2001: Slovenska odiseja – kako je Drago Jančar videl slovenske medije pred 20 leti in kaj je danes drugače?

Pred kratkim sem prebral prispevek Draga Jančarja, objavljen daljnega leta 2001 v reviji Dignitas, z naslovom “Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev”. Primarno govori o stanju novinarstva v naši državi pred dvajsetimi leti, a večkrat sem se moral prepričati, da res govori o tistih časih. Bere se namreč, kot da bi bil lahko napisan danes …

V tistih časih sem obiskoval osnovno šolo in politika me ni zanimala. Imam pa meglene spomine, kako sem pogosto z radia ali televizije slišal, kakšen lopov je Janez Janša ter kako je opozicija, ki jo vodi, kriva za vse probleme. Milana Kučana sem videl kot prijaznega majhnega starčka, starega očeta naroda, medtem ko je Janša oviral razvoj naše male in mlade države in nasploh bil vir vseh političnih težav.  

Indoktrinacija

Zakaj se mi zdi to pomembno? Ker je to dojemanje, ki mi je bilo vsajeno dolgo nazaj, ko sem bil mlad in nekritičen. Temu, kar sem slišal, sem verjel. V mnogem je takšno dojemanje podzavestno ostalo v meni in pogosto, ko se mu skušam upreti, ga kritično ovrednotiti, imam slabo vest. Da delam nekaj slabega. In vendar se mi zdi to izrednega pomena, ker verjetno nisem edini, ki je, oziroma še vedno tako dojema realnost, v kateri živi. 

Gre za podzavestni vpliv, ki se mu ne moremo izogniti, razen če se povsem umaknemo iz družbe oziroma zapremo v svoj informacijski mehurček.

Mediji ustvarjajo našo realnost. Podajajo nam informacije, seveda skrbno izbrane. Pogosto jih tudi vrednotijo, pozitivno in negativno. Na nas vplivajo, tudi če jih redno ne spremljamo, tudi če imamo do njih kritično distanco. Gre za podzavestni vpliv, ki se mu ne moremo izogniti, razen če se povsem umaknemo iz družbe oziroma zapremo v svoj informacijski mehurček. Sam to imenujem indoktrinacija, čeprav morda ni najbolj primerna beseda. 

Ali si vse samo domišljam?

Konec koncev nas v nič ne silijo, ni jih treba spremljati, ni nam treba verjeti. Imamo možnost izbire in imamo sposobnost kritičnega razmišljanja. Vsaj našo generacijo so to še učili. Ne gre za očitne laži in propagando, ki bi jih morda povezovali z določenimi zgodovinskimi režimi. Vendar je vse skupaj zaradi tega morda še bolj nevarno. Ker površnemu opazovalcu ne izpade kot nasilna propaganda. Ugledni mnenjski voditelji, komentatorji, strokovnjaki in kulturniki to s svojim delovanjem redno utrjujejo. Ker določenih stvari ne kritizirajo, ne izpostavljajo, pravzaprav o njih sploh ne govorijo. Torej ne obstajajo, gre samo za moje paranoične blodnje. Ki, kot pogosto slišim, mi jih še utrjuje propaganda določenih strankarskih medijev (mislim, da vemo, o katerih govorim), čeprav jih sploh ne spremljam. 

Ugledni mnenjski voditelji, komentatorji, strokovnjaki in kulturniki to s svojim delovanjem redno utrjujejo.

Morda sem res paranoičen in si vse skupaj samo domišljam. Ter je skrb, da se to še kar naprej izvaja nad mojimi sodržavljani, nad vedno novimi generacijami, odveč. Medije so nam namreč res ugrabili, a šele pred dvema letoma, in kmalu bomo situacijo rešili in popravili. Vse je torej OK in lahko grem mirno spat. 

Déjà vu

Potem pa preberem takšen, uvodoma omenjen zapis in se vprašam, če pa si morda vsega le ne domišljam. Drago Jančar je ugleden pisatelj, v tistih časih ni bil ignorantski mulec, imel je izkušnje, znanje in sposobnost opazovanja in opisovanja. Kar je napisal pred toliko leti, se mi zdi čudno znano, ne samo iz spomina, ampak glede na trenutno dogajanje. Mediji, ki določenih tem ne pokrivajo, verjetno ker so drugorazredne. Jančar omeni obisk prve dame ZDA, Laure Bush, v romarskem središču v Brezjah. Ki ga je večina medijev takrat ignorirala ter pisala, da počiva na letališču. 

Druga obravnavana tema je demoniziranje Janeza Janše. Kot sem zapisal, se tega spomnim. Ostalo je z mano. Obraz Janše je globoko v meni zasidran kot obraz kriminalca. Naj poudarim, da tudi danes, ob vsem, kar vem, o njem nimam pozitivnega mnenja. Verjamem, da bi to držalo, tudi če se me v to ne bi prepričevalo, ko sem bil bolj dojemljiv. Z njegovimi izjavami in delovanjem se pogosto ne strinjam. Na glasovanjih ni moja izbira. Kljub temu ne verjamem, da je kriv za vse, kar gre v naši državi slabo, da je utelešenje zla v naši družbi. Ki ga moramo držati stran od oblasti, ne glede na ceno. 

Obraz Janše je globoko v meni zasidran kot obraz kriminalca.

Zapis Draga Jančarja opisuje, kako je do takšnega dojemanja, ki je v današnjem času doseglo že raven histerije, prišlo. Sam to imenuje “medijski umor”. Kot zapiše, “’junak slovenske pomladi’ je postal v očeh dobršnega dela slovenske javnosti, pri katerih je desetletno pranje možgan počasi, a zanesljivo delovalo, vsaj zelo nevaren politik, če ne že zaničevanja vredna osebnost.” Takšno poročanje se je širilo tudi v tujino, z “zanesljivimi informacijami” iz Slovenije, kot mu je povedal novinar uglednega avstrijskega dnevnika.  

Omenja spravno izjavo Boruta Pahorja, da “nismo sovražniki, ampak politični nasprotniki”. Ter, da ne bomo govorili samo o Janši, kakšnih napadov so bili deležni Jože Pučnik, Andrej Bajuk, Barbara Brezigar, ustavni sodniki Jambrek, Jerovšek in Šturm. Ki jim je bilo skupno to, da niso “naši”, torej so sovražniki. 

Zgodovina se ponavlja

Zaključimo s še enim zanimivim zapisom. “Danes, leta 2001, ni težko ugotoviti, da se je v pretežnem delu slovenskih medijev obdržala samocenzura in servilnost do oblastnikov. Samo dve kratki obdobji sta bili, ko so se mediji odkrito in z vso močjo postavili zoper vlado, v dveh letih po prelomu s komunizmom, ko je državo vodila Demosova in v šestih mesecih preteklega leta, ko je bila na oblasti tako imenovana Bajukova vlada. A v teh dveh interregnumih je prišla toliko bolj do izraza tretja karakterna lastnost nekdanjega samoupravnega in družbenopolitičnega novinarstva: ideološka agresivnost. Ta pa seveda sama po sebi ne pozna, ne razume in ne priznava osnovnih kategorij objektivnega poročanja in fair komentiranja. Ideološka pozicija nima z demokratičnim tekmovanjem različnih konceptov nič skupnega, njen cilj je zrušiti njihove, če so na oblasti, jih sproti onemogočati, če so v opoziciji, vseskozi pa hvaliti naše, naj bodo v vladi ali v opoziciji, slaviti resnične ali namišljene dosežke naših in jim spregledovati politične, gospodarske, vsakršne napake.” 

Ali smo leta 2001 ali 2022? Malce sem zmeden …

25 komentarjev

  1. Kar ti podarijo, ponavadi ni veliko vredno. Partija je izvedla sestop z oblasti in ljudem podarila svojo verzijo demokracije, ki je bila žal taka, da se je vse spremenilo, a da je bistveno – oblast partijske nomenklature – ostala trdno v njenih rokah.
    Tudi Demos ni imel niti volje niti moči, da bi resnično iztrgal oblast iz rok partijske nomenklature. Navsezadnje je bil prestreljen s partijskimi aparatčiki, kar se je jasno pokazalo ob njegovem razpadu, ko je velik del aktivnih demosovcev, zlasti iz njegovega intelektualnega jedra, prestopil spet v Kučanov tabor.

    Demos je imel sprva volivce, ni imel pa nepartijskega demokratičnega jedra, zato so pomladne stranke sčasoma izgubile tudi volivce. Večina vodilnih demosovcev so bili bivši partijci, ki so delovali v skladu s svojo partijsko formo mentis in so Demos po osamosvojitvi preprosto likvidirali. Začetnik bojni krik ideološkega obračuna z nepartijci je izustila Spomenka Hribar v svojem znamenitem pamfletu “Ustaviti desnico!”

    Nepartijski politiki so nenadoma postali nasportniki demokracije, skrajneži, janšisti, fašisti… Demokratično je (bilo) samo tisto, kar je (bilo) v skladu z interesi partijske nomenklature in njenega pomladka. Ostalo je zgodovina.

  2. Včasih se mi zdi vse že brezupno. Kako se nas obravnava ob cerkvenih praznikih. Verniki so šli sem, verniki so šli tja. Mi normalni pa pečemo potice in seveda razmišljamo o najpomembnejšem; kaj bomo postavili na praznično mizo, koliko kuhančkov bomo spili v veselem decembru. Z alkoholiki doma in v prometu smo opravili ob martinovem. Sovražimo ameriški način življenja, potrošniško družbo, kapitalizem…uveljavljamo ga pa vsak dan! Adventa, časa pričakovanja, ki je vsajeno globoko v srce človeka ni več! V normalni pluralni družbi, bi moral biti opazen tudi ta vidik. Se mi zdi, da ne bo nič drugače, tudi če referendum uspe.

  3. “Obraz Janše je globoko v meni zasidran kot obraz kriminalca.”

    Temu se reče masovno pranje možganov. Protiutež temu je škof, ki živi biblijsko. Kot npr. poljski škof Stanislav, ki se je prostovoljno pustil obglaviti. Ker je govoril resnico o tedanjem kralju Poljske. In ljudje so sledili škofu Stanislavu.

    • Kakšen človek ste, da imate v sebi zasidranega kriminalca, pa ga napačno poimenujete.

      Levičarji slavite zločince, kot so Tito, Kidrič….. Tudi Udba, je bila taka, ki je po vojni še množično morila in jo je na zadnje vodil sam Kučan.
      In prav Kučan skrbi, da bi DOMOLJUBE predstavljali tako, kot vi goite v vašem srcu. Žalostno!
      JJ je žrtev podzemlja, ki so ga celo neupravičeno ZAPRLI.
      Močan človek je JJ, da prenaša vse te UDARCE – Ljubljanskih razgrajačev in sedaj še vladajočih, skupaj z Golobom in njegovo Urško, Niko…..

      • Jaz ta zapis razumem, da smo vsi podvrženi mnenju svoje okolice, smo pač čredno bitje. Vemo, da nekaj ni prav, toda proti toku… Vsi smo o Janši skozi leta slišali toliko slabega, da ti nekaj mora zlesti v podzavest, tudi če tega nočeš. Šli smo skozi šolski sistem, ki je npr. v “mračnem” srednjem veku videl le izkoriščevalske graščake in cerkev, ki ni počela drugega, kot sežigala čarovnice. Ta miselnost je močno prisotna v današnjem vsakdanjem življenju, čeprav vemo, da je prav srednji vek v svojih samostanih ohranil in prepisoval zapise antičnih modrecev in da se je zažigalo čarovnice še v dobi razsvetljenstva. Da ta izkrivljena miselnost priplava na površje je potrebno zelo malo asociacij in tega menim, se premalo zavedamo. Ta članek je po mojem mišljenju opozoril prav na to.

  4. Bogdaj – dober dan vsem.
    Mediji – seveda – so pomembni.
    Prvi pomembnejši naš, slovenski medij so bile Bleiweisove KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE, ki so začele izhajati 1843. leta – se mi zdi.
    Onega od možnih odnosov med oblatniki in med mediji je opisal Cnkar – v satirični igri ZA NARODOV BLAGOR – tisto o ZAVEZOVANJU RAZVEZANEGA ČEVLJA političnemu prvaku – s strani novinarja Ščuke – saj veste.
    Ena od oznak a pomen medija – so pa besede odlične naše slovenske učiteljice
    Minke Žirovnik, iz Vižmarij PREDSEDNICE- “ORLICE”,
    KI JE S SESTRO dr. J. E. Kreka, Z GOSPO Cilko Krek – SOUSTANOVILA ODLIČNO REVIJO Orlic
    – “Vigred” in ob tem rekla, zapisala:
    “DRUŠTVO BREZ LASTNE REVIJE – JE KOT KUHINJA – brez štedilnika.
    TA “DEFINICIJA” odlične učiteljice Minke Ž. – katoliške ORLICE – velja seveda – tudi za politične stranke.
    Politična stranka brez lastne RREVIJE-MEDIJA
    JE PODOBNA – KUHINJI BREZ ŠTEDILNIKA.. Mar ne ?
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd
    p.s.
    revije predvojnih zelo OK katoliških društev – dobite na internetu,
    v Google okence vtipkate “NUK D LIB” in pritisnete ENTER.
    – dobite “DIGITALNO KNJIŽNICO – NUK”,
    greste na PERIODIKO – kar so periodično izhajajoč časopisi, revije,
    nato kliknete na ZGODOVINSKI ČASOPISI, kjer so starejši časopisi in revije
    ter najdete
    – MLADOST (1908-1929) revijo Orlov,
    – VIGRED (1922-1943) revijo Orlic in katoliške zveze deklet ZDK – TER
    – KRES (1930-1941) – glasilo ZFO – slovenskih fantov.
    Vse to so zelo OK zgodovinsko-poučna glasila.

  5. Odkrit zapis; gre pa tudi za pristop staršev pri mladih ljudeh; sem že večkrat naletel, da so ljudje moje generacije, star sem 68. let, pozabili, ali pa jemljejo s humorjem čase pomanjkanja vsakdanjih dobrin, kot so sladkor, pralni prašek, ko so se iz Avstrije tovorila vedra riža kave in pomaranč. Na dolgi rok ima todi tako pozabljenje svoj lok v vzgoji, ko starši ne opozore otrok na razlike v medijskih poročanjih.

  6. Največji problem je ta, da je Janša le izgovor za protiustavno in protidemokratično delovanje levice oz. sedanje oblasti, ki še vedno slavi NOB vrednote z nasilno komunistično revolucijo in poboji Slovencev in poudarja, da so to tudi njene vrednote za prihodnost.

    To se potem negativno odrazi v naslednjem:

    – desnica je oblatena in izključena iz enakopravnega demokratičnega delovanja in odločanja
    – desnica je politično in medijsko nenehno očrnjevana kot drugorazredna
    – desnica ne sem biti medijsko enakopravno zastopana, ampak mora biti medijsko izločena
    – mediji, ki bi naj bili odsev ustavnega demokratičnega delovanja, so način uveljavljanja avtokratskega delovanja leve opcije
    – državni in pravosodni organi in ustanove, morajo biti le v rokah leve opcije, kar omogoča avtokratsko vodenje in izničenje slovenskega ustavnega demokratičnega sistema in delovanja
    – čeprav ni več borcev, mora po vseh občinah aktivno delovati zveza borcev in skrbeti za revolucionarne NOB vrednote z likvidacijami in poboji ter onemogočanje druagače mislečih…
    – ignorirati evropsko resolucijo o obsodbi avtoritarnih režimov in resolucijo o obsodbi ruskega terorja nad ukrajinskim prebivalstvom…
    – po drugi strani pa nenehno mahati s človekovimi pravicami kot ščit, da se lahko Slovencem, ki razmišljajo drugače nenehno kršijo človekove pravice, kar pa ne sme biti obelodanjeno, saj ljudje ne znajo razmišljati s svojo glavo…

    – na ustavo pa se kljub temu sme sklicevati le leva opcija, ki jo nenehno krši.

    • Moti me pa tudi, da desnica pogosto ne zna z dejstvi in dokazi argumentirano prepričljivo na primeren način dokazati stanje, ki je zgoraj navedeno ter se pri tem sklicevati na slovensko ustavo, ki je temelj slovenske države in njenega političnega sistema.

      Tudi koroški Slovenci so v veliki meri dosegli svoje pravice šele potem, ko so se sklicevali na avstrijsko ustavo.

Komentiraj