Partizani, domobranci, četniki, ustaši ... ali kako bledi veliki slovenski politični blef
POSLUŠAJ ČLANEK
Ko gre za politično pisanje o t.i. 'jugo-sceni' v Sloveniji je zadeva velikokrat kočljiva. Nekdanji prišleki iz nekdanje Jugoslavije, ki so danes postali državljani Republike Slovenije in so bolj ali manj vpeti v slovensko družbo in njeno državo, nekateri zelo močno, nekateri manj. Ker pa se ob tem predvsem v smislu estradništva, kulture, in tudi vedno bolj politično udejstvujejo, njihova dejanja pogosto trčijo na ideološko stvarnost moderne politične razdeljenosti slovenskega naroda.
In, ko se pripadniki t.i. novih manjšin zapletejo v ta klobčič in postavijo na eno stran, lahko ven hitro nastane čorba.
Članek naj bi izvorno nastal kot dodatno razmišljanje na članek o dvojnih merilih RTV Slovenija. Ampak zaradi specifik zadnjega dogodka, ki ga je ovekovečil MMC Rtvslo, se v takšnih ideoloških duelih odstira širše kulturno-filozofsko ozadje slovenskih sporov (kar med drugim prikaže že bežen pregled komentarjev na omenjenem spletnem portalu).
Namreč, spor med »ustašem« Thompsonom in četnikom (namenoma brez navednic) Boro Đorđevićem kaže na temeljna nesoglasja v slovenskem narodnem telesu, ki pa imajo v prihodnosti lahko hujše posledice, kot si mislimo. Ravno zato jih je potrebno jasno in potrpežljivo razreševati z – če se izrazim ustavnopravniško v stilu pokojnega dr. Bučarja – »tresočo roko«. Oziroma odločno z občutkom za Resnico, a s potrpežljivostjo in umirjeno.
V temelju se namreč takšne »ustaško«-četniške bitke dotikajo samega bistva slovenskega konflikta: odnosa do osamosvojitve in samostojne in neodvisne Republike Slovenije, navsezadnje tudi njenega bistva, njene prihodnosti. V to čorbo slovenskega konflikta tako lahko mirno uvrstimo debato o Valentinu Arehu in njegovem prispevku, kot tudi recimo novodobni boj na požiralniku za javno šolstvo.
Preprosto rečeno gre za konflikt med ideali in dosežki slovenske osamosvojitve ter nostalgijo in ideali za nekim drugim časom, pred določeno letnico, ki je bil bojda boljši. Pod lepo zglancano zunanjo turistično in formalno politično podobo Slovenije je namreč med samimi ljudmi tudi pod vplivom nesorazmerno močno zamajanih gospodarskih finančnih in socialnih temeljev države v zadnji globalni krizi, nastal temeljni nesporazum, kaj Slovenija je, kaj nam pomeni.
V našo realnosti seveda ti spopadi izzvenijo v slovenski ideološki desno-»pogojno katoliški« vs. levo-»pogojno socialistično-komunistični« konflikt z vsemi znanimi temeljnimi razločnicami: osamosvojitev, Jugoslavija, Cerkev, Tito, demokracija, komunizem, komunisti, anti-komunisti, osvobodilni boj, revolucija, anti-revolucionarni odpor, kolaboracija, podjetnost, uravnilovka, demokratični uporniki, Zahodna peta kolona, enakopravnost, enakost, itd.
Ob tem Slovenci spregledujemo, da zunanjega sveta ta naša filozofska prerekanja v bistvu prav malo brigajo in zdi se, da je tu dejansko močneje zaslepljena (ali celo povsem slepa) predvsem ena od obeh strani v tej nastali in močno začinjeni čorbi, ki se vedno znova pogreva, meša in kuha.
Namreč, kljub naporom določene strani, da dokončno mitizira obdobje 1941-1945, je vedno bolj jasno, da je le-to že zdavnaj preprosto izgubilo svojo »carte blanche« moč. Tako kot tudi sodelovanje Srbije v silah antante v I. svetovni vojni ni bilo »carte blanche« za početja Srbije v jugoslovanskih vojnah 1991-2001. Tujine to takrat ni zanimalo. Kot iskreno povedano, tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj. Ta pa ni najbolj lepa oziroma se zdi, da je en od dveh slovenskih političnih taborov močno precenil svoje karte. Tujini hoče pokazati, da ima v roki t.i. 'royal flush' v resnici pa blefira.
Primeri segajo od komičnih do bolj zaskrbljujočih. Med komične lahko štejemo blamažo premierke Alenke Bratušek na zaslišanju v Bruslju pred celo Evropo in nato histerične reakcije določenega dela politike ob vprašanjih hrvaških evroposlancev, češ da »Bruselj tolerira ustaše«.
Med srednje komične sodi tudi pojavljanje Slovenije med državami z največjim sovraštvom do ZDA v družbi slovenskih miselnih zaveznikov kot je npr. Pakistan.
Med totalno naivne (a posledično resne) primere nesposobnosti lahko štejemo prepričanje, da so Hrvati zlobni, ker so si v arbitraži (in še kje drugje) zagotovili skrivno podporo »buržoazno-kapitalističnih« ZDA, »klerikalnega« Vatikana in »nacistične« ZR Nemčije. Ki si je nesposobna Slovenija s sicer polovico katoliškega prebivalstva, močno gospodarsko naravnanostjo na Nemčijo in močno navezanostjo predvsem mladih na Zahod, ni bila zmožna zagotoviti.
Med zaskrbljujoče primere slovenskega pokra lahko gledamo obravnavo ukrajinsko-ruskega spora iz slovenskega vidika; med fašističnimi Ukrajinci pod poveljstvom Bandere in rdečearmejskimi Rusi. Kjer se Slovenci še toliko bolj zaskrbljujoče poslužujejo vindišarsko-alpsko hrvaškega pogleda na Ukrajince, ki so vsi 'itak v resnici Rusi' in kjer ob vzhičenem spremljanju spreminjanja meja pozabljajo na svoje težke izkušnje z narodnimi mejami v začetku 20. stoletja.
Med najbolj nore primere slovenskega pokrskega blefa pa lahko štejemo zunanjepolitično rušitev vezi z ključnimi zahodnimi izvoznimi trgi, ki pomenijo več kot 80% izvoza davčno shiranih slovenskih podjetij in s tem pot do kruha za številne slovenske delavce. Ter mitsko naslonitev na posle v bratskih državah Neuvrščenih ali prostrane Rusije. Ki bojda kruh šele obljubljajo, trenutno pa nudijo rožiče.
A Slovenci so pač pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji - hja no, če smo pošteni - 'ta belih'.
Zanimivo, da je veliko politikov iz zaslepljenega tabora to spregledalo, med njimi še najbolj s strani drugega tabora toliko opljuvani predsednik republike. Tudi med že pokojnimi so bili taki. Navsezadnje naj bi pokojni dr. France Bučar na predavanju katoliškim izobražencem izrekel »Slovenci smo katoliški narod«, in »če nismo katoliški, smo nič«.
Kako zaključiti, oziroma kaj narediti s slovensko čorbo? Če smo iskreni, so zaslepljenim pot pokazali številni. Od slovenskih delavcev, ki se na delo vozijo v Avstrijo, do slovenskih gospodarstvenikov, ki se še vedno v veliki večini močno umeščajo v gospodarske tokove na Zahodu. Od slovenskih študentov, ki hodijo študirati na Harvard, Yale, Oxford, Cambridge, Sorbono, Dunaj, do tudi novodobnih slovenskih izseljencev, ki jih poleg Evrope mikajo Kanada ter Avstralija.
Naj se tudi tukaj živečim Kranjcem zjasnijo vremena in navsezadnje: nobena čorba se ne poje tako vroča kot se skuha. Pa dober tek!
In, ko se pripadniki t.i. novih manjšin zapletejo v ta klobčič in postavijo na eno stran, lahko ven hitro nastane čorba.
Članek naj bi izvorno nastal kot dodatno razmišljanje na članek o dvojnih merilih RTV Slovenija. Ampak zaradi specifik zadnjega dogodka, ki ga je ovekovečil MMC Rtvslo, se v takšnih ideoloških duelih odstira širše kulturno-filozofsko ozadje slovenskih sporov (kar med drugim prikaže že bežen pregled komentarjev na omenjenem spletnem portalu).
Med ideali osamosvojitve in tistimi iz nekega drugega časa
Namreč, spor med »ustašem« Thompsonom in četnikom (namenoma brez navednic) Boro Đorđevićem kaže na temeljna nesoglasja v slovenskem narodnem telesu, ki pa imajo v prihodnosti lahko hujše posledice, kot si mislimo. Ravno zato jih je potrebno jasno in potrpežljivo razreševati z – če se izrazim ustavnopravniško v stilu pokojnega dr. Bučarja – »tresočo roko«. Oziroma odločno z občutkom za Resnico, a s potrpežljivostjo in umirjeno.
V temelju se namreč takšne »ustaško«-četniške bitke dotikajo samega bistva slovenskega konflikta: odnosa do osamosvojitve in samostojne in neodvisne Republike Slovenije, navsezadnje tudi njenega bistva, njene prihodnosti. V to čorbo slovenskega konflikta tako lahko mirno uvrstimo debato o Valentinu Arehu in njegovem prispevku, kot tudi recimo novodobni boj na požiralniku za javno šolstvo.
Preprosto rečeno gre za konflikt med ideali in dosežki slovenske osamosvojitve ter nostalgijo in ideali za nekim drugim časom, pred določeno letnico, ki je bil bojda boljši. Pod lepo zglancano zunanjo turistično in formalno politično podobo Slovenije je namreč med samimi ljudmi tudi pod vplivom nesorazmerno močno zamajanih gospodarskih finančnih in socialnih temeljev države v zadnji globalni krizi, nastal temeljni nesporazum, kaj Slovenija je, kaj nam pomeni.
V našo realnosti seveda ti spopadi izzvenijo v slovenski ideološki desno-»pogojno katoliški« vs. levo-»pogojno socialistično-komunistični« konflikt z vsemi znanimi temeljnimi razločnicami: osamosvojitev, Jugoslavija, Cerkev, Tito, demokracija, komunizem, komunisti, anti-komunisti, osvobodilni boj, revolucija, anti-revolucionarni odpor, kolaboracija, podjetnost, uravnilovka, demokratični uporniki, Zahodna peta kolona, enakopravnost, enakost, itd.
Ob tem Slovenci spregledujemo, da zunanjega sveta ta naša filozofska prerekanja v bistvu prav malo brigajo in zdi se, da je tu dejansko močneje zaslepljena (ali celo povsem slepa) predvsem ena od obeh strani v tej nastali in močno začinjeni čorbi, ki se vedno znova pogreva, meša in kuha.
Tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj.
Slovenski pokrski blef
Namreč, kljub naporom določene strani, da dokončno mitizira obdobje 1941-1945, je vedno bolj jasno, da je le-to že zdavnaj preprosto izgubilo svojo »carte blanche« moč. Tako kot tudi sodelovanje Srbije v silah antante v I. svetovni vojni ni bilo »carte blanche« za početja Srbije v jugoslovanskih vojnah 1991-2001. Tujine to takrat ni zanimalo. Kot iskreno povedano, tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj. Ta pa ni najbolj lepa oziroma se zdi, da je en od dveh slovenskih političnih taborov močno precenil svoje karte. Tujini hoče pokazati, da ima v roki t.i. 'royal flush' v resnici pa blefira.
Primeri segajo od komičnih do bolj zaskrbljujočih. Med komične lahko štejemo blamažo premierke Alenke Bratušek na zaslišanju v Bruslju pred celo Evropo in nato histerične reakcije določenega dela politike ob vprašanjih hrvaških evroposlancev, češ da »Bruselj tolerira ustaše«.
Med srednje komične sodi tudi pojavljanje Slovenije med državami z največjim sovraštvom do ZDA v družbi slovenskih miselnih zaveznikov kot je npr. Pakistan.
Med totalno naivne (a posledično resne) primere nesposobnosti lahko štejemo prepričanje, da so Hrvati zlobni, ker so si v arbitraži (in še kje drugje) zagotovili skrivno podporo »buržoazno-kapitalističnih« ZDA, »klerikalnega« Vatikana in »nacistične« ZR Nemčije. Ki si je nesposobna Slovenija s sicer polovico katoliškega prebivalstva, močno gospodarsko naravnanostjo na Nemčijo in močno navezanostjo predvsem mladih na Zahod, ni bila zmožna zagotoviti.
Slovenci so pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji - hja no, če smo pošteni - 'ta belih'.
Med zaskrbljujoče primere slovenskega pokra lahko gledamo obravnavo ukrajinsko-ruskega spora iz slovenskega vidika; med fašističnimi Ukrajinci pod poveljstvom Bandere in rdečearmejskimi Rusi. Kjer se Slovenci še toliko bolj zaskrbljujoče poslužujejo vindišarsko-alpsko hrvaškega pogleda na Ukrajince, ki so vsi 'itak v resnici Rusi' in kjer ob vzhičenem spremljanju spreminjanja meja pozabljajo na svoje težke izkušnje z narodnimi mejami v začetku 20. stoletja.
Med najbolj nore primere slovenskega pokrskega blefa pa lahko štejemo zunanjepolitično rušitev vezi z ključnimi zahodnimi izvoznimi trgi, ki pomenijo več kot 80% izvoza davčno shiranih slovenskih podjetij in s tem pot do kruha za številne slovenske delavce. Ter mitsko naslonitev na posle v bratskih državah Neuvrščenih ali prostrane Rusije. Ki bojda kruh šele obljubljajo, trenutno pa nudijo rožiče.
A Slovenci so pač pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji - hja no, če smo pošteni - 'ta belih'.
Kažejo jim pot naprej v prihodnost
Zanimivo, da je veliko politikov iz zaslepljenega tabora to spregledalo, med njimi še najbolj s strani drugega tabora toliko opljuvani predsednik republike. Tudi med že pokojnimi so bili taki. Navsezadnje naj bi pokojni dr. France Bučar na predavanju katoliškim izobražencem izrekel »Slovenci smo katoliški narod«, in »če nismo katoliški, smo nič«.
Kako zaključiti, oziroma kaj narediti s slovensko čorbo? Če smo iskreni, so zaslepljenim pot pokazali številni. Od slovenskih delavcev, ki se na delo vozijo v Avstrijo, do slovenskih gospodarstvenikov, ki se še vedno v veliki večini močno umeščajo v gospodarske tokove na Zahodu. Od slovenskih študentov, ki hodijo študirati na Harvard, Yale, Oxford, Cambridge, Sorbono, Dunaj, do tudi novodobnih slovenskih izseljencev, ki jih poleg Evrope mikajo Kanada ter Avstralija.
Naj se tudi tukaj živečim Kranjcem zjasnijo vremena in navsezadnje: nobena čorba se ne poje tako vroča kot se skuha. Pa dober tek!
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
7 komentarjev
APMMB2
V Sobotni prilogi Dela je novinarka in njegova študentka objavila spomin na strahotno moralno pokveko in amoralneža, prvovrstnega kriminalce Zdenka Rotarja.
Ta se tik pred smrtjo želi po stari krščanski navadi želi spovedati in spraviti. Pa mu to očitno ne bo uspelo. Ostal bo pokveka, ostal bo kriminalec, ostal bo udbovki zlikovc, ki je tisočerim ljudem povročil gorje.
Za takšne zločine, za takšna nemoralna in kriminalna dejanja, ni dovolj lažnjiva izpoved. Je že potrebno kej več, kaj bolj prepričljivega.
Ne bom se spuđščal v to, kaj je ta monster počel v času, ko je bil na višku svoji moči in je strahoval nedolžne in bogaboječe Slovence.
Omenim naj le sedanjo aktualno spreminjanje ustave, kjer njegovi dedič in i posnemovalci želijo odrezati še zadnje katoliške korenine v slovenskem narodu.
Prav sprememba ustave je plod njegovega dolgoletnega udbovskega divjanja.
In poglejte si to nemoralno skorajda že fosilizirano truplo.
Prav po krščansko si želi oprati krvavo in z vsem mogočimi svinjarijam onesnaženo dušo.
Pa žal, kljub maskami, ki jih želi sneti, tega ne more storiti. Je namreč sam maska in še pri tej poslednji spovedi laže. Noče resnice in se torej nikoli ne bo opral. Kljub temu, da je napisal dve knigi "spovedi" mu spoved ne uspeva, saj še kar naprej laže in kaže svetu, kakšen pritlehnež je. Kaj ne Rado?
biljan
Dobro, pa pustimo "Jugo" pri miru. Morda imam z njo toliko raznoterih stikov kot malokateri Slovenec. V dobrem in slabem. Tam in tu! Pustimo končno tudi že pri miru socializem in komunizem, saj je Republika Slovenija že starejša kot Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljestvo SHS in Kraljevina Jugoslavija od oktobra 1918. do aprila 1941 leta. Kaj vse je doživelo njeno ozemlje v tistih 23 letih, bi bilo potrebno bolj poznati in pogosteje upoštevati. Nekoč sem nekomu dejal v pričo kakih 200 ljudi, kaj bi dejala njegova sedanja žena - Slovenija, če bi ves čas omenjal prejšnjo ženo-Jugoslavijo. Taki smo v Sloveniji . Dovolili smo, da nas je vodil na državni ravni človek madžarskega porekla, ki ima menda še vedno vse niti rokah, in na ravni prestolnice človek neslovenskega porekla. Gospodarstvenik, ki pa je dejansko le trgovec. Kako je s porekli, sem dobro skusil v svoji 20-letni službi. Vsak se je ob njenem zlomu oprijel svojega naroda. Le Slovenci smo izviseli, razen tistih, ki so nekaj let zvesto služili Zagrebu in Sarajevu v času njihovih osvajalnih vojn. Naj še enkrat ponovim. Sezite po knjižici patra Karla Gržana 95 TEZ pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma, ki jo je napisal ob 500. obletnici reformacije in jo zaključi s stavkom: »Naj živi duhovna evolucija. Ki nas edina vodi iz norosti v novost, iz mrakobnosti v svetlobo!« Pa še k uvodnemu stavku. Potem bomo lahko izmenjali marsikatero, bolj v prihodnost usmerjeno mnenje, stališče, ugotovitev in usmeritev, ker bomo videli, kaj nam sedaj v Sloveniji manjka in česa imamo preveč. Pa še to, v BiH in na Hrvaškem so obsežna neposeljena ozemlja, katera sta »osvobodili vojski Bošnjakov in Hrvaške, potem, ko so njihovi ljudje že pravočasno odpotovali v številne druge države po svetu. Morda pa bi jih lahko ponovno naselili tisti prišleki, katerim v Sloveniji ni všeč, saj jih težko čakajo njihovi osamljeni starši oziroma osamljene matere. Kugy, pa še to. Zakaj so povojni Slovenci v Južni Ameriki in Avstraliji, pa ni primerljivo s tem, zakaj so ljudje iz tim, Yuge pri nas. Tako kot Slovenci imajo tudi oni vsi svoje države: NJR Makedonijo, Črno Goro, Srbijo, Kosovo, Bosno in Hercegovino s tremi entitetami, Hrvaško. Vse so na mnogih področjih že na boljšem kot Slovenija, ker se ukvarjajo le same s seboj in njihovim prodorom v svet in gojijo izjemno dobre stike s svojimi ljudmi v diaspori.
Kugy
Mnenja sem, da si večina Slovencev vključno z priseljenci želi predvsem mirnega in znosnega življenja. Večina prišlekov je tudi hvaležna Sloveniji. Problem je drugje. Nevidna roka, ki nas dnevno vrača v čas Yuge, hromi prebivalstvo in ga ogroža. Še vedno se nismo rešili, vključno z prišleki; strahu stalinizma in komunizma. Ta deluje v naših glavah z lastno cenzuro in postaviti se proti temu je še Slovencu težko, kaj šele prišleku. Ta temeljna podlaga, ki je bila pridelana v epopeji Yuge in je značilna predvsem za vso vshodno evropo in delno tudi Italijo, Nemčijo, Španjo, omogoča eliti, da trdno sedi v sedlu. Zato pa je elita zainteresirana, da nas kar naprej vodi v nazaj v Yugo, ker ve da ta indoktrinirani sistem vzgoje ( od pionirčkov, mladincev, samoupravljavcev) še vedno deluje. Vsi imamo izostren občutek, še posebej prišleki, kje je moč in komu se ni dobro zameriti. Seveda mediji in javno mnenje o obstoju Kučanovega klana in moči nekdanjega sistema, tudi v novi državi, se povečujejo. In to je ta ČORBA, ki nam ne pusti dihati, vključno z prišleki. Med Slovence so vedno prihajali prišleki in ni jim uspelo, da bi nas izkoreninili. Danes je velika večina prišla iz nekdanje Yuge, kjer so, tako kot mi imeli zadosti komunizma, ki jih je nakoncu pahnil še v bratomorno vojno. Pozabljamo da imamo Slovenci državo. Obstoj Slovenskega naroda je odvisen od ekonomske uspešnosti te države in k njej nedvomno prispevajo tusi prišleki ( EP v košarki) in tudi oni so ponosni nanjo tudi če imajo dve domovine ( nasi so v Avstralji, J Ameriki). Rešiti se moramo le traume prejšnjega časa, predvsem pa sistema in zadihati na novo.
Kraševka
Biljan vse to kar pišeš je žalostna resnica.
Kardelj je takoj po vojni dejal: "Mi moramo biti prvo komunisti, šele nato Slovenci." Potomci teh revolucionarjev take pojme dojemajo še danes. Zato smo Slovenci poteptani doma, zaradi svetovnega nazora, nato pa še v tujini, kjer nas velikokrat zastopajo naši državljani, ki so prišleki ali komunisti - in Slovenije ne nosijo v srcu. Srbi so prvo Srbi in šele nato državljani Slovenije. Oni imajo dve domovini, mi pa še te edine ne cenimo dovolj.
Včasih, ko sem popisovala prebivalstvo - ljudsko štetje, je bilo poleg drugih vprašanje tudi vprašanje NARODNOST. Zakaj smo sedaj to opustili ? Zakaj rabimo samo besedo državljan ? Mislim, da na RTV je avtohtoni Slovenec v MANJŠINI. To odraža glasba, ki je le mali % slovenska, pa tudi vsebina. In konec koncev bolj so zaščiteni prišleki, kot Slovenci. Mislim, da smo toliko pravic deležni kot pod STARO AVSTRIJO. Tako, da Titove pridobitve o SVOBODI, so samo pesek v oči. Tito je v Slovenijo načrtno naseljeval druge narode. Ti pa nas sedaj zaničujejo - pa čeprav so sem prišli na BOLJŠE.
Zato govoriti, kako nas je Tito osvobodil je naravnost smešno !
Stanislav Jesenovec, operativni zastavoslovec
Nečesa Slovenci nočejo videti. Samo milijon ali pa še manj jih je še na ozemlju Slovenije. Vse drugo prebivalstvo Slovenije pa je med seboj prekrižana populacija tistih, ki so pričeli intenzivno prihajati v Slovenijo v 50,, 60. Letih. Pri nas najprej tim. Dalmatinci, pa potem Bosanci, itn. Ob spremljanju demografskega razvoja v Sloveniji pa lahko ugotovim, da je obilo hrvaško-srbskih, hrvaško-muslimanskih, srbsko-muslimanskih, albansko/šiptarsko-slovenskih, itn družin v dveh ali celo treh rodovih. Ne samo Slovenci, tudi Hrvatje in še posebej Srbi v Sloveniji so imeli v obdobju pred štiridesetimi in manj leti le po enega otroka in zato je pogosto prihajalo do preje omenjenih narodnih križanj fantov in deklet. Kaj je zanje značilno? Da so večinoma, ne glede na starost, nastrojeni proti Sloveniji in Slovencem, kljub temu, da povprečno uživajo več dobrobiti te države kot avtohtoni Slovenci. Če imajo slednji le svoje dvorišče, pa imajo priseljeni in njihovi potomci še vedno po dve, tri, štiri dvorišča v krajih, iz katerih so prišli. Poleg njih pa tudi še marsikatero počitniško površino na ozemlju njihovih držav. Obilo pa jih je tudi v vseh sferah slovenske uprave, kjer si v vseh oblikah izkazujejo podporo in naklonjenost. Ob vsem skupaj pa si prav te dni postavljam vprašanje: kdo bi bil danes slovenski partizan in od koga bi se osvobajal? Kdo pa domobranec, ta beli? Ali drugače povedano ali so nas partizani resnično osvobodili in so njihovi potomci to osvoboditev obdržali, če pa v tim. samostojni Sloveniji avtohtoni prebivalci dejansko nimamo več domovine. Po Tavčarju ali po enem od sogovornikov oddaje v Nedeljo ob Dveh na HTV1, ki je dejal, da je lastnina domovina in, če lastnine nimamo, potem tudi domovine nimamo več. Kako nas opazuje svet? Tako, da nas v ničemer ne podpira, le izkorišča nas na vse načine. Jedrnato in prepričljivo jih opisuje pater Karel Gržan v knjižici o kvazi ekonomiji, dejansko pa o zajedavskem hrematizmu v 95 tezah ob 500.obletnici reformacije. V drobni knjićici, za katero boste odšteli le tri evre, opozarja in odgovarja na številna vprašanja sedanjega časa v svetu in pri nas in predvsem napoveduje prepotreben boj za spremembo vsega. Tudi neuspešno izobraževanje in nedeljsko/praznično delo odlično ovrednoti. Razvoij ne prinaša ubogljivost, ampak neprestano tekmovanje in pravo izvajanje poslanstva moškega in ženske. Zato trdim, obsodba Ratka Mladića v Haagu ni zmaga pravice, ki so jo odrejali mednarodni sodniki (za oprostitev Gotovine so dobili 28 milijonov evrov), ampak je nov korak zajedalskega hremaizma in osvajalskega islama v Evropo. Deset tisoče dobro organiziranih bošnjaških glasnikov in beguncev je od sarajevske olimpijade dalje delalo za cilj, ki so ga dosegli 22. novembra 2017 v Haagu. Kako? Ves čas so govorili, da bi za svojo domovino dali tudi svoje življenje, če bi bilo treba. Kako čustveno? Dejansko pa so prefinjeno širili laži o dogajanju v BiH in pletli mrežo tistih, ki danes v različnih oblikah z mini terorističnimi akcijami strašijo po Evropi. Mi pa enim ploskamo, drugih pa se bojimo. Pater Gržan pa bi ob tem morda napisal: Kar je krivično, je nično!« Bojim se, da bomo Slovenci s sedanjim ravnanjem ob nekem času tudi razglašali svojega, a mednarodno grobo kaznovanega heroja. Sicer pa, ali v neki podobi general Maister, ne vojak, kot ponavljajo nekateri brez občutka za jezik in njegov pomen, ni odigral enako vlogo med štajerskimi in koroškimi Slovenci, s sodelovanjem Kranjcev, če smo natančni, kot Mladić med bosanskimi Srbi? Če bi mu s prevratom oblikovana vlada v Ljubljani dovolila, pa bi danes imeli Koroško. Le še ta ocvirek. Na dan, ko so Italijani prevzeli po Rapallski pogodbi zahodni del sedanje Slovenije, so v Ljubljani izobesili žalne zastave oziroma so druge zastave spustili na pol droga. Bo tako tudi na dan, ko bodo Hrvatje osvojili ozemlja, ki smo jih zgubili po arbitraži?
amelie
Biljan, veliko si napisal v premislek, ampak bi zdaj komentirala le eno stvar, ko sprašuješ, od koga bi se partizani osvobajali... Saj njihovi potomci se še vedno osvobajajo, ko skrbijo da jih nihče preveč ne moti, ko se osvobajajo od odgovornosti in od domoljubja. In od resnicoljubja.
Kraševka
Jožef strinjam se s teboj. Sicer pa je PODGORŠEK zelo dobro opisal današnjo stvarnost.
Taki, kot sta lele in Rado, pa sta kot izgubljena politkomisarja iz 2.s. vojne, ki sta bila do sedaj v BUNKERJU in sploh ne vesta, da se je 2.s. VOJNA ZAKLJUČILA. Onadva vesta samo to, da imajo komunisti vso PRAVICO in POTREBO, da "postrelijo fašiste". Vendar fašizem se je zrušil 8.9.1943 - dragi levičarji.
V Sloveniji pa se komunisti približujejo "levemu fašizmu", ki je enak tistemu iz Mosulinijevih časov. Ker imajo ti sedaj v parlamentu večino, se je dejansko vse obelodanilo.
Zabetonirano stanje pa pomaga vzdrževati šolski sistem in mediji - upam in želim, da ne tudi šodstvo.
Upam tudi, da se bo ĆORBA umaknila naši dobri SLOVENSKI OBARI in kranjski klobasi ob našem teranu.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.