cerkve zahtevati večjo podporo.
Ne glede, na to, da je sedanji papež socialist, mu je potrebno jasno povedati, da Slovenija ni demokracija, kakršno pozna, pa če ravno je južnoameriška. V Sloveniji se namreč še vedno tlači ena od osnovnih človekovih pravic, pravica do veroizpovedi.
To se kaže tudi v tem, da mnogi verniki ne upajo vstpiti v stranko krščanskih demokratov, saj se jim to lahko maščuje in celo, pazite, celo, lahko izgubijo službo.
Ob takšnih dejstvih se pasivnst Cerkve naravnost nezaslišana.
Trideset let mlačnosti je povzročilo veliko škodo krščanstvu, krščanski morali in krščanski omiki.
Ali se čudimo temu, da je Slovenija ena najbolj mafijaških držav?
APMMB2,če si bil “zraven” potem moraš vedeti,da ni bilo tako enostavno,kot tudi ti opisuješ.Pravi “greh” se je začel z “rušenjem” Peterletove vlade in DEMOSa. Tisti čas je bil Pučnik še kako zraven.Kako to,da ni videl,kaj je bilo dejansko ozadje samoukinitve DEMOSa ? Vem,še vedno ni čas,da se vse pove! Bolje da ne ! Preveč je boleče in presenetljivo !
Vsa čast Pučniku,vendar on je bil v prvi vrsti mučenec in disident (v pravem smislu besede!).On se je tega zavedal in on ni hotel biti predsednik IS (vlade).Je že vedel za kaj ! Zgodovina bo gotovo zmogla odgovor čez leta.
Krščanski demokrati so začeli kot krščansko socialno gibanje,ki se je “videlo v Krekovem delu”,spregledalo pa bistvo krškanske demokracije in politične naivnosti in dejstva, kdo so glavni nasprotniki osamosvojitve,ki zmorejo za potrebe prevzema oblasti v trenutku “sleči volčji (kožuh) in obleči ovčji kožuh”.In ko “dobijo” oz. se izvaja proces prevzemanja oblasti,počasi kažejo svojo naravo/hkrati tudi skrivajo (posebne vrste politične prevare).Res, po imenu se zgodi SKD,v biti pa ostaja naivna socialna demokracija,ki jo “žuljajo” komunisti in UDBA/SDV (v takšni in drugačni obliki).Rezultat vsega tega je “zapovedana” združitev s SLS (SKZ).Čeprav so bila opozorila,kaj se v bistvu lahko zgodi,je bila le izsiljena združitev. Praktično, takoj je bilo jasno,kaj je bil cilj: preprečiti,da se zgodijo pravi KRŠČANSKI DEMOKRATI ! Bilo pa je že prepozno!
Čeprav se po polleta zgodi NSI,to niso več bili krščanski demokrati ( Bajuk ni in ni mogel “počisti” nič,ker ni imel kaj !).Tudi danes niso.So pa krščanski socialisti,mlačni in naivni krščanski demokrati,prilagodljivi in prepričani,da je možen dialog z levičarji,dediči leninskih komunistov.Kar seveda ni možno !
Cerkev,slovenska ! Zelo hudo mi je,kaj so s Slovensko Cerkvijo naredili leninski komunisti,UDBA/SDV ! Čeprav pretežno mislimo,da posledice niso hude,trdim prav nasprotno,posledice so katastrofalne !! Še danes občutene,opazne ! Slovenska RKC še danes trpi in krvavi. Zlo,ki so ga spočeli leninski komunisti,UDBA/SDV, je še danes prisotno in zažrto v tkivo Slovenske Cerkve. Zato Slovenska Cerkev ni zmogla in tudi danes ne more odigrati tiste vloge v družbi,ki bi jo,po mojem mnenju,morala odigrati.V to sem prepričan.
Na koncu,točno se ve,kdo je osamosvojitev izpeljal in kdo jo je izkoristil! Vse te obletnice potrebujemo kot opozorilo ,da se spomnimo in shranimo v naš zgodovinski spomin : dobro poglejte v čas ,ko smo se odločali za Slovenijo !
P.S. največje zlo v politiki je leninski komunizem ! Večjega zla za demokratično družbo ni !
Če bi bil,dr.Pučnik še živ,bi ga verjeto doletela taka usoda,kot jo je morala doživeti, ga.Vera Ban.
Dzi nu nje ja, ne piši s svojimi “umazanimi” prsti žlahtno ime ga.Vere Ban ! Po drugi strani pa omenjaš mučenca,ki so ga prav leninski komunisti nečloveško mučili,izgnali iz takratne socialistične Slovenije.Njegova usoda je prekruta,povzročili so jo leninski komunisti.Enako so nadaljevali po osamosvojitvi,pridružili so se jim še mlajši dediči.Njegov drugi umik je posledica delovanja tistih,ki so ga zrušili v predsedniški tekmi,ker je moral zmagati točno določen kandidat.In ta je res zmagal.Posledice dobro čutimo.
KREZAVI,g.Pučnik je odšel zaradi tvojega dosmrtnega ” BOTAFLIKA “.
Pogled nazaj je zamujen. Še ena priložnost je bila ob ustoličenju Bajuka, katerega pa, žal, se niso(mo) upali poslušati, kaj šele mu slediti. Namesto, da bi pragmatikom sledili bolj dosledni, so prihajali gor vse bolj zakrinkani in po nekaterih trditvah, nekateri štipendirani od tistih, ki štipendirajo sovražnike krščanstva. Zato je bila onemogočena demokratizacija z lahkoto in udbomafija postavlja dokončno vse tako kot si zamišlja: “zaburkano” oz. zakrinkano diktaturo.
Sprege z levimi, so sicer na nacionalni ravni tudi v delu EPP, ki sedaj razpada, prav zaradi tega, toda oni niso imeli udbe na vrhu in se lahko bolj uravnotežijo. Če pa so na poti Sodome, potem pa naj gredo v Fatimo! Tako svetujem vsem slovenskim kristjanom in povabite me zraven molit kesanje, lepo prosim.
V Nemčiji nastaja Mala Turčija. Tu je dokaz, da se bo CDU spremenil v MDU.
alpha Brinkhausa iz stranke krščanskih demokratov (CDU) povprašal, če bi lahko njihovo stranko v bližnji prihodnosti vodil musliman in tudi postal nemški kancler, je odgovoril: “Zakaj pa ne, če je dober politik in zastopa naše vrednote in politične nazore.”
Desnosredinska stranka, ki ji načeluje kanclerka Angela Merkel – hčer vzhodnonemškega pastorja –, svojih verskih prepričanj ne skriva – C v njenem imenu (CDU) predstavljala krščanske vrednote. Brimkhaus pa pred te postavlja človeške. “CDU ni verska skupnost – po tem se razlikujemo od Katoliške cerkve, katere član sem,” je dejal.
Mešani odzivi
Intervju je nastal konec februarja, a ni pritegnil posebne pozornosti, dokler ga ni v sredo citiral Bild. V Nemčiji je završalo. Vincent Kokert tako ni mogel verjeti, kaj je izustil njegov strankarski kolega. Da bi bil kancler musliman, je nedoumljivo tudi za Eberharda Giengerja, še enega poslanca iz vrst CDU, ki je dejal, da to pomeni, da “muslimani v Nemčiji predstavljajo večino, kar pa ni res”. Drugi politiki so po poročanju Bilda opozorili, da muslimanskih vrednot pač ni mogoče vključiti v strankina prepričanja in kot primere navedli šeriatsko pravo, odnos do žensk, nevernikov in homoseksualcev. V bran mu je stopila ministrica za izobraževanje v nemški zvezni državi Schleswig-Holstein Karin Prien, ki je dejala, da lahko za kanclerja kandidira kdorkoli. Oglasila se je tudi tamkajšnja islamska skupnost. Kot so poudarili, štejejo le kvalifikacije, ne veroizpoved, ko je govora o kateremkoli položaju v državi.
Po podatkih iz leta 2015 v Nemčiji živi več kot 4,4 milijona muslimanov.
Največ od tega je Turkov. Erdogan ima med njimi kar 90% podporo. Tako, da bo Nemčija kmalu imela MDU ali podružnico Sultanove stranke. Domovina ali veste koliko malih Turkov so Turkom rodile Nemke? Veliko preveč. Turki so novi Nemci Beko in Bosh se bosta združila v eno molekulo. Cerkev ne bo več, ostale bodo samo Katarske džamije (eno je Assad zaprl in izgnal osebje, ker so pravili, da Allah zahteva pokol alavitov). Alaviti so podvrsta šiitov. Šiiti so oni buteljni, ki gredo v Saudovo Arabijo v Meko, da jih tam ubijejo vahabiti.
APMMB2 ob 5,35
Lepo in pravilno ste razložili vzpon Krščanskih DEMOKRATOV. Kakor tudi izgubo moči, ker so vlado spet sprejeli v “svojo last in posest”, tisti, ki so vladali do 1990.
DEMOKRACIJA pa se na celi črti IZGUBLJA. Danes vlada ta, ki nima mandata za vladanje – “opet levi”.
Nova Slovenija, ki je, kot je pravilno ugotovila Ljudmila Novakova, le ideološka naslednica nekdanjih krščanskih demokratov, ki so izšli iz prav tako nekdanjega krščansko socialnega gibanja, ponavlja vse napake nekdanje SKD.
