Vir: OSebni arhiv Jureta Šimonke

Ta veder, iskriv in nasmejan fant ni običajen 17-letnik. Jure Šimonka je pred dnevi prehodil pot z Goričkega v Piran, v načrtu ima še španski Camino, pa slovenske dele Jakobove poti E6 in E7, preteči maraton … Za svojo generacijo pravi, da je preveč apatična, zase pa, da noče biti ovca, temveč želi razmišljati s svojo glavo. Je močan zagovornik krščanskega zakona in družine. Trenutno obiskuje gimnazijo v Ljutomeru, po kateri si želi postati igralec.

Jure je razmišljujoč, argumentiran in nasmejan mladenič, s katerim smo se v pogovoru za Domovino dotaknili njegove preko 300 km dolge poti, politike, vere, pogleda na svojo generacijo, njegovih želja za prihodnost …

Dobrih 300 kilometrov si napravil z Goričkega v Piran … Zakaj si se odpravil na pot?

V bistvu je bil nek dokaz samemu sebi, če sem mentalno dovolj močan, da lahko ves čas hodim sam in to pot sam prehodim. Hotel sem si dokazati, da pri 17 letih pa lahko že nekaj takega nenavadnega dosežem.

Kakšni so občutki po prehojeni poti? Kaj si se naučil, kaj ti je pot dala?

Skoti celotno pot sem spoznal, da svet in Slovenci na sploh nismo tako grozni, kot nam to mogoče povedo mediji ali starši. Da smo veliko bolj prijazni, dobrosrčni, odprti, kulturni ljudje. Nikoli nisem doživel, da bi mi kdo zavrnil kozarec vode ali bi mi rekli, da ne smem pri njih prenočiti ali postaviti šotora. Vsi so bili izredno prijazni. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem hodil peš in če človek gre peš, verjetno ni zloben. Res sem imel občutek, da smo Slovenci zelo pozitivno naravnani.

Nasploh se mi zdi, da sem se skozi to pot še enkrat zaljubil v Slovenijo. 300 km ni velika razdalja, pa se je svet, okolje, narava, ljudje, arhitektura popolnoma spremenila. Iz lepih ravnic tam pri Hodošu v Prekmurju, do gričevja, hribovja, kraškega sveta z vročino, z nizkim rastjem … Prelepo se mi zdi. Toliko vsega na majhnem območju in vse res prisrčno in lično.

Bi delil kakšno zanimivo prigodo s poti?

Velikokrat se mi je zgodilo, da sem prehitro ocenil, ali celo obsodil ljudi. Vedno, ko sem šel na kosilo, sem še malo počil. Ko sem v Vrhniki iskal klop, ni bilo nikjer nobene. Pa sem zagledal Petrol, za katerim je bila senca, a bil je tak kraj, kjer se mi je zdelo, da ne bi smel ravno sedeti. Pa sem si misli: »Grem tja, se vržem na travo, pa bo, kar bo.« Ko sem se razkomotil, sem videl, da prihaja proti meni uslužbenka s Petrola. Takoj sem začel pospravljati, si mislil »Ne me videti, že letim« … Pa me je gospa vseeno videla in prišla do mene s še malo jeznim obrazom. Sem si mislil »Sedaj bo pa prišla policija, ne bo dobro, šit, ne …« Ampak gospa, ko me je vprašala, kam grem in sem ji povedal, se je v trenutku spremenila. Bila je popolnoma navdušena nad mojo izkušnjo. Prinesla mi je hrano, vodo, kavo, vse zastonj, se pogovarjala z mano, mi ponudila prenočišče. Bilo je fenomenalno.

Izkušenj z ljudmi je bilo veliko. Predvsem pri ljudeh, pri katerih sem prosil, če lahko tam postavim šotor, so bili vsi takoj za. Šel sem do ljudi, ki sem jih prvič videl, in smo se po petih minutah pogovarjali, kot da smo stari znanci. Prinesli so hrano, pijačo, pogovarjali smo se, izmenjavali mnenja in bilo je res super.

Vir: osebni arhiv Jureta Šimonke

V enem preteklih pogovorov za medije si dejal, da želiš imeti mnenje, stališče, da se, ko boš poročen, ne bi iskal. Kako gradiš svoja mnenja in stališča?

Tako da veliko razmišljam in berem. Vsak dan preberem novice, zelo rad pa berem poezijo in kakšne romane. Kadar pa gre za kakšne širše zadeve, ki me zanimajo, pa googlam, berem revije, knjige …

Res smo že od nekdaj, sedaj pa še posebej, zelo, zelo razdeljeni. To je glavna napaka slovenske in evropske politike.

Pa mogoče tako, da se osamim. Ne v smislu, da sem čisto sam, ampak da si vzamem čas, da mi je dolgčas. Ker se mi zdi, da takrat, ko nam je dolgčas, ko res nimamo kaj početi, takrat komaj začnemo res razmišljati … Ko nimamo telefona, televizije, radia, drugih ljudi okoli sebe. Takrat začne glava razmišljati, tavati po vseh stvareh, ki te zanimajo, začneš si nekako ustvarjati svoje mnenje. Tudi ta pohod je bil nekako en velik dolgčas, pa ni bil. Predvsem jaz, ko mi je dolgčas, začnem razmišljati, kaj si o čem mislim. Ko nekaj odprem … Recimo zakon … veliko berem, kaj si drugi ljudje mislijo in potem na podlagi tega razmišljam, kaj pa jaz mislim. Skratka predvsem tako, da si naredim, da mi je dolgčas.

Trenutno obiskuješ gimnazijo, po kateri bi rad postal gledališki igralec. Zakaj si izbral prav ta sanjski poklic?

Že od majhnega sem bil v družini tisti, ki zabava, ki je malo igral. Postavil sem se pred družino in recitiral, pel, plesal. Nisem mogel biti pri miru, vedno sem kaj počel. Žilica do nastopanja je že ves čas v meni. Skozi osnovno šolo sem sodeloval pri dramskih krožkih. Ko sem na odru in se prelevim v neko drugo usodo, v nek lik, ki oživi v različici, kot si ga predstavljam jaz ali nekdo drug, je zelo zanimivo. Na tak način oživljamo knjige, like. Plemenit poklic se mi zdi. Skozi igro, gledališče gre še vedno star način zabave. Nikjer ne dobiš takšnega občutka, kot če si v gledališču. Vedno se mi zdi dobro, spokojno, skoraj evforično se počutim, ko gledam profesionalne igralce, kako obvladajo zadevo.

Igralec je bil tudi nekdanji slovenski premier. Kako ti gledaš na politiko?

Trenutno politično stanje v Sloveniji in Evropi me skrbi. Zdi se mi, da vse skupaj propada. To je morda zelo radikalno mnenje. Ne znamo več sodelovati. Po mojem mnenju je problem politike v tem, da ne dela za državo in narod, ampak za oblast in logiko »Vi imate narobe, mi pa prav«.

Ne skrbimo več za to, da bi država napredovala, da bi bilo prebivalstvu dobro, samo to neprestano kreganje med tem, da ima nekdo čisto prav, nekdo drug pa povsem narobe. Ne znamo vzeti nekaj od obeh, da bi naredili nekaj dobrega. Manjka to, da bi znali popustiti, pogovoriti se, tako smo zatrapani v svoj levi ali desni prav. Nismo sposobni iti preko tega, da smo različni in se povezati, da bi bili močnejši. Res smo že od nekdaj, sedaj pa še posebej, zelo, zelo razdeljeni. To je glavna napaka slovenske in evropske politike. Ne vem, ali ne znamo, ali nismo sposobni ali smo preveč jezni eden na drugega … da ne moremo sodelovati.

Bil si tudi predsednik nacionalnega otroškega parlamenta. Kaj bi, če bi bil realno na visoki politični poziciji, storil, da ne bi, kot praviš, vse propadalo?

Otroški parlament kot tak se mi zdi dobra ideja. Ima nekatere pomanjkljivosti, recimo to, da je seja samo enkrat na leto in je v bistvu bolj izlet v parlament kot pa dejanska izkušnja, kaj delajo poslanci. Se mi zdi, da bi morala biti vsaj tri ali štiri zasedanja otroškega parlamenta, da bi otroci in mladi lahko videli, kako parlament deluje. Je pa zelo dober učitelj prav tega, česar sedaj mi ne znamo delati. Tega, da poslušaš nekoga drugega, vzameš njegovo idejo, dodaš svojo in daš naprej. Na ta način vzgajamo mlade ljudi, ki bodo sposobni slišati drugega in si na podlagi tega ustvariti neko svoje mnenje ter sodelovati. To je pomembno. Zdi se mi, da ima otroški parlament veliko potencialov. Otroci imajo res veliko dobrih predlogov, ki pa ostanejo samo pri predlogih. Nimajo resnega efekta. Lahko bi bili veliko bolj slišani, kot otroci so.

Kot en človek z idejo, da se moramo začeti poslušati, pogovarjati in sodelovati, morda težko kaj spremeniš. Na visoki poziciji bi poskušal to nekako poudarjati. Ne bi bil napadalen, sarkastično nesramen do drugih, do druge stranke prek raznoraznih tvitov, odgovorov. Poskušal bi slišati, dodati kaj dobrega in delati skupaj. Za to bi morali narediti premik v glavah, ki pa ga en sam težko naredi.

