Poljska skozi oči mladih Poljakov: Cerkev in država; Evropa in migranti (1. del)

vir: osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Poljska: največja evropskega država, ki je nekdaj pripadala vzhodnemu bloku, pa tudi država, ki v zadnjih letih doživlja presenetljivo ekonomsko rast in utrjuje tradicionalne katoliške vrednote. Vsaj tako jo vidimo od zunaj. Kaj pa o njej mislijo Poljaki sami?

Za Domovino se je naša novinarka pogovarjala z dvema Poljakoma: študentko poljščine za tujce Natalio Oleszczak in študentom slavistike Michałem Ścianowskim.

Oba sta odraščala in se odločila za študij v mestu Lodž, tretjem največjem Poljskem mestu, ki bi po prebivalstvu zaobjel dve Ljubljani.

 Kaj vama je najbolj pri srcu o vajini domovini?

Natalia: To, da so ljudje gostoljubni, to jim ne gre zanikati. Smo specifičen narod, ki se ne da kar tako, in se nam zaradi tega ni lahko približati ob prvem srečanju. Se mi zdi dobro, da nas lahko spoznaš postopoma, korak za korakom.

Michał: Možnosti je veliko, ni težko dobiti službe. Na ta račun k nam prihaja veliko ljudi, s katerimi se lahko spoznam. Je tudi velika država z raznoliko pokrajino, v kateri lahko obiščeš veliko stvari.

Kaj vama pomeni domovina?

Natalia: Skupek vseh zgodovinskih dogodkov, uporov in vojn, ob katerih se Poljaki niso vdali in zaradi česar imamo sedaj svojo državo. Kljub temu, da smo bili 123 let pod okupacijo, smo ohranili poljski jezik, si nenehno prizadevali za svojo državo in kot je vidno danes, so prizadevanja obrodila sad.

Michał: Koliko mi domovina zares pomeni, se mi zdi, da bom lahko ocenil šele takrat, ko jo pogledam s perspektive druge države. Verjetno sem z njo močno povezan preko jezika, kulture in zgodovine.

Kateri se vama pa zdijo najbolj pereči problemi, ki bi jih bilo potrebno na Poljskem rešiti v tem trenutku?

Natalia: Teh je veliko. Zdaj so bile volitve v Evropski parlament in je zato to kar sveža tema. Mislim, da je del družbe nekako zaprt sam vase in želi tako ostati. Članstvo v Uniji nam je dalo veliko in nam še veliko daje, vendar se zdi, da del družbe tega ne vidi.

Sporna se mi zdi tudi politična poteza, ob kateri država daje družinam 500 zlotov (Okoli 115 evrov. S programom so uvedli pod imenom ‘Družina 500 plus’ aprila 2016, op. ur.) na mesec za vsakega novega otroka. Ljudje se namensko odločajo za več otrok zato, da jim ne bi bilo potrebno delati, in mislim, da je to velika napaka. Ti ljudje se ne zavedajo in jih celo niti ne zanima, da ta finančna podpora prihaja iz davkoplačevalskega denarja. Važno jim je samo, da jim je dobro; in že ta odnos sam pove veliko o njih.

Michał: Prvič, odnos do migrantov. So ljudje, ki gojijo negativen odnos do migrantov in ki so agresivni do le-teh, predvsem do tistih, ki prihajajo iz pretežno muslimanskih držav ali pa z vzhoda. Drugič, politika 500 zlotov na mesec. Ljudje ne gledajo na dolgi rok, samo mislijo na to, kaj je dobro za njih v tem trenutku. Tretjič, mora se spremeniti odnos do okolja, saj veliko statistik kaže, da je Poljska ena izmed najbolj onesnaženih držav v EU.

Kaj bi rekla, da so prednosti države Poljske na ravni EU in sveta? V čem po vajinem izstopate?

Natalia: Mislim, da Poljska, na žalost, ne igra tako pomembne vloge na ravni EU, upam pa, da se bo to spremenilo.

Michał: Je vezni člen, stičišče med vzhodnimi in zahodnimi državami v Evropi. Poleg tega je veliko mednarodnih podjetij, ki pri nas postavljajo svoje izpostave, ker je veliko delavcev, ki so pripravljeni poprijeti za delo za bistveno nižje plače kot recimo v zahodni Evropi.

Kakšno vlogo ima po vajinem katoliška Cerkev v poljski družbi?

Natalia: Zame je to težka tema. Nisem verna in me moti, v kolikšni meri je poljska katoliška Cerkev povezana s politiko. Nisem proti samemu konceptu Cerkve in vere in spoštujem verujoče. Vendar vidim, da ima Cerkev kot institucija prevelik vpliv na politiko. Cerkev kot institucija je veliko prispevala v času vojnega stanja na Poljskem v začetku 80. let, ne moremo zanikati, da je pomagala ljudem, toda zdaj mislim, da zlorabljajo svoj položaj. Bolje bi bilo, če bi se osredotočili na vero samo in se ne bi vmešavali v politiko.

Michał: Predvsem starejše generacije so močno navezane na Cerkev. Med mladimi pa obstajata dve struji: mladi, ki pripadajo prvi, hodijo redno v cerkev in so aktivno vključeni v dejavnosti v župniji ali cerkvenih mladinskih skupinah, tistih, ki pa pripadajo drugi, pa jih Cerkev nič ne zanima in o njej nič ne razmišljajo.

V vsakem primeru pa je, če si rojen na Poljskem, zelo velika verjetnost, da boš obkrožen s katoliško Cerkvijo, brez prostora, v katerem bi jo lahko reflektiral. Praktično vsak prejme vsaj zakrament krsta. V šoli imaš recimo tudi verouk, ki sicer ni obvezen, vendar le redki se odločijo ne hoditi. Zdi se mi, da veliko mladih sledi Cerkvi le zato, ker ne vidijo druge alternative, in ker jo vidijo kot neločljiv del njihove kulture in navad.

Kako pa katoliška Cerkev vpliva na vajini življenji?

Natalia: Nedavno sem imela nek konkreten zaplet. Sem krščena, sem tudi šla k prvemu obhajilu in birmi, vendar ne hodim v cerkev. Moja sestra pa si je zelo želela, da bi postala krstna botra njeni hčerki. Zato sem odpravila do moje župnije in prosila za potrdilo, da lahko postanem botra. Gospod v župnijski pisarni, laik, je začel kričati name, češ da mi potrdila ne bo dal. V župniji si namreč zapisujejo, če povabiš župnika ob božičnih praznikih domov ali ne, kar pomeni tudi, da mu daš kuverto, v kateri naj ne bi bilo manj kot 100 zlotov (dobrih 20 evrov, op. ur.).

Naša družina ne sprejema župnika na dom, in to si v župnijski pisarni pridno zapisujejo. Gospod v pisarni je tako na podlagi tega zaključil, da nisem verna in zato ne morem postati krstna botra. Bila sem res v šoku. Naslednji dan pa je bil v pisarni duhovnik, ki se je začudil, ko sem mu omenila incident, in mi brez večjih težav dal potrdilo.

Michał: Trenutno katoliška Cerkev ne vpliva na moje življenje, se še iščem. Seveda pa so v moji družini verni, tako da je še vedno prisotna.

Kako gledata na vprašanje poljske zakonodaje, povezane s splavom?

Natalia: Po mojem se ne sme zaostriti. Veselim se, da Konfederacija, ena izmed strank, ki je želela zakon splava zaostriti in je na tem v bistvu gradila svojo volilno kampanjo, ni dobila sedeža v Evropskem parlamentu.

To mora biti osebno vprašanje ženske. Dvomim, da bi ob bolj ohlapni zakonodaji ženske delale splave kot po tekočem traku, kakor si to predstavljajo nekateri politiki. Tako razmišljanje se mi zdi povsem nepremišljeno, saj mora biti takšen poseg grozna izkušnja za žensko, ne glede na to, ali se odloči za splav, ker je plod hudo bolan, ali pa zato, ker še ni pripravljena biti mama. Mislim, da nobena ženska ne bo splavila, če ne bi bila v določenem trenutku prisiljena v to.

Michał: S to temo nisem toliko na tekočem. Sam sem bolj liberalen, menim, da bi morali ljudje imeti možnost odločati o svojem življenju, vendar je samo vprašanje izredno kompleksno. Na podlagi potez vladujoče stranke pa si predstavljam, da bo šlo vse skupaj v bolj konservativno smer.

Kako gledata na tujce, ki prihajajo delat na Poljsko?

Natalia: Mene osebno ne motijo, veliko pa je Poljakov, ki so proti ekonomskim migrantom. Tega ne razumem, saj sami Poljaki na veliko hodijo delat v druge države, v Nemčijo, Veliko Britanijo. Zdi se mi dvolično, da govorimo slabo o Ukrajincih, saj so razlogi, zakaj so prišli k nam iskat delo, identični, kot so naši, ko se odpravljamo v druge zahodnoevropske države.

Michał: Mislim, da so koristni za Poljsko, saj s seboj prinašajo nove poglede in mnenja in nam dajejo misliti. Tudi recimo, ko pride do religij, je zanimivo, ko pridejo ljudje, ki pripadajo neki drugi veroizpovedi, recimo pravoslavju. Vedno me tudi zanima, kaj jih pripelje na Poljsko. Velikokrat imamo kaj za povedati čez našo državo, vendar če imamo priložnost videti, kakšna je situacija v kakšni drugi državi, začnemo bolj ceniti, kar imamo.

Jutri si boste v drugem delu intervjuja lahko prebrali tudi o njunih pogledih na vladajočo stranko, na EU in o tem, kaj mislita, kdo naj išče delo na Poljskem in na kaj na bo pri tem pozoren.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike