Ogrnil si me s plaščem, a še vedno si katehumen.

Milan Knep
9

    Na Martinovo nedeljo najprej pomislimo na mlado vino, Martinovo gos in veselo praznovanje godu tega priljubljenega svetnika. To jesensko veseljačenje, ki smo ga navlekli na sv. Martina, je trdno zasidrano v ljudskem izročilu, zato se mu ne nemara še zlepa ne bomo odrekli, čeprav s sv. Martinom nima prav nobene zveze. In ker pri sv. maši ne govorimo o ljudskih izročilih in folklori, ampak o našem odnosu do Kristusa, bomo razgrnili del Martinove zgodbe, ki nam bo osvetlila, kako je bil Martinov odnos do Kristusa podobno zapleten, kot je pogosto  nejasno, kakšno mesto ima Kristus v našem življenju.

    »Ogrnil si me s plaščem, a še vedno si katehumen.«

    Sulpicij Sever, učenec sv. Martina (316–397), je svojega učitelja zelo cenil in občudoval, zato je popisal njegovo življenje in delo. Osrednji stavek tega besedila je zapis Martinovega videnja v nočnih sanjah. Med spanjem je Martin slišal Jezusov glas: »Ogrnil si me s plaščem, a še vedno si katehumen.« Iz tega Jezusovega sporočila v videnju je Martin razbral dvoje: prvič, Jezusovo pohvalo, ker je polovico svojega plašča daroval siromaku; drugič, Jezusovo kritiko, ker je bil Martin že več let katehumen, vendar je s krstom odlašal.

       Kot nekoč sv. Martin se tudi mi danes sprašujemo, čemu krst.

    Kot nekoč sv. Martin se tudi mi danes sprašujemo, čemu krst. Razlog za krst pri sv. Martinu gotovo ni bila tradicija, ker njegovi predniki niso bili krščeni. Torej tudi mi ne krščujemo otrok samo zato, ker so tako delali naši predniki, še manj zaradi miru v hiši, da stari starši ne bi očitali ta-mladim, da so se izneverili tradiciji. Za krst mora potemtakem obstajati nek mnogo globlji razlog.

    Sv. Martin je očitno vedel, zakaj je krst zanj pomemben, sicer ne bi kalkuliral, ali naj krst sprejme ali ne. O tem, kaj je o krstu vedel, bomo govorili pozneje. Najprej pa bomo raziskali, zakaj je s krtom odlašal. Sv. Martin je bil častnik gardne konjenice, torej državni uslužbenec, član elitne rimske vojske, ki je bila organizirana v legije. Imel je odlične dohodke: 1. mesečno plačo v višini 300 denarijev, en denarij je tehtal 4,5 g srebra; 2. vojni plen; 3. po upokojitvi, pri starosti 42 let, je tako kot vsak upokojeni legionar lahko računal na različne privilegije in pridobitev zemljiške posesti, na kateri bodo zanj delali sužnji. S krstom bi Martin vse te dohodke izgubil, zato je z njim odlašal. Potem, ko so ga sanje močno pretresle, je na eno stran tehtnice postavil državno službo, na drugo stran pa Kristusa. Odločil se je za Kristusa, očitno v prepričanju, da bo s tem pridobil mnogo več, kot so vredni vsi dohodki in dosmrtna renta.

    Rekli smo, da je Martin vedel, zakaj je krst zanj pomemben. Razumel je namreč, da obstaja v njegovem življenju nek problem, ki je večji od vseh drugih. V Kristusu pa je prepoznal tistega, ki edini lahko globinsko poseže v samo srž tega problema. Kdo od nas zares ve, kaj je njegov največji problem, kje in kaj je tista temna in razdiralna sila v nas, ki zapleta naše odnose, zakomplicira vse, česar se lotimo, zaradi česar smo negotovi, prestrašeni, agresivni in vedno na begu pred seboj in pred drugimi?

    Na svet ne pridemo čisti in nedolžni kot angeli

    Temu temnemu eksplozivu v nas bomo dali ime, toda prej poglejmo, kako ga doživljajo in označujejo nekatere znane osebnosti. Začnimo s kraljem Davidom. Po zločinu, ko si je prisvojil Betsabejo, ženo vojaka Urija, njega pa poslal v smrt, ga je obiskal prerok Natan. Ta mu je odprl oči z zgodbo o bogatinu, ki je svojega gosta pogostil z mesom edine ovce, ki jo je imel neki revež. David je v bogatinu prepoznal sebe in svoj zločin. V 51. psalmu je izrekel enega temeljnih stavkov, ki nam pojasnjuje, zakaj potrebujemo odrešenika. Rekel je tole: »Z grehom me je spočela moja mati.«

    Rekel je tole: »Z grehom me je spočela moja mati.«

    Ta stavek razodeva bolečo resnico, da je vsak izmed nas že s samim spočetjem smrtno ranjen. Ko se sprašujemo, zakaj gre v našem življenju toliko stvari narobe, moramo iti na začetek in ugotoviti, da težave, ki jih imamo sami s seboj, niso le posledica naših napak, ampak so težave strukturne narave, vgrajene že v prvo celico, iz katere smo se skozi nosečnost razvili v otroka. Na svet torej ne pridemo čisti in nedolžni kot angeli, kot je videti, ko držimo v naročju novorojenčka. Ob spočetju nismo nepopisan list ali tabula raza, kot sta trdila slovita filozofa 18. stoletja John Locke (1632–1704) in Jean Jacques Rousseau (1712–1778).

    David in Pavel ter Kafka in Jung

    O tem, kdo smo ljudje, je bil bolj kot kdor koli drug jasen sv. Pavel. Njegovo spoznanje, zapisano v pismu Rimljanom, si velja zapomniti na pamet. Tam pravi: »Ne razumem niti tega, kar delam; ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. … Vem namreč, da v meni, v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji moči, dobro delati pa ni. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni« (Rim 7,15–20).

    David in Pavel sta bila Juda. To, kar sta spoznala o uboštvu in ranjenosti naše človeške narave, je vsebinsko enako temu, kar sta odkrila tudi druga dva Juda, ki pa nista bila verna, utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud (1856–1939) in pisatelj Franc Kafka (1883–1924). Freud ugotavlja, da smo ljudje sami sebi za vedno nepregledni in nedostopni. Naš jaz je nekaj imaginarnega, umišljenega, dozdevnega, torej vedno nekaj drugega, kot se posreduje naši misli. V nas je skrivnostno ono, ki govori v nezavednem, ki niti ni tako globoko v nas, kot je popolnoma nedostopno naši zavesti.

    Pisatelj Franc Kafka je z nemočjo obtoženca pred sodiščem ponazoril nemoč vsakega izmed nas, da bi našel dostop do svojega notranjega bistva. O krivdi brez krivde, o grehu, ki ga komaj spočeto bitje ne more storiti, razmišlja glavni junak v Kafkovem romanu Proces. »Po katerem zakonu sem bil sploh obsojen? Pokažite mi ga,« se sprašuje Jožef K. Tožitelj nima obraza, skrit je v temini Kafkove duše. Zakonika, po katerem naj bi tekel proces, ni na knjižni polici, temveč je izgubljen neznano kje pod površino zavednega. Datum začetka obravnave ne bo nikoli jasno določen, obsojeni ne bo nikoli dospel do višjega sodišča, kjer bi se izkazala pravica. Nepreglednost sodnega procesa je samo preslikava našega notranjega labirinta, njegove nepredirne teme in vzgibov, ki jih ne obvladujemo.

    Malokdaj smo kot iz enega kosa, sebi pregledni in umirjeni. Zato naredimo toliko napak in izrekamo trditve, ki se izključujejo.

    V nas se, kot je občutil Kafka, bijeta prepričanje o naši nedolžnosti in krivdi. Nikoli jasno ne vemo, kaj je res. Zelo težko se sestavimo. Malokdaj smo kot iz enega kosa, sebi pregledni in umirjeni. Zato naredimo toliko napak in izrekamo trditve, ki se izključujejo. Ker to stanje duše težko prenašamo, na vse načine iščemo pot do reintegracije, do logične povezave delčkov, iz katerih smo, preseči hočemo čustveno razbitost in protislovnost svojih želja. Nekateri zaradi tega odidejo v Azijo in si poiščejo guruja, da bi jih znova sestavil. Drugi več dajo na različne terapevte, in če vse to ne pomaga, so kot zadnja rešitev na voljo pomirjevala. Globinski psiholog in psihoanalitik Carl Gustav Jung (1875–1961) in drugi, ki so mu sledili, so, denimo, uporabljali metodo avtomatskega pisanja in branje iz kristalne krogle, da bi na ta način odkrivali skrite spomine in v podzavesti fiksirane ideje.[1] Kdo je v nas fiksiral toliko norih stereotipov?

    Našo temeljno moralno nedoslednost in nemoč, da bi nadzirali čustva in misli, smo fragmentarno ponazorili z izkušnjami kralja Davida, sv. Pavla, Freuda, Kafke in Junga. Temu stanju duše, ki nas bitno določa od spočetja do smrti, kristjani pravimo izvirni greh; iskanje izhoda iz notranjega labirinta pa imenujemo proces odrešenja. Izvirni greh je torej naš temeljni problem; to je v sanjah spoznal sv. Martin. V Kristusu je našel roko, ki ga edina lahko dvigne nad brezno kaosa in večne smrti, zato je slekel vojaško suknjo, se odpovedal dohodkom in se dal krstiti. Psiholoških postopki reintegracije, h katerim se dandanes množično zatekamo, imajo svojo veliko vrednost, toda odrešenje prihaja samo po Kristusu.

    Nihče, razen Kristusa, torej nobena psihoanaliza in psihoterapija, ne seže v tkivo naše ranjenosti, da bi jo zdravila od znotraj.

    Na koncu naš čaka še zadnja zagonetka: na kakšen način je Kristus naš Odrešenik? Tik pred krstnim obredom je na vrsti t. i. odpoved hudemu duhu, ki od spočetja naprej vdira v našo ranjenost, v kateri gomazijo in uničujejo zdravo jedro mikrobi z imeni: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba itd. Hudi duh je katalizator, torej pobudnik in pospeševalec razmnoževanja naštetih mikrobov. Če se  hudemu duhu odpovemo, tako da odklanjamo pogovor z njim in namesto tega izpovedujemo vero in zaupanje v Jezusa Kristusa, potem njegova milost kot nekakšen antibiotik zavira razvoj mikrobov: napuh, lakomnost, nečistost itd. Nihče, razen Kristusa, torej nobena psihoanaliza in psihoterapija, ne seže v tkivo naše ranjenosti, da bi jo zdravila od znotraj. Kristus po svoji besedi, evharistiji in milostnem delovanju sestopa do žela temnih sil v nas. Krstna sveča ponazarja luč vstalega Kristusa, ki obseva smrtonosne mikrobe in nas usmerja na pot preprostosti in ljubezni, po kateri je hodila uboga vdova iz današnjega evangelija in tako kot sv. Martin prejela krono življenja.

    [1] C. G. Jung, Rdeča knjiga, Beletrina 2015, str. 28

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 9

    1. Ne vem, zakaj me in zakaj ne mesečniki v Levici, ki je krovna stranka koalicije 12,6 procentnega Šarca, po svoje spominjajo na Svetega Martina.

      Po eni strani se preračunljivo, demagoško in navidezno zavzemajo za višje minimalne plače, socialna podpore in pokojnine, po drugi strani pa bi v deželo na vsak način radi pripeljali Venzuelo, ki bi jim pobrala še to revščino, ki jo prejemajo.

    2. Problem vsega skupaj je, da posvetna pamet razlaga Božji nauk po-svetno, stereotipno. In potem to razvodenelost Jezusovih radikalnih navodil delijo ljudem. Posledica je greh v Cerkvi in moralni propad civilizacije.

      Uvažajmo muslimane, s papeževim blagoslovom, da bo bolje?

      Zdaj so izdali knjigo, ki naj bi zaščitila papeža Frančiška pred “konzervativnimi tokovi” znotraj Cerkve, češ da so te upravičene kritike v resnici nasprotne originalnemu Jezusovemu Nauku. Ni kaj, hudič ždi v Vatikanu in meša glave vsej njeni posvetni teologiji. V tem ni nič odrešilnega in greh se samo še širi in širi. Vrniti se je treba z Jezusovim bazičnim pogojem, KDO JE LAHKO NJEGOV UČENEC in kdo ne. Zakaj iz tega delati kompromise in širiti iluzije ter lutrovske sprevrženosti?

      Besede so lepe, izvedba pa hinavska. Torej je to le jalov napor.

    3. Obžalujem in se prizadetim opravičujem, da sem zjutraj v navalu neobrzdanega navdušenja lunatike Levice v nasprotju z Jelinčičem označil za genije.

      Znan in priznan slovenski pravnik me je namreč opozoril, da ne bom mogel dokazati, da so res geniji, če me naznanijo policiji ali zaradi razžalitve tožijo na sodišču.

    4. Spoštovani duhovnik, gospod Knep je tudi tokrat dal snov za razmišljanje, V tem besedilu je lepo pokazal boj med dobrim in zlim.

      O Sv Martinu vemo le to “da dela iz mošta vino”. Veliko manj pa vemo o njegovem življenju.

      Pred leti, sem se pogovarjala z župnikom, ki je velikokrat na vasi krsti vino. Ta župnik je pred tem “krstom vedno povedal kakšen zgodovinski izsek o vinu, posledicah prevelikega pitja ….o vinogradnikih in tudi o sv. Martinu.
      Vprašala sem ga, kako, da Martin, kot Rimski vojščak (imel veliko denarja) ni dal revežu celega plašča – ampak samo polovico.
      Ta župnik mi je razložil, da je vojaška obleka, kot tudi druga bojna obleka, bila 50% last vojaka – 50% pa last Rimske DRŽAVE. In v tem primeru je Martin ZGLED poštenosti. Kajti dal je le svojo lastnino – njegov je bil le polovični delež – v bistvu je dal ves svoj plašč.

      Če pogledamo sedanjega ljubljanskega župana in aktualnega KANDIDATA, pa je pravo nasprotje Sv. Martina.
      Ta župan jemlje podjetnikom denar (ker zahteva podkupnine) da jim da posle. Daje pa tudi on razne podkupnine, toda – dela se dobrotnika s TUJIM DENARJEM.

      Pravi dobrotniki so tisti, ki dajejo iz svojega žepa – udi taki, kot je bila revna vdova, ki je dala samo 2 novčiča. Pri Bogu šteje le poštenja in Sv Martin je to imel v sebi.

      • Kraševka, kako se ti je posrečilo pomešati duhovnika in ljubljanskega župana v odhajanju?

        Janković vendar ni spoštovalec desetih božjih zapovedi in ni Sveti Martin.

    5. Slovenec kremeniti. ob 15,23
      Če natančno prebereš, vidiš kdo je dobrodelen in kdo “se dela dobrotnika” z denarjem, ki ga ne da iz svojega žepa.

      Dobrodelnost je TAPRAVA, ko daješ iz svojega in to je Sv Martina naredil.
      Čigav denar pa deli Jankovič, pa je že javna skrivnost- svojega ne !

      To je jasno in ni nič pomešano !

    Komentiraj