V svoji ultra pragmatičnosti se znova preveč naslanja na levico, da bi na ta način požela čim več režimske medijske pozornosti in ne samo odklanja sodelovanje z ostalima pomladnima strankama, temveč načrtno povečuje antagonizem do obeh strank ter izigrava nekakšno žrtev veliko močnejše in uglednejše SDS, s čimer dela po volji levice, ne da bi se zavedala, ravno tiste napake, ki ji odvračajo volivce.
Levica ima sama s seboj dovolj problemov, zato ne podpra NSi iz altruističnih razlogov, temeveč jo načrtno slabi, da s tem zmanjšuje možnost nastanka desne vladajoče koalicije.
Nova Slovenija si je sama kriva in nihče na desnici, da ne bo nikoli več dosegla optimalnega števila poslancev glede na objektivne možnosti in če ne bo temeljito spremenila politike, ne bo nikoli več resen faktor pri uveljavljanju desne politične opcije.
Ker tudi s SLS slabo kaže, smo obsojeni na oblast levice vse do bridkega konca Slovenije in izumrtja Slovencev. Oboje pa je bližje, kot si večina lahko misli ali predstavlja.
Levica je naravni nasprotnik in ima svojo bazo volivcev, ki niso volivci NSi. NSi ima skupaj s SLS, SDS in tistimi malimi strančicami, ki bi jih morali združiti v celoto svojih 50% volivcev in Levica ni konkurent NSi, ker programa in volilne baze so med njima tako različne, da nimajo niti ene skupne lastnosti. Levica je tako leva, da bi jo še Kitajci ali Tito zaprli na Goli otok ali v arest. Ne splača se jih niti sovražiti, ker oni bodo imeli tistih svojih 7% in to bo to. Nevarnosti so Šarci, Cerarji, jankovići in predvsem VIRANTI, ki pobirajo na desni strani, ker brez Šarčevega pobiranja na desni strani bi Levica lahko samo čičala v opoziciji in na televiziji gradila gradove v oblakih. V gradu v oblakih pa ne moreš živeti in zato bo Levica imela vedno tistih 7% in nikoli ne bo zrasla na 10% ali več. Tam bo v opoziciji ali v koaliciji kot so tiste narodnostne manjšine. Nevarni so tisti, ki pobirajo na desni strani in se potem po volitvah izkažejo za levičarje.
Dejstvo, da tri slovenske demokratične stranke (SDS, NSi in SLS), naslednice častnega izročila Demosa in članice evropske ljudske stranke, ne zmorejo preseči dlakocepskih egocentričnih razlik in nasprotij med prvaki in strankarskimi mnenjskimi voditelji, bo slej ko prej otipljivo botrovalo nizki volilni udeležbi tudi na bližnjih volitvah v evropski parlament.
Nemogoče je namreč zaupati strankarskim prvakom in strankarskim vodstvom SDS, NSi in SLS, ki niso sposobna spoštljivega in tvornega dialoga ter sklepanja političnih kompromisov in zavezništev celo z domačimi politično najbolj sorodnimi strankami, da bodo sposobna v evropskem parlamentu brez ozkosrčnih strankarskih ekocentričnosti in egoizmov “svojih” evroposlancev tvorno in vztrajno iskati plodovite kompromisne skupne in najboljše rešitve za večino državljanov Slovenije in EU.
To, kar strankam desne sredine oz. vse bolj egocentričnim naslednicam demokratične koalicije Demos izpričano ne uspeva v domačem zapečku, jim bo namreč še veliko manj uspevalo v razsežnostih evropskega parlamenta, in sicer ob mogočni konkurenci drugih strankarskih skupin in združb ter predvsem ob nujnem premagovanju mogočnega neformalnega, a nadvse profesionalnega lobiranja brezštevilnih “prodajalcev” in “posrednikov” tujih interesov in brutalnih pritiskov mednarodnega kapitala.
Prav žalostno je dno, ki so ga dosegli večinoma vsi, ki se trkajo na “krščanske” prsi. So svetle izjeme, ki zmorejo jasno opredelitev do ključnih vprašanj življenja in smrti, svobode izražanja, pravičnosti. Npr dr. Strehovec, Štuhec, Stres, Tasič in drugi, ki premorejo moralno razsodnost(pa naj bodo verni ali ne).
A na političnem parketu je beda, kjer se zgodovinsko ponavlja zgodba Kocbeka: nesposobnost prave odločitve.
Primer Strehovec, dogajanja v EU (trgovina z materinstvom in otroci), zatiranje suverenosti držav so primeri razgaljene bede, kjer se nobena stranka ne zmore jasno postaviti na stran napredka. Nismo napredovali, stranke so podlegle politični korektnosti in kupčkanju. Tako doma kot v EU.