Partizani, domobranci, četniki, ustaši … ali kako bledi veliki slovenski politični blef

Rajko Podgoršek
22

    Ko gre za politično pisanje o t.i. ‘jugo-sceni’ v Sloveniji je zadeva velikokrat kočljiva. Nekdanji prišleki iz nekdanje Jugoslavije, ki so danes postali državljani Republike Slovenije in so bolj ali manj vpeti v slovensko družbo in njeno državo, nekateri zelo močno, nekateri manj. Ker pa se ob tem predvsem v smislu estradništva, kulture, in tudi vedno bolj politično udejstvujejo, njihova dejanja pogosto trčijo na ideološko stvarnost moderne politične razdeljenosti slovenskega naroda.

    In, ko se pripadniki t.i. novih manjšin zapletejo v ta klobčič in postavijo na eno stran, lahko ven hitro nastane čorba.

    Članek naj bi izvorno nastal kot dodatno razmišljanje na članek o dvojnih merilih RTV Slovenija. Ampak zaradi specifik zadnjega dogodka, ki ga je ovekovečil MMC Rtvslo, se v takšnih ideoloških duelih odstira širše kulturno-filozofsko ozadje slovenskih sporov (kar med drugim prikaže že bežen pregled komentarjev na omenjenem spletnem portalu).

    Med ideali osamosvojitve in tistimi iz nekega drugega časa

    Namreč, spor med »ustašem« Thompsonom in četnikom (namenoma brez navednic) Boro Đorđevićem kaže na temeljna nesoglasja v slovenskem narodnem telesu, ki pa imajo v prihodnosti lahko hujše posledice, kot si mislimo. Ravno zato jih je potrebno jasno in potrpežljivo razreševati z – če se izrazim ustavnopravniško v stilu pokojnega dr. Bučarja – »tresočo roko«. Oziroma odločno z občutkom za Resnico, a s potrpežljivostjo in umirjeno.

    V temelju se namreč takšne »ustaško«-četniške bitke dotikajo samega bistva slovenskega konflikta: odnosa do osamosvojitve in samostojne in neodvisne Republike Slovenije, navsezadnje tudi njenega bistva, njene prihodnosti. V to čorbo slovenskega konflikta tako lahko mirno uvrstimo debato o Valentinu Arehu in njegovem prispevku, kot tudi recimo novodobni boj na požiralniku za javno šolstvo.

    Preprosto rečeno gre za konflikt med ideali in dosežki slovenske osamosvojitve ter nostalgijo in ideali za nekim drugim časom, pred določeno letnico, ki je bil bojda boljši. Pod lepo zglancano zunanjo turistično in formalno politično podobo Slovenije je namreč med samimi ljudmi tudi pod vplivom nesorazmerno močno zamajanih gospodarskih finančnih in socialnih temeljev države v zadnji globalni krizi, nastal temeljni nesporazum, kaj Slovenija je, kaj nam pomeni.

    V našo realnosti seveda ti spopadi izzvenijo v slovenski ideološki desno-»pogojno katoliški« vs. levo-»pogojno socialistično-komunistični« konflikt z vsemi znanimi temeljnimi razločnicami: osamosvojitev, Jugoslavija, Cerkev, Tito, