Dr. Željka Markić o tem, kako so kljub nasprotovanju vladajoče politike in glavnih medijev na Hrvaškem dosegli vpis zakonske zveze moškega in ženske v ustavo

0
Uredništvo

Dr. Željka Markić je zdravnica, podjetnica, žena in mati štirih sinov ter voditeljica hrvaške nevladne organizacije »V imenu družine« (»U ime obitelji«).

Največji uspeh je ta organizacija dosegla leta 2013, ko je moral hrvaški parlament (sabor) na njihovo pobudo razpisati referendum za vpis zakonske zveze v ustavo.

Na referendumu, v okviru katerega je bila Markićeva deležna številnih javnih napadov in medijskih diskreditacij – ko danes pogovor nanese nanje, se samo na glas zasmeje –, so zagovorniki zaščite zakonske zveze uspeli.

Hrvaška ima od tedaj zakonsko zvezo kot skupnost moškega in ženske zapisano v ustavi.

Organizacija je tudi po uspešno izvedenem referendumu še naprej ostala civilnodružbeno aktivna, neuspešno so poskusili tudi z izletom v državno politiko. Stranka z imenom »Projekt Domovina« na državni ravni ni bila uspešna, imajo pa nekaj zastopnikov na lokalni ravni.

Z Željko Markić smo se pogovarjali ob robu izobraževanja Evropske akademije zagovorništva, ki je pretekli vikend potekalo v Bruslju.

Zakaj ste se odločili za referendum leta 2013? Kaj vas je pri tem motiviralo?

Dejavnikov je bilo več. Eden glavnih je bil zagotovo ta, da je novoizvoljena socialistična vlada že po šestih mesecih v vse hrvaške šole uvedla uvedla novo spolno vzgojo – vzgojo, ki ni bila utemeljena na znanosti, ki je podpirala LGBT agendo in za katero je bilo jasno, da ne bo koristila mladim.

Dejstvo, da je ena vlada na tako nasilen način v šole pripeljala nekaj, o čemer se v času volilne kampanje sploh ni govorilo, nam je dalo vedeti, da je tej vladi vseeno za dobro otrok in družin. Še več, starši so se začeli upirati, ker niso dovolili, da bi njihovi otroci obiskovali takšen pouk, z njim se tudi ni strinjalo mnogo učiteljev.

Uspeli pa smo tudi na ustavnem sodišču. Ko smo namreč zahtevali presojo ustavnosti takšnega ukrepa vlade, nam je sodišče dalo prav, da gre za odločitev oblasti, ki ne spoštuje z ustavo zagotovljene pravice staršev, da so njihovi otroci vzgajani skladno s prepričanji staršev.

Ko smo zahtevali presojo ustavnosti ukrepa vlade, nam je sodišče dalo prav, da gre za odločitev oblasti, ki ne spoštuje z ustavo zagotovljene pravice staršev, da so njihovi otroci vzgajani skladno s prepričanji staršev.

Istočasno pa smo lahko po celem svetu v začetku leta 2013 spremljali množične shode v Franciji, na katerih so se ljudje upirali temu, da bi lahko istospolni pari posvajali otroke, tedanja francoska ministrica pa je te proteste popolnoma ignorirala in se z njihovimi predstavniki sploh ni hotela pogovarjati. Ko smo to videli, smo si mislili, da če se to dogaja v Franciji, kaj bo potem šele pri nas na Hrvaškem. Prav tako nas je opogumil uspeh referenduma v Sloveniji.

Videli smo torej, da če se ljudje organizirajo, lahko tudi uspejo. Po drugi strani pa smo videli tudi, kaj se je zgodilo v Španiji, ko je Zapaterova leva vlada brez širše javne razprave o tako pomembnih vprašanjih, kot sta zakonska zveza in družina, uvedla podobno zakonodajo, kot so jo predlagali pri nas.

Skratka, to si bili ti glavni dejavniki. Bolj kot to, da se bomo začeli oglašati šele potem, ko bo škodljiv zakon že sprejet in bo verjetno že prepozno, smo želeli ljudem omogočiti, da se pravočasno vključijo v procese odločanja in predstavijo svoje argumente.

Koliko časa ste imeli na voljo za pripravo na referendum?

Da bi zbrali dovolj podpisov za razpis referenduma, smo imeli na voljo le dva tedna. V tem času smo morali zbrati podpise najmanj desetih odstotkov volivcev, tj. 380 tisoč podpisov. V dveh tednih! Pri nas imamo namreč enega najstrožjih zakonov v Evropi, ki ureja področje referenduma. Nam pa je uspelo, da smo jih zbrali še enkrat več, preko 750 tisoč.

Kaj ste se naučili iz vsega tega? Kakšne so bile lekcije za naprej?

Prvo, kar smo se naučili, je, da je nujno, da se mi sami angažiramo. Če bomo samo sedeli in čakali, obenem pa pričakovali, da bodo politiki poskrbeli za naše dobro, bodo stvari le še slabše.

Kot se je na žalost pokazalo tekom kampanje, so referendumu o zakonski zvezi nasprotovali predsednik vlade, celotna vlada in predsednik države. Javnost vedno rada spomnim, da so kasneje vsi izgubili volitve, danes nihče – ne predsednik vlade, ne predsednik države, ne zunanja ministrica, ki je bila med najbolj gorečimi nasprotniki referenduma – ne zasedajo več pomembnih političnih položajev.

Analize po koncu referenduma so pokazale, da je bilo kar 90 % medijskih poročil proti refendumu, na katerem je potem 66,7 udeležencev referenduma glasovalo za.

In vloga medijev pri referendumu?

Velika večina medijev mu je nasprotovala. Naše analize po koncu referenduma so pokazale, da je kar 75 % novinarskih objav bilo proti referendumu, 15 % je bilo nevtralnih in le 10 % za. Medijska stroka pravi, da je v takšnem položaju zaradi pritiska okolja tudi tistih 15 % nevtralnih dejansko proti. To pomeni, da je bilo kar 90 % medijskih poročil proti referendumu, na katerem je potem 66,7 udeležencev referenduma glasovalo za.

Najpomembnejša stvar zame osebno je bila prav to, da sem videla, koliko so ljudje sposobni, koliko lahko naredijo, koliko lahko mi sami dosežemo, če se le povežemo okoli pozitivnih stvari.

In drugič, videla sem, da se lahko premaga glavne medije. Da se medije lahko premaga, pa čeprav oni napadajo in se vedejo kot ena izmed strani v spopadu, ko zavajajo in lažejo, klevetajo in sprevračajo. Čeprav so bili zame osebno ti medijski napadi izjemno šokantni, ker nisem bila navajena, da so lahko mediji tako nepošteni in neprofesionalni, sem bila istočasno z druge strani opogumljena. In mislim, da lahko dosežemo še veliko več, samo ne smemo le sedeti pred televizorji in kričati v ekrane.

Po referendumu pa ste ustanovili politično stranko …

Da. Potem ko smo videli, da nas vsi glavni politiki ignorirajo, smo se po tem referendumu odločili, da organiziramo še referendum o spremembi volilnega zakona. Ker smo bili mnenja, da je obstoječi sistem slab, ker poslanci v saboru niso dovolj odgovorni do ljudi, ki so jih izvolili.

Poslanci so v saboru zato, da zastopajo nas in naše interese, ne pa da se na volivce po končanih volitvah sploh ne ozirajo več. Namesto da bi imeli odgovornost do svojih volivcev, poslušajo samo še predsednike svojih strank in tako tudi glasujejo. In proti predlagani reformi volilnega sistema sta bili obe stranki – HDZ in SDP* –, se pravi tako desna kot leva stranka na Hrvaškem.

Ker smo videli, da je velika težava, ker na volitvah nimamo alternative, da nimamo verodostojnih političnih predstavnikov, in ker so se nekateri izmed nas želeli tudi politično angažirati, smo ustanovili stranko Projekt Domovina. Vendar smo ugotovili – bili smo namreč neuspešni in nismo dobili nobenega poslanca –, da nimamo zadostnih kapacitet, da bi hkrati delovali tudi politično. Zdaj na primer spodbujamo druge skupine in neodvisne kandidate, da se vključujejo v politiko, mi pa smo se odločili, da bomo aktivni v civilni družbi.

Kaj je po vašem formula za pravo razmerje med civilno družbo in politiko? Kako naj ti dve sferi družbe sodelujeta?

Idealno bi bilo, če bi mi v civilni družbi oblikovali konkretne predloge rešitev na področju za nas pomembnih politik, naši politični predstavniki pa bi jih nato uresničevali na ravni države in se pri tem posluževali državnih institucij, ki za to obstajajo.

Če vam na referendumu dve tretjini ljudi jasno pove, da jim je zakonska zveza kot skupnost moškega in ženske pomembna, da je pomembna družina, potem bi normalen človek pričakoval, da bodo politiki, ki te ljudi predstavljajo, vložili vso svojo energijo in čas v to, da te institute še bolj okrepijo. Ne pa, da se politiki ukvarjajo s tem, kako bi nato s t. i. Istanbulsko konvencijo** uvedli ideologijo spola.

Vlogi civilne družbe in politike se v normalno delujočih okoljih dopolnjujeta, obenem pa lahko civilna družba preko spremljanja in neodvisnega nadzora nad politiko daje jasen signal, s čim se ne strinja.

Hoteli smo spremeniti volilni sistem, pa nas ni podprla niti ena stranka. Vendar smo vztrajali, ker smo bili kot državljani mnenja, da je to potrebno. In nas ni zanimalo, če so politiki proti. Vseeno je, kaj si politiki mislijo, stvari je treba urediti, pa če politikom to ugaja ali ne.

Mislim, da je glavni problem današnjih demokratičnih družb – pa ne samo na Hrvaškem –, da ljudje, ko enkrat zasedejo politične položaje, izgubijo stik z volivci, mi pa nimamo učinkovitih mehanizmov, da bi to preprečili. Če bi jih imeli, bi se politiki obnašali drugače.

Ste zaradi vstopa v politiko vi osebno in kot organizacija izgubili kaj zaupanja ljudi? Je zaradi tega v civilni družbi na področju varovanja otrok in družin nastal prazen prostor?

Ne, ne, mi tega ne opazimo. Bili smo aktivni v politiki, vendar sedaj naprej delujemo na področju civilne družbe. Se mi pa zdi zelo pomembno, da smo spoznali, da se je potrebno odločiti ali za politiko ali za civilno družbo. Ne moremo početi obojega hkrati.  Ker nimamo dovolj kapacitet, da bi se ukvarjali z obojim. In smo se odločili za delo v civilni družbi.

Zakaj? Ker smo preko civilne družbe veliko bolj učinkoviti. Vidimo, da prihaja do sprememb, da nas ljudje razumejo, podpirajo in aktivno sodelujejo z nami. Lahko tudi spodbujamo druge organizacije, da se še okrepijo. To ostaja naš cilj.

Z druge strani pa mi je zelo žal, da smo morali izbrati. Zelo bi si želela, da bi lahko vzporedno delovali tudi politično, da bi lahko pomagali, da se na Hrvaškem ustanovi takšna stranka, ki bi bila poštena, ki ne bi bila povezana s komunizmom, ki ne bi bila povezana s korupcijo. Če se ne boriš zoper korupcijo, kradeš družinam.

Zakaj se uspeh referenduma ni prelil tudi v dobre rezultate stranke?

Šlo je za več razlogov. Eden je gotovo ta, da smo na politični parket stopili kot popolni amaterji, da nismo poznali zakonitosti lobiranja. Poleg tega sploh nismo imeli dostopa do medijev. Tako se je pogosto zgodilo, da ljudje, ki so nas referendumu podpirali, sploh niso vedeli, da smo kandidirali tudi na volitvah. In so nas po volitvah celo spraševali: Pa zakaj niste kandidirali? (smeh).

Tako da mislim, da je bilo tukaj več stvari, ki smo se jih pri tem naučili, tudi čisto operativnih, na primer v zvezi s kampanjo, financami in zadevami, ki so velikim strankam povsem jasne. Mislim, da takrat ni bil pravi čas za to, vendar smo se iz tega res veliko naučili in sedaj še bolj cenim poštene politike.

Mislim, da je glavni problem današnjih demokratičnih družb, da ljudje, ko enkrat zasedejo politične položaje, izgubijo stik z volivci, mi pa nimamo učinkovitih mehanizmov, da bi to preprečili.

Širše gledano, kakšno je stanje hrvaških pro-life in pro-family organizacij?

Ko je govora o zakonski zvezi in družini, je na primer zavračanje Istanbulske konvencije način, da krepimo to področje. Kar se tiče varovanja življenja od spočetja do naravne smrti, imamo posebno platformo organizacij. V Zagrebu in Splitu so meseca maja organizirali drugi Pohod za življenje, prihodnje leto pa bo potekal tudi še v dveh drugih mestih, v Osijeku in na Reki.

Želim povedati, da smo prišli do tega, da bi pred dvema letoma, ko smo imeli razpravo o tem, kdaj se začne človeško življenje, naši nasprotniki trdili, da znanost pravi, da to še ni ob spočetju. Danes o tem raje molčijo. Ker nam je v tem času uspelo toliko razširiti resnico o spočetju kot začetku življenja, ki ji pritrjuje tudi znanost.

Rekla bi, da nam počasi vendarle uspeva, da se javni prostor sploh odpira za takšne razprave. V javnem prostoru namreč pogrešam argumentirane razprave. In ne da smo prisiljeni samo poslušati: »Mi smo tako odločili in tako je.« Ker vemo, da to ni res.

Potem ko 45 let v komunizmu nismo imeli civilne družbe, je bila po 4 letih vojne v devetdesetih civilna družba na Hrvaškem ustanovljena umetno. Financiral jo je Soros, z ljudmi, ki so imeli politično zaslombo. Zato te organizacije niso nastale od spodaj, niso zrasle iz ljudi, ampak gre enostavno za organizacije, ki so nastale ob podpori medijev in politike. To so para-politične organizacije in mi jih tako tudi imenujemo. Ker imajo jasno politično vlogo. Stvari je treba poimenovati s pravimi imeni.

Težko si predstavljamo, da bi vse napore družbenega angažmaja zmogli brez podpore v domači družini, drži?

Živim v gospodinjstvu s še petimi moškimi, tako da zelo dobro vem, kaj pomeni biti v manjšini in kako moškim na enostaven način razložiti zapletene stvari, da jih tudi oni razumejo (smeh).

Da, s strani moža in sinov prejmem veliko podpore. Priznam, da je to ključno. Drugače sploh ne bi mogla biti tako aktivna – delam, imam svoje podjetje, imam družino, ogromno delujem kot prostovoljka, ne da bi za to kaj zaslužila.

Obenem pa tudi mislim, da je ravno družina največji pobudnik za moje aktivno državljanstvo. Vidim najine otroke, rada jih imam in vidim tudi druge otroke. In v to, da sem se začela boriti zoper ideologijo spola, so me spodbudili drugi otroci, bolj kot moji lastni.

Kot zdravnica vem, da bi svoje otroke lahko zaščitila. Toda tista mama, ki dela v trgovini na blagajni, ki dela tri nedelje na mesec, ali bo ona lahko zaščitila svoje otroke? Zakaj bi bil njen otrok izpostavljen slabim vplivom te ideologije? Saj ljudje nimajo časa, da bi se ukvarjali še s tem. Tako da ta ljubezen do družine, do otrok, in zavest, da je pomembno, da ljudem pomagamo, da postanejo boljši in močnejši, to je tisto, kar me motivira.

Kampanja za referendum se je osredotočala na družine in otroke, kako pa v prihodnje? Kako ostajate za javnost še naprej aktualni?

Naše stališče je, da je za družino pomembno vse, kar se dogaja v družbi. Seveda je pomembna vzgoja otrok, pomembno je, da se ščiti vsakega člana družine – najmlajše pred splavom in najstarejše pred evtanazijo. Pomembno pa je tudi, da v družbi ni korupcije, da bodo naši otroci, ko zaključijo šolanje, dobili službe; pomembno je, da imamo svoboden trg, da lahko delujejo družinska podjetja; pomembno je, da se v nedeljo ne dela.

Niso torej pomembna samo bioetična vprašanja, vprašanja bioetike so najpomembnejša, na njih vse stoji, niso pa to edina pomembna vprašanja. In vidimo, da ljudje to razumejo. Demokracija je pomembna, resnica je pomembna. Ko pogledamo z vidika družine ali posameznih članov družine, hitro ugotovimo, da so za družino pomembna vsa vprašanja, ki so tudi sicer pomembna za družbo.

* HDZ ali Hrvatska demokratska zajednica, slovensko: Hrvaška demokratska zveza; SDP ali Socijaldemokratska partija Hrvatske, slovensko: Hrvaška socialdemokratska stranka.

* Istanbulska konvencija, s polnim imenom Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, je bila s strani Slovenije podpisana leta 2011 (tedanji predsednik vlade je bil Borut Pahor), ratificirana pa leta 2015, ko je stopila tudi v veljavo (v obeh primerih je bil predsednik vlade dr. Miro Cerar).

 Foto: narod.hr, vijesti.hr, hrt.hr, europeandignitywatch.org 

Intervju je bil prvotno in v nekoliko širši obliki objavljen na portalu www.iskreni.net. Avtor intervjuja je Blaž Karlin.
Print Friendly, PDF & Email

Komentiraj