Himno brez glasbene spremljave uvesti na državne proslave!

Blaž Podobnik
14

Če vprašate mene, glasbenega pedagoga in kolumnista moralista, Slovence od tako imenovane sprave loči manj kot si mislimo. Približno 17 ubranih taktov skupnega petja. “Pretiravaš!” boste rekli, jaz pa bom v odgovor pokazal na pozabljeno moč skupnega petja.

Itak, da je nevarno. Itak, da nas lahko skupna pesem ponese oziroma zanese. Zanese v kraje, kjer je posameznikova individualna presoja postavljena na stran in kjer ima glavno besedo nič drugega kot – zanos. Zanos in ponos na lastno (pre)moč. Itak, da je skupna pesem najboljše orodje, da se spozabimo in ravnamo tako rekoč nepremišljeno – opijani nas. Skupna pesem zmanjšuje pomen posameznika in veča pomen skupnosti, vendar to, to se boste strinjali, ni nujno le slabo. Prav mogoče je to ena izmed tistih stvari, ki jih danes najbolj potrebujemo. Pozabljati nase in čutiti z drugimi.

Kdor poje skupaj, je prijatelj. Tako ali drugače. Skupno petje sinhronizira občutke pevcev. Zbrani pevci tako deloma, itak, še vedno čutijo vsak po svoje, deloma pa čutijo vsi isto. Zato, če si zgolj zamislimo skupno prepevanje naše himne g. Janše in g. Kučana – naj si bosta še tako v laseh, za nekaj trenutkov bosta, hote ali nehote, čutila ubrano, bosta v harmoniji, v nekem smislu bosta “enega duha”. Čudež!

Slovenska himna je najbolj duhovit oksimoron, najboljši lek in najboljši paradoks, kar jih slovenski narod, oziroma slovenska država premore: Kozmopolitska pesem v čast nacionalni državi.

Slovenski kozmopoliti in nacionalisti, združite se!

Slovenska himna je najbolj duhovit oksimoron, najboljši lek in najboljši paradoks, kar jih slovenski narod, oziroma slovenska država premore: Kozmopolitska pesem v čast nacionalni državi.

Domoljub bo srčno pel, ker je himna, ker je naša, levičarski politik pa zato, ker opeva nekakšno kozmopolitsko bratstvo med narodi; ker jo lahko razumemo celo kot nekakšno vzvišeno odrekanje lastnemu nacionalnemu ὕβρις – hubris, v imenu višjega cilja: miru na svetu. In oboji bodo imeli prav, oboji bodo peli in tistemu čudnemu, a častivrednemu dvodelnemu spomeniku ene sprave na kongresnem trgu dajali nov pomen: Hkratno in ubrano petje hvalnice narodu in bratstvu med narodi ni nezamisljiv paradoks, ampak po zaslugi Prešerna (in politikov, ki so izbirali himno) unikatna resničnost slovenskega demosa.

Samo nikar v himno ne vstavljajmo Boga in tiste druge vrstice! Pa ne zato, ker bi imel kaj proti Bogu (Bognedaj!), pač pa zato, ker bi v tistem trenutku ta himna postala za mnoge nesprejemljiva, za ostale pa bi zato ostala ne več narodna, celo “nadpolitična” himna, pač pa kvečjemu neka “zelo pomembna pesem”.

Zaenkrat imamo, Bogu hvala!, himno, na katere vsebinsko unikatnost (opevanje bratstva med narodi je, če se ne motim, osrednja vsebina himne zgolj pri nas, Slovencih) smo ponosni prav vsi. S tem Evangelijem miru hodimo po svetu kot nekakšni apostoli, ki vélikim predajajo modrosti o majhnosti in zveličavni ponižnosti.

“Problem zborovstva”

Imamo himno, ki pa je vse prepogosto ne pojemo. Razvito zborovstvo, s katerim se upravičeno radi hvalimo, četudi zgolj sami sebi, ima, morda tudi neželene plati. Kar nekako samoumevno nam je postalo, da tistim, ki pojejo, rečemo “pevski zbor”. Da, poje pač “pevski zbor”. Ja, kdo pa? Hjah, poje lahko tudi kongregacija, v zbor zbrani ljudje. Recimo množica na proslavi.

Vedno me tako užalosti, ko na državnih proslavah himne ne zapojemo, pač pa jo samo inštrumentalno izvede godba, če pa jo poje še (ali zgolj) zbor, pa tudi nisem povsem zadovoljen. Še posebej pa sedaj, ko smo videli navdihujoče in ganljive posnetke skupnega prepevanja slovenske himne pred začetkom tekem naših odbojkašev. Videli smo, da znamo in da želimo peti.

Zato lahko zdaj s precejšnjo gotovostjo izjavimo: Zastaviti izvajanje himne na državnih proslavah tako, da so zbrani prisotni v dvomu, ali morajo zgolj poslušati, ali pa so povabljeni k prepevanju, moramo odslej vselej razumeti kot malodane protidržavno ravnanje, kot poskus utišati demos, suverena, ki se mu poje, poje in poje.

Naša himna se poje s prijatelji

Včasih se nam morda ob poslušanju kakih prepoznavnih in udarnih tujih himn zazdi: Ti šment, zakaj ni tudi naša tako himnična, tako spevna? Vprašamo se, ali smo izbrali prav, ali ima ta himna potencial, da nas vžge. Tudi jaz se večkrat to vprašam.

Ampak včasih se mi zdi, da bi morda morali zgolj začeti peti v nekoliko nižjih legah – in da je to vse. Da. Ker Slovenec je zadržan – hjah, tak pač je! – vsaj dokler ne nazdravi oziroma vsaj dokler mu šele po zdrav(lj)ici sladko vince ne oživi žil in razjasni srca. Zato mu je treba priti naproti, vsaj z kakšnim tonom nižjo uglasbitvijo, vsaj za začetek, ko še sramežljivo brundamo našo lastno sveto pesem.

Naša himna je zdravica, in kakor družno vzklikamo “Na zdravje!”, tako moramo tudi našo Zdravljico peti skupaj. Takrat postanemo podobni naivnim in zasanjanim prijateljem ob z vinom in jedačo obloženi skupni mizi, ki v medsebojni zaupnosti pojejo o prijateljstvu, o mladenkah, o mladen’čih, o sreči, o spravi, in nenazadnje – o bratstvu med vsemi ljudstvi tega tako skreganega sveta.

Da, takšni smo. Naša himna ni vzvišena oda, pač pa zaupna ter upanja in veselja polna prijateljska zdravica. In ko jo preoblečemo v čudovito orkestracijo in slavnostni zborovski stavek, ter k petju povabimo prav vse, ki “dobro v srcu mislimo”, potem se nam ni več bati ničesar, še najmanj pa za usodo lastne države.

Čutili bomo namreč ne le ponos in varnost in odgovornost, pač pa tudi dobrosrčnost in celo prijateljstvo. Je še kaj več, kar bi si zrele politike lačna država od svojih državljanov lahko želela?


14 KOMENTARJI

  1. Lep, dober namen. Seveda pa velja to le za tiste, ki niso demagogi in ne hodijo v cerkev, ker to potrebujejo za svojo dušo, ampak iz strahu ali iz promocijskih razlogov. Tudi kdor je na proslavi iz podobnih razlogov, dejansko pa je njeghov program internacionalizacija, odprava narodov, nacij in celo držav, bo to pel s figo v žepu in gnevom v srcu. Tudi en sam trenutek ne bo čutil drugače. Komunisti bi radi, da bi mladi pozabili, zato si prizadevajo in to zelo uspešno, da bi prevaro iz časa okupacije in revolucije, prikazali kot narodno-osvobodilni boj z njimi na čelu. Vse z njmi na čelu in na čelu ali znotraj njega je še vedno rdeča zvezda. Tega ne smemo pozabiti, mi mladi državljani in Slovenci še posebej. Dobri nameni z osveščenostjo ne morejo zgrešiti poti, če pa je kažipot zlagana zgodovina in lažni voditelji, potem ostaja še vedno komunistično uničevanje demokracije in krščanstva glavna pot do zveličavnega cilja vere, da je bog marks ustvaril cvet, človeka in ob pravem času preeloma tudi sebe in komunistični raj na zemlji-rdečih nebesih.
    Torej, nam mladim se nekaj svita in zato nakm ne bodo podtaknili svojega mita.

  2. Na vseh proslavah se običajno poje himna napačno in se ne ozira na izvirni Premrlov napev – je pač pretežak. V tem smislu je petje protiustavno, saj tam piše da se za Prešernovo besedilo uporabi njegov napev (vseh drugih je še preko 20, med njimi tudi U. Vrabčev in D.Jenkov). Če pojemo prosto,to ni več Premrl.

  3. Blaž, čestitam ! Vse je zelo lepo napisano in dano NARODU v razmislek.

    Strinjam se, da ima pesem veliko moč, ki daje človeku veselje, ustvarjalnost in POVEZOVALNOST.

    Ni čudno, da za cerkvene pevce rečejo, da oni s pesmijo 2xmolijo. Tako ko pred mano moja babica in moj oče, sem tudi jaz od OŠ dalje vedno vključena v zborovsko petje.
    Zbor, kjer so pevci različnih poklicev, starosti in značajev, je lahko prav lepo v SOZVOČJU. Tu se z Blažem strinjam, da bi mogoče prav petje lahko POVEZALO Slovence, ki so sedaj na politični ravni zelo “razglašeni”.

    Melodija naše himne je res malo zahtevna. Toda, če bi se jo že otroci v šoli UČILI, bi jo lahko prepevali bolj ubrano. Sicer pa vedno je dovolj dobrih pevcev, katerim bi se “po tiho” pridružila še množica, in bi IZZVENELO prav odlično.

    Slovenci bi morali več pozornosti dati NARODNIM in LJUDSKIM pesmim, ki so jih prepevali že naši pradedje in jih bodo tudi VNUKI.

    Ko je Festival družin, bi bilo lepo, če bi bila tam možnost, da bi se prijavili za “mešan ZBOR – po starosti in spolu”, ki bi prepeval SLOVENSKE NARODNE. Naše šole temu posvečajo premalo časa.

    Pesem ima res veliko moč ter povezovalnost, ki DOSEŽE veliko več dobrega, kot “orožje”.

  4. Če bi peli slovensko narodno himno, bi peli Naprej zastava Slave Simona in Davorina Jenka. Peto besedilo 7. kitice Zdravice/Zdravljice na napev pisca glasbe/himne Stanka Premrla pa je himna Republike Slovenije, Lahko se jo tudi samo poje. Kraševka! Kdaj boste člani zborov, zborovodje in drugi zahtevali, da se na radijskih in TV postajah v Sloveniji, v kateremkoli terminu predvaja napovedano slovensko narodno, zborovsko pesem. Z ljudsko že pretiravajo, tako, kot, da bi nas radi vrnili pet stoletij nazaj oziroma med knjižno nepismene. Da bi nas razdelili na pokrajinska ljudstva? Namenoma?! Ob tem se seveda tudi sprašujem, zakaj so zborovodjem bolj všeč afriške, skandinavske, latinske pesmi, kot pa skladbe, pesmi slovenskih skladateljev? So posredi avtorske pravice? Sicer je tudi utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika tedanjega časa Primož Trubar dosegel svoje uspehe pretežno s pesmijo in petjem. Avtorju pa še to. Narod, ki ima svojo, po njem imenovani državo, je nacija.

  5. Stanislav J. ….. 14,58
    Če bi bila v programskem svetu RTV, bi tam zahtevala vsekakor več SLOVENSKE glasbe – tako ZBOROVSKE, kot ljudske in narodne. Naša RTV ne zasluži imena NACIONALKA.

    Veliko več slovenske glasbe slišimo na radiju OGNJIŠČE in na – RAI – Trst slovenski program, kot pa na našem nacionalnem radiju.
    Naša RTV nas po vsakih poročilih “fila” s ŠPORTOM, meni in meni podobnim, pa bi bila vsekakor bolj všeč slovenska PESEM.

  6. Enkratna lepota, plemenitost, žlahtnost in prepričljivost ubrane in množične ljudske izvedbe himne RS, ki smo jo večkrat doživeli v ljubljanskih Stožicah ter nazadnje celo pred finalnim obračunom v Parizu, je bila ravno v tem, da je bilo skupno ubrano petje slovenske himne iz deset tisoč grl spontano, spoštljivo, čustveno vzneseno in srčno.
    Predvsem pa od nikogar naročeno ali celo izsiljeno. Spontano petje Prešernovih žlahtnih svetovljanskih verzov je bilo izraz svobode in proste volje posameznikov v tistem trenutku ter njihovega skupnega neprisiljenega domoljubja, nacionalnega ponosa ter iskrenega navdušenja pred športnim dogodkom, v katerem se bo naša vrhunska odbojkarska ekipa lahko športno in dostojno pomerila s spoštovanja vrednimi tekmeci oz. nasprotniki.
    Težko je verjeti, da bi bilo mogoče v drugačnih okoliščinah in s povsem drugimi sredstvi in motivi množice spodbuditi ali celo prisiliti k podobno ubranemu in podobno žlahtnemu izražanju domoljubja ter nacionalnega ponosa z množičnim petjem državne himne, kadar bi se to dogajalo na odkrito in nedvoumno javno pobudo aktualnih najvišjih organov državne oblasti, političnih strank ali celo posameznih političnih voditeljev.
    Tudi izsiljeno in prisiljeno petje nacionalnih ali proletarskih himen ter mahanje z nacionalnimi in partijskimi zastavami in vnaprej cenzuriranimi “ljudskimi” gesli in parolami smo na tem ozemlju Slovenci v zgodovini, že doživeli in, na srečo, preživeli. A dvomimo, da bi si kdo od tistih, ki so prostovoljno in svobodno prispevali svoj državljanski glas k skupnemu obredju domoljubja in nacionalnega ponosa, enako privrženo in spontano sodeloval kdaj v skupnem obredju, če bi bilo to politično spodbujeno, zapovedano “od zgoraj”, ali celo z različnimi metodami množične psihoze izsiljeno.

  7. Za slovensko himno ni izbrana prava kitica Prešernove Zdravljice.

    Slabo mi postane, ko slišim “Žive naj vsi narodi….”, mi smo pa skregani z vsemi sosedi in z vsem pametnim svetom.

    Tudi nima prav kolumnist, ko pravi:

    “Samo nikar v himno ne vstavljajmo Boga in tiste druge vrstice! Pa ne zato, ker bi imel kaj proti Bogu (Bognedaj!), pač pa zato, ker bi v tistem trenutku ta himna postala za mnoge nesprejemljiva, za ostale pa bi zato ostala ne več narodna, celo “nadpolitična” himna, pač pa kvečjemu neka “zelo pomembna pesem”.

    Tiste druge, ki bi jim Bog v himni nesprejemljiv , čaka namreč kmalu pokristjanjenje.

    Še kako leto Šarčeve vladavine, pa bodo celo najbolj zadrti levičarski ateisti stokali: O, Jezus Kristus! O Sveta Marija, Gospod, usmili se nas! Mati božja, pomagaj nam! Nebeški Gospod, kaj smo ti storili, da nas tako kaznuješ?!

  8. Slovenska himna nam podarja toplino domačnosti, iskrene sprejetosti in zaželenosti ter kulturne slovenske uglašenosti in harmonije.

    Toplina domačnosti je zame ena poglavitnih človekovih pravic, ki podarja človeku najtoplejše občutke in srečo.

    So pa prizadevanja nekaterih, ki hočejo odpraviti toplino medsebojne domačnosti in vnašati med ljudmi razdor !!!

  9. Toplina domačnosti izginja z multikulturo, ki ustvarja nehotene bariere, pregrade med ljudmi zaradi različnih kultur in tradicij oziroma navad.

    Zaradi tega je marsikje povsem izginila v javnosti ( tudi v trgovinah, gostiščih, prireditvah…)slovenska pesem, glasba, ples….. Počasi bi izginila tudi slovenska beseda, zlasti še, ker tujke čedalje bolj nadomeščajo tiste slovenske besede , ki jih naj največkrat uporabljamo in izražajo naša naibolj intimna čustva in srečne občutke. Podobno je s pesmijo in glasbo.

  10. Imamo rusko zastavo.

    V kabinetu predsednika vlade in na zunanjem ministrstvu pavijo, da je nas in Rusov 200 milijonov.

    Torej moramo prevzeti od njih le še himno, saj bomo tudi sicer kmalu tako slabo živeli kot v Rusiji.

    Diktatorja pa že tudi imamo.

Dodaj odgovor za Plemenitosti, žlahtnosti in prepričljivosti spontane ljudske izvedbe himne RS ni mogoče "naročiti"! Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime