29 milijonov razlogov, da se Milena boji ljubljanskega Chucka Norrisa

Živim na območju, kjer se po gozdovih sprehajajo šakali in volkovi. Včasih tudi kakšen medved, da je okus po zvereh bolj sočen in živahen. Ko imam nebuloz o ''pravicah'' teh zveri do vrh glave zadosti, pod kakšnim člankom, ki jih je na medmrežju polno, kaj pokomentiram.

Marijana K: "Pri nas doma vse v redu. Samo svet moramo rešiti. Tam je pa vse narobe!"


V trenutku se name usuje plaz uničujočih in prostaških žaljivk izpod prstov tistih, za katere bi, če bi bilo po njihovo, svet obstajal le na dveh polih: na enem bi bili oni in njihovi fotelji, na drugem pa bi se prosto sprehajale zveri in uživale v svojem naravnem okolju.

Pa kaj potem, če bi sem in tja pohopsale kakšnega dvonožca! To bi storile za kazen in v poduk, ker se zverem mota pod nogami! Dokler dajejo mleko Milka kravice, je vse dovoljeno!

Na približno podoben način je tudi sicer razdeljen svet v slovenskih glavah: ne eni strani hemisfere sedi gospodična, ki se imenuje Jaz, ki lahko, na drugi pa Ti, ki ne smeš. Prvi nihče nič ne more in lahko počne, kar hoče, v drugo pa vržejo kamen že, če pomiga z ušesi in se prvi zazdi, da tega ne bi smela storiti. Pravic, ki pritičejo prvi gospodični, je iz dneva v dan več, hkrati pa je za drugo - da je volk sit pa koza cela - iz dneva v dan več dolžnosti pa tudi kazni, če svojih dolžnosti ne opravlja tako, kot je treba.

Če povem po resnici, bi bilo te dni laže še enkrat napisati knjigo Vojna in mir, kot pa razglabljati, zakaj, za vraga, ima prva gospodična takšno nesluteno moč in oblast! Dan za dnem se sprašujem, kaj je z nami, državljani narobe, da je preprosto ne zagrabimo, damo čez koleno in ji naložimo dveh, treh vzgojnih po riti!

Kaj se je zgodilo z našo zdravo pametjo, da nas je dokončno pustila na cedilu?! Mar je res za vse kriv šolski sistem, televizija, pametni telefoni, internet? Kdaj se je zgodil tisti ključni trenutek, da smo prvo gospodično postavili na piedestal, drugi pa ukazali, da ji služi, ne glede na žrtve? Kdaj, vas vprašam?

Zakaj smo prišli tako daleč, da tudi sama prosim urednika, naj mi da na voljo še eno noč za razmislek, preden pisanje oddam? Kdaj in zakaj sem postala takšna reva, da se o določenih anomalijah v naši družbi ne upam več napisati to, kar v resnici o njih mislim? Zakaj se je v mojo dušo naselila ta presneta tesnoba, ki me svari, Milena pazi, drezaš v močvirje, v katerem tik pod površjem plavajo smrtonosni aligatorji? Je samo vprašanje časa, da bom pred gospodično, ki se imenuje Jaz, ki lahko, pokleknila tudi sama in lizala njena stopala? Podobno, kot počnejo drugi? Tisti, ki imajo od te gospodične dejanske koristi, in oni, ki molčijo in upajo, da bodo njeni stopali nekoč tudi sami okusili, upajoč, da jih aligatorji potem ne bodo potegnili pod površje in pohrustali z opranimi možgani vred?

Zakaj se bojimo?


Ne mine dan, da ne bi bila med ljudmi. Se pogovarjala. Poslušala. In se potem vračala proti domu s popolno zmedo v glavi.

Od kod takšen strah? Zakaj so ljudje postali takšni - brezbrižni? Amebe. Zakaj se, po drugi strani, bojijo zame, kadar nisem tiho? Zakaj jim je vseeno, če gospodična Jaz, ki lahko, počne vse, kar ji pade na pamet? Pa jim je logično in razumljivo, da ji nihče nič ne more? Morda zato, ker ima okoli sebe na desetine odvetnikov in odvetnikov, ki nergačem mašijo usta pred, med in po samem dejanju?
Zakaj se je v mojo dušo naselila ta presneta tesnoba, ki me svari, Milena pazi, drezaš v močvirje, v katerem tik pod površjem plavajo smrtonosni aligatorji?

Potem sem se spomnila na kralja Salomona! Kdo ga ne pozna?

Predstavljate si, da ste tudi vi kralj Salomon – a takšen, kot je bil na višku svoje slave. Pred vaše obličje pripeljejo gospodični, ki sta naredili enak prekršek: nista izdali računa za prodani peteršilj, vreden 1,5 evra.

Mladega in še nadobudnega Salamona s takšno nezaslišano situacijo ne boste spravili v zadrego, o ne! Sodil bo po zdravi pameti in po pravici in tudi razvpite družbeno-politične razmere ter veze in poznanstva ga ne bodo zmedli!

Žal se premalo ve, da se je s časom izpridil tudi Salomon. Začel je malikovati vseh sort bogove in številne žene so slabo vplivale nanj! Ni se kaj dosti zmenil niti za Boga, ki mu je zagrozil, da bo uničil njegovo kraljestvo. Ko se je, je bilo že prepozno.

Nogometaš Zlatan Ibrahimović je nekoč dejal: »Prava bitka se začne takrat, ko si na vrhu. Pot do vrha je mnogo lažja kot pot, ki te ohranja na vrhu.«

Izprijeni Salomon


In prav nanj ter tudi na slavnega Salomona sem pomislila ob razvpiti novici, ki zadnje dni preplavlja tako slovensko kruto realnost, medije kot družbena omrežja: podjetjem, ki so v lasti sinov ljubljanskega župana, so na umetelen način, ki mu razum povprečnega državljana ni ravno kos, odpisali 29 milijončkov! Približno toliko - to povem zato, da si boste bolje predstavljali - trenutno znaša “luknja” državnega proračuna po prvih sedmih mesecih letošnjega leta.

Veste, povprečen državljan ne ve dosti ne o financah ne o Salomonu. Preveč dela ima, da veže začetek meseca s koncem. Zlepa mu ne boste znali razložiti, kako je možno, da lahko nekdo živi na veliki, več deset milijonov vredni nogi, nastale dolgove pa se mu preprosto izbriše, ker je pač v sorodu z deklico, ki se imenuje Jaz, ki lahko.

Le sem in tja se najde kdo, ki se sprašuje, kakšne skrivnosti je treba poznati o ključnih ljudeh v slovenski politiki (in med spremljajočimi sateliti), da mu slovenski novodobni Salomoni na lepe oči pogledajo skozi prste za 29 mio dolga?!

Helena ni ena, Helen je na tisoče. A molčijo. Ena od njih je pred leti prišla v stik z gluhonemim gospodom, ki je živel v starem kontejnerju brez tekoče vode in elektrike. Ko so ga dobili v trgovini Kik, ko je ukradel dve majčki, so ga poslali na sodišče. Dobil je leto in pol zapora.

Marsikatero zgodbo - takšno, ki meji že na ZF, ve povedati tudi nekdanji mariborski župan Kangler. Pred Salomona (ko je njegova modrost že izpuhtela) so ga privlekli zaradi 500 evrov, ki jih je posodil hčerki … Z roko pravice se je več kot osemkrat srečeval tudi zaradi trideset let starega traktorja. Morda zato, ker gospodični Jaz, ki lahko, ni lizal čevljev? Salomonu se je fučkalo za Kanglerja, pa še priležnice so ga vabile iz svojih soban: dosodil je, kot so mu prišepnili.

Bojim se, res, a tega ne govorim na glas, da me kdo ne sliši: zdi se mi, da se je tudi slovenski Salomon izpridil, tako kot se je njegov soimenjak iz Stare zaveze. Skurbal za judeževe kovance, bi rekla raja, a zelo po tihem in zelo na skrivaj. Človek nikoli ne ve, kdaj imajo stene ušesa …



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30