Kako gledaš na petkove proteste?

Ne motijo me protesti kot takšni, moti me, da so v času pandemije. Protestirajmo, povejmo svoje mnenje, ampak ne v času virusa, karantene, ko s tem ogrožaš vse druge ljudi. Povej svoje mnenje na tak način, da ne boš pri tem ogrožal celotne države. Zdi se mi zelo neodgovorno protestirati v času, ko je cel svet v krizi zaradi pandemije, in tako ustvarjati še večjo možnost širjenja virusa s protesti.

Radi smo na podeželju, a se v prihodnosti ne vidimo več na podeželju.

Kaj bi rekel, da so tvoje vrednote?

Družina na prvem mestu. Potem pa zakon, spoštovanje do sebe in drugih.

Kaj ti pomeni vera?

Vera je zame zelo velikega pomena. Bil sem že vzgojen v veri in sploh ne vem točno, kakšen človek bi bil brez vere. Vedno sem bil v nekem zavedanju, da nisem sam. Da tudi, ko sem sam, nisem sam. Vedno sem v prepričanju, da se lahko, ko je težko, na nekoga obrnem, ga prosim za pomoč. Občutek, da je nad tabo nekdo, ki je mogočnejši, vsega sposoben, ki mu ni nič nemogoče, je pomirjujoč. Še posebej takrat, ko je res težko. Lahko rečeš: »Glej Bog, pomagaj mi«. Ta občutek, da je nad tabo nekdo, ki pazi nate in ti pomaga, te napolni z neko energijo. To se je močno pokazalo na tem pohodu. Vse me je bolelo, nisem več mogel naprej, ampak sem rekel: »Bog, daj mi moči.« Vstal sem, se pokrižal, zmolil in šel naprej. Vera me pomirja in mi neprestano vliva moči.

Prihajaš iz Razkrižja, občine ob Muri, na meji s Hrvaško, kjer nimate vsega pri roki, manj je služb … Ste mladi in ljudje na splošno na podeželju drugačni od tistih v mestu?

Definitivno. Zelo smo drugačni. Predvsem zaostajamo. V nekaterih stvareh je to res slabo. Recimo … Sliši se zlobno do ljudi v mestih, a imamo še tisto zdravo kmečko pamet, kot temu rečemo. Imamo bolj trdno lastno mnenje. Zavedamo se, da smo v veliko pomenih drugačni, a nam je to okej. Problem je pa v službah, ker jih je manj. Radi smo na podeželju, a se v prihodnosti ne vidimo več na podeželju. To je med mladimi na vaseh, od koder jaz prihajam, zelo pogosto. Res lepo tu živimo, res smo radi tu, ampak ne bomo tu ostali, ker pač ne moremo.

Tvoja starša sta močan del in pričevalca Družine in Življenja, družinske organizacije, ki je daje podporo zakoncem in družinam. Tudi ti se želiš poročiti. Kakšen je zate pomen zakona v sodobni družbi?

Zgled dobrega zakona, to, kaj pomeni biti zakonec, kako se truditi za zakon, kako delati v zakonu, kako nikoli ne obupati nad svojo boljšo polovico, nad zakonom, nad odnosi … mi je bil položen že v zibelko. Vedno sem bil priča temu, vedno to gledal od blizu. Starša sta me vzgojila v spoštovanje in zavedanje, da zakon je pomemben, da je zakon kot avto. Včasih se pokvari in ne gre več naprej, ampak pogledaš pod pokrov, popraviš in par stvari, zamenjaš par žic in avto vžge in pelje naprej.

V današnji potrošniški družbi že dolgo ni več tako. Ko se ta avto pokvari, ga pač prodamo, zamenjamo, kupimo novega – se ločimo in  gremo v nov zakon. Potrošniško gledanje na zakon je zelo zmotno. Mladi danes zakona pogosto ne jemljejo resno, ne kot dokončno zvezo dveh, ki se imata res rada, ampak kot običajno zvezo, ki se konča, ko v njej zaškriplje. To je zelo zmotno razmišljanje.

Vir: Osebni arhiv Jureta Šimonke

Si nasprotnik potrošništva le na področju zakona ali tudi sicer?

Ne. Zdravo potrošništvo mi je čisto okej. V tem smo vzgojeni, tako živimo in ne moremo reči, da ne bomo potrošniki. No, lahko, a potem je življenje precej težje. Mislim, da ni potrošništvo krivo za to, ampak če človek zna biti pameten in zdrav potrošnik, dober potrošnik, potem nima tako slabega vpliva.

Dejal si, da te prijatelji niso jemali resno, ko si rekel, da bi rad šel z Goričkega v Piran, odločen si, da bi se rad poročil, rad bi imel svoje mnenje … Zdi se, da nekako »pluješ proti toku« sodobnega časa, ki ni naklonjen zakonu, zvestobi do smrti, naporom, predvsem mladi tako v odnosih kot tudi sicer pogosto delajo po liniji najmanjšega odpora …

Družim se z ljudmi, s katerimi smo po večini podobnega mnenja. Včasih si nasprotujemo, ampak mi ne dajejo občutka, da sem čuden ali nenavaden, ker razmišljam, kot razmišljam. Zavedam se, da je moje mnenje drugačno kot je običajno mnenje 17-letnika, a to pač sem. Ne bom se sedaj spreminjal, da bi bil del družbe. Če se pogovarjam s kom, ki ga še ne poznam, je včasih tako »Kaj, aha, ok« … neko rahlo začudenje. Me to ne moti. Takšen sem, kaj naj sedaj (smeh).

Kaj naj starši dajo mladim, da bodo odločeni razmišljati s svojo glavo, da se bodo odločali za stvari, kot je zakon …? Kaj je tisto, kar so dali tebi, da si, kakršen si?

Že v zibelko položena vera, zgled. Starši so me vedno spodbujali, naj ne bom ovca. To je v naši razširjeni družini …Vsi govorijo: Bodi karkoli, samo ne biti ovca, ne se samo strinjati s tem, kar nekdo razmišlja. Že od malega so me tako vzgajali. Veliko pogovorov smo imeli.

Večkrat sem slišal: »Dobro razmišljaš, samo jaz pa razmišljam tak.« Se mi zdi, da ko enkrat lahko poveš svoje mnenje in ti ljudje prisluhnejo in malo popravijo, je dober občutek in te spodbuja, da še naprej razvijaš svoje mnenje. Čeprav se starši zavedajo, da nismo še tako zreli, te poslušajo kot približno enakovrednega in cenijo tvoje mnenje, to te spodbudi. Predvsem pa dober zgled. Moji starši so vedno učili z zgledom. Delala sta tisto, kar sta govorila, nista si bila kontradiktorna v tem. To me je pritegnilo. To me je naučilo, da bi rad bil tak. Kot mama in ata (smeh).

Kaj si želiš za svojo prihodnost in prihodnost svoje generacije?

Ne želim se izgubiti. Ne bi rad izgubil tega, kar imam sedaj najbolj rad; nehal razmišljati, biti veren, nehal delati take čudne podvige, ki mi nekako pomagajo. Rad bi ohranil to. Rad bi družino, rad bi dober zakon. Služba mi ni tako pomembna. Mislim, da če bom imel zakon in družino, bo vse ostalo nekako že šlo.

Če ste mladi ali pa ne več najmlajši in vam pravijo, da imate kakšne nore želje: pojdite in naredite to.

Za mojo generacijo si pa želim predvsem, da ne bi bili apatični. Se mi zdi, da smo trenutno mladi izredno apatični. »Kaj češ, takšna je okolica … Kaj češ, to se dogaja v svetu, pač sprejmimo, gremo naprej … Kaj češ, tak je … Trpimo …« Tega nočem. Želim si, da bi se znali znebiti te apatičnosti in imeli pogum, moč ali vsaj neko voljo, da bi nekaj naredili in spremenili. Da ne bi bili ves dan za računalnikom in sprejemali stvari takšnih, kot so, ampak da bi šli ven, v svet in ga naredili boljšega.

Zdi se mi, da smo dandanes že nekako vzgojeni v to, da smo apatični, da sprejemamo vse, tako kot je, in se potožimo oz. povemo svoje mnenje samo zvečer v gostilni ob kozarcu piva. To ni v redu. Morali bi privzgojiti voljo do tega, da bi nekaj naredili in spremenili.

Imaš pred seboj še kak podoben cilj kot je bila pot z Goričkega v Piran?

Imam bucket list, listo želja. Na njej je maraton, poti E6 in E7, dva odseka Jakobove poti v Sloveniji, pa Camino v Španiji. Se mi zdi, da mi je skozi fizični napor lepo gledati, kaj vse mi uspe. Imam še nekaj takšnih želja.

Bi še kaj sporočil našim bralcem?

To, da če ste mladi ali pa ne več najmlajši in vam pravijo, da imate kakšne nore želje: pojdite in naredite to. Ker je odličen občutek, ko lahko rečeš, da si naredil nekaj, kar si si že dolgo želel. Da ti zagon za prihodnje leto, za prihodnje šolsko leto, službo. To je nekaj, kar premalokrat delamo.

10 KOMENTARJI

  1. Nagrado leta bi začela podeljevali mladim za dosežke in presežke v stilu Jureta Šimonke. Kako spodbudno in navdihujoče! Čestitke tudi staršema, ki sta z dejavnim spoštovanjem vzgojila tako zrelega mladeniča in ga navdušila za družinske vrednote. Vse priznanje našim družinam, ki razblinjajo malodušje v naših glavah, ko opazujemo kam drvi ta nori svet!

  2. Hvala Domovini, da nam predstavi mladeniča, ki še ni “prepešačil” do polnoletnosti, vendar razmišlja, kot odrasel možak – z “Zdravo kmečko pametjo”.

    Že stari ljudje so imeli rek: “Na mladih svet stoji”.
    Prav taki fantje, kot je Jure Šimonka, so Sloveniji zelo potrebni.
    Mladeniči, ki s pokončno držo gojijo kulturo naših prednikov in znajo ločiti, kaj je prav in kaj narobe, so GARANT za obstoj SLOVENSKEGA naroda.

    Ko se skupaj združi več tako sposobnih fantov in mož bo bodočnost slovenije svetla in zdrava.

    Jure čestitke, ostani tak, kot si, pa boš sigurno uresničil vse zadana ti cilje!

  3. “Ne skrbimo več za to, da bi država napredovala, da bi bilo prebivalstvu dobro, samo to neprestano kreganje med tem, da ima nekdo čisto prav, nekdo drug pa povsem narobe. Ne znamo vzeti nekaj od obeh, da bi naredili nekaj dobrega. Manjka to, da bi znali popustiti, pogovoriti se, tako smo zatrapani v svoj levi ali desni prav. Nismo sposobni iti preko tega, da smo različni in se povezati, da bi bili močnejši. Res smo že od nekdaj, sedaj pa še posebej, zelo, zelo razdeljeni. To je glavna napaka slovenske in evropske politike. Ne vem, ali ne znamo, ali nismo sposobni ali smo preveč jezni eden na drugega … da ne moremo sodelovati.”

    To je dediščina tribalistične in sektaške katoliške kulture. Kjerkoli so katoliki, tam so gvelfi in gibelini. (Predno mi začne kdo nabijat o komunizmu, mu že v naprej odgovarjam: ne, tako so se Slovenci obnašal že dolgo pred komunizmom, že v časih Jurčiča, potem Tavčarja in pa Cankarja in dalje vse do druge svetovne vojne.)

    • One-trick pony: Slovenska kultura je katoliška in to je dejstvo, tako je, tako je bilo in tako bo. Tako kot so Srbi, Rusi, Grki pravoslavci so pač Avstrijci, Francozi, Italijani,Slovenci, Slovaki, Hrvati, Poljaki katoliki. In na to bodimo ponosni, to so naše korenine, naš izvor. Tu ne gre za noveno sektaštvo, sektaštvo v takšna okolja prinesejo drugi, ker delajo kažin, kjer ga ni treba (liberalci, modernisti, socialisti). Začne se s trmastimi liberalci in nato konča z marksisti. In vsi rušijo, vedno nezadovoljni, vedno komplicirajo, vedno spreminjajo, vedno najbolj pametni. Rezultati pa so nato porazni. Amen.

      • Na kaj točno pa so lahko ponosni denimo Hrvati ali Italijani ali pripadniki večine drugih katoliških držav tega sveta? Ali ni očitno, da jim vse propada? Vidiš, to je problem vas katolikov, niste resnicoljubni! Čeprav so katoliške države sinonim za korupcijo, nekakovostno javno upravo, politično nestabilnost, gospodarsko nerazvitost, se katoliki imajo še naprej za višek moralnosti in civiliziranosti. In ker ne prepoznavajo in priznavajo očitnih napak in slabosti latne kulture, tudi ne morejo teh odpravljati in napredovati.

  4. “Na kaj točno pa so lahko ponosni denimo Hrvati ali Italijani”

    Italijani recimo so ponosni na Michelangela, Raffaela, Tiziana – tudi na Milansko stolnico, n.pr. Ali pa na patra Pia … ali Paganinija in Rossinija v glasbi … pa še veliko bi se našlo.
    Hrvati se pa pospešeno izvijajo iz razdejanja, ki jim ga je povzročil komunizem :))

    Oh, dragi One-Trick, treba si bo malo razširiti obzorje. Da ne boš samo naučenih floskul ponavljal …

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime