20 let smo ga čakali, zdaj je končno sprejet: pridobitve, ki jih Zakon o dolgotrajni oskrbi prinaša za celotno družbo

Osnovna foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
V današnjem tretjem branju predloga zakona o dolgotrajni oskrbi so poslanci koalicijskih poslanskih skupin ter DeSUS in SNS izpostavili nujnost sprejetja zakona, da bi tako končno sistemsko vzpostavili dolgotrajno oskrbo. V ostalem delu opozicije pa ga vidijo kot okvir brez vsebine in kljub temu, da nanj čakamo že 20 let, menijo, da se s sprejetjem zakona ne mudi.

Zakon je bil po dolgem zavlačevanju leve opozicije s 44 glasovi za in 42 proti le sprejet in bo tako v kratkem stopil v veljavo, če seveda ne bo nanj vložil veta državni svet ali kdo sprožil referendumskega odločanja. 

Kaj prinaša in zakaj je za našo družbo potreben, smo povprašali strokovnjakinjo s tega področja, magistrico delovne terapije Petro Benedičič, ki v Veliki Britaniji za starejše in bolne skrbi v sistemu, ekvivalentnem dolgotrajni oskrbi. Prepričana je, da ima zakon ogromno prednosti, pomanjkljivost pa le v financiranju.

V predstavitvi stališč poslanskih skupin so zagovorniki predloga izpostavili, da je področje po približno 20 letih prizadevanj zdaj končno treba sistemsko urediti, potreba po tem pa je postala očitna tudi med epidemijo covida-19. Obstoječe oblike dolgotrajne oskrbe bodo ostale, se pa vključujejo v nov sistem, so povedali v SDS. Sicer pa bo po novem zakonu vzpostavljena enotna vstopna točka, ki bo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je dejala Alenka Jeraj.

Po zagotovilu NSi bo zakon poskrbel za vse, ki potrebujejo pomoč, in nihče ne bo izpadel. V poslanski skupini SMC pa so izpostavili koalicijsko dopolnilo, po katerem bo 16 milijonov evrov manjkajočih sredstev za pokritje dviga plač v domovih za starejše zagotovil državni proračun. V DeSUS so zadovoljni, da predlagani zakon zajema njihov predlog, po katerem bo prostovoljcem omogočena vključitev v sistem dolgotrajne oskrbe in bodo zato zakon podprli, prav tako pa so to napovedali v SNS, kjer menijo, da staranje prebivalstva zahteva nujne prilagoditve in zato ni časa za prepire o podrobnostih.

V preostalem delu opozicije se ne strinjajo, da se s sprejemanjem zakona tako mudi, še zlasti glede na to, da po njihovi oceni ne prinaša nič novega oz. uveljavitev rešitev prestavlja na prihodnost. Vlada je po njihovem mnenju z zakonom poteptala ustavo, izvajalce in uporabnike le zato, da bo Bruslju lahko sporočila, da je zakon sprejet. Vprašanje financiranja dolgotrajne oskrbe po opozorilu opozicije ostaja odprto.

Zakon je pomemben za celotno populacijo, ne samo za starostnike


O tem, kaj v resnici zakon prinaša, smo povprašali magistrico delovne terapije Petro Benedičič. Sama je prepričana, da je zakon, ki se sprejema že skorajda 20 let, nekakšen fantom, a sedaj velja upati, da bo končno postal resničnost.

Kljub temu, da ima po njenem mnenju eno veliko pomanjkljivost, ima tudi ogromen, spregledan potencial. Zakon je po njenem mnenju pomemben za celotno populacijo, ne samo za starostnike. Prav starostniki pa bodo z njim pridobili največ. »Kot družba smo dolžni skrbeti za tiste, ki so že poskrbeli za nas, pa tudi za tiste, ki zaradi različnih okoliščin ne morejo poskrbeti zase. Vendar ni potrebno, da imamo zato izgorele družine, ki brez dolgotrajne strokovne podpore skrbijo za babico in dedka z demenco. Ni potrebno, da so naši starejši v domačem okolju po odpustu iz bolnišnice prepuščeni sami sebi, in da človek, ki nima nikogar, ki bi ga peljal v zdravstveni dom, zato ne dobi potrebne oskrbe. Tovrstne socialne izključenosti kot razvita družba ne smemo dopustiti,« je prepričana Benedičičeva.

mag. Petra Benedičič: "Leta 2019 je Računsko sodišče v revizijskem poročilu ugotovilo, da starejši od 65 let in pomoči potrebni predstavljajo skoraj 20 % populacije in da 91 % vseh teh čaka na formalno pomoč ali pa jo prejema neformalno."

Kaj prinaša zakon


V predlogu zakona je moč prebrati, da gre pri upravičenosti do storitev za celostno oceno uporabnika na osmih področjih: zmožnost gibanja v okolju, kjer zavarovanec prebiva, kognitivne in komunikacijske sposobnosti, vedenje in duševno zdravje, sposobnost samooskrbe v okolju, kjer zavarovanec prebiva, sposobnost spoprijemanja z boleznijo in z zdravljenjem povezanih zahtev ali obremenitev, potek vsakdanjega življenja in socialnih stikov, sposobnost aktivnosti izven domačega okolja in sposobnost opravljanja gospodinjskih opravil v okolju, kjer zavarovanec prebiva. »Vsako od teh področij ima jasno razdeljeno in obrazloženo uporabnikovo samostojnost in funkcioniranje. Zakon detajlno določa usposabljanje ocenjevalcev za ocenjevanje upravičenosti do storitev oziroma dolgotrajne oskrbe, pogoje za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe na domu oziroma v instituciji ter storitve,« pravi naša sogovornica.

mag. Petra Benedičič: "V zakonu so sistematizirane čisto preproste osnovne dnevne aktivnosti, kot je premikanje (transfer) nepokretnega človeka ter pomoč pri hranjenju in pitju. Sistematizirane so tudi dejavnosti zdravstvenega osebja, kot je priprava, pomoč in dajanje zdravil. To dvoje je pomembno, da se tudi na domovih ljudi lahko izvaja enaka storitev kot na primer v domu upokojencev. Po novem pa pridobimo tudi: svetovanje pri prilagoditvi okolja poveča varnost in funkcionalnost okolja. V okviru storitev ohranijo gibalno samostojnost: gibljivost, moč, stabilnost, mobilnost, vzdržljivost in učijo preventive pred padci. Uporabnika storitev lahko naučijo vstati v primeru padca v domačem okolju. Nadalje preko treninga vsakodnevnih aktivnosti dosegajo večjo varnost, zadovoljstvo, učinkovitost in samozavest uporabnikov. S post-diagnostično podporo osebam z demenco in njihovim svojcem se področje končno formalno ureja, prav tako pa se končno uresničuje nacionalna zaveza za obvladovanje demence. Učijo kompenzacijskih strategij in prilagojene izvedbe aktivnosti. Usposobijo za uporabo medicinskih pripomočkov (ki mnogokrat predstavljajo tisti majhen razkorak med odvisnostjo in samostojnostjo). In še bi lahko naštevali.



Prednosti tega pa so, da se razbremeni družine, saj ob pravem času dobijo strokovno in posamezniku prilagojeno pomoč in podporo. Ohranja in izboljšuje se moč socialne mreže in s tem vpliva na manj osamljenosti in revščine. Zmanjša se pritisk na zdravstveni sistem, spodbuja se ohranjanje samostojnosti v domačem okolju ter poveča učinkovitost storitev s povezavo med zdravljenjem v institucijah in življenjem z boleznijo doma. »Z vsem tem pa prihranimo neslutene milijone, ki bi jih sicer vložili v zdravstvo in socialo. In najpomembnejše, državljanom z vsem tem dvignemo kvaliteto življenja,« je prepričana Petra Benedičič.

Pomanjkljivost je financiranje

Prepričana pa je, da je glavna pomanjkljivost zakona financiranje. Sedanji predlog namreč po mnenju naše sogovornice sloni na evropskih sredstvih. »Nič ni narobe s tem, da za začetni kapital uporabimo sredstva EU. Težava je, in tu ima prav opozicija, da moramo trajni vir za izvedbo zakona kriti vsi. Kar je logično, če vsi od zakona "profitiramo". Najprej tisti, ki oskrbo potrebujejo, potem svojci, ki jo nudijo sedaj, pa vsi tisti zdravstveni delavci, ki bi z njim dobili delo, ter tisti, ki bi jim zakon delo olajšal,« je prepričana.

»Ocenjujem, da je zakon za starejše in pomoči potrebne koristen in nujen. Vem, da bo do dejanskih sprememb sistema treba še malo počakati. S financiranjem pa naj se ukvarjata zakonodajna in izvršna veja oblasti. Njune predstavnike namreč plačujemo vsi, zato da iščejo najboljše rešitve. Ne zato, da skoraj sistematično zavračajo sodelovanje in predloge, ker so ti z napačne politične strani,« je še dodala Petra Benedičič.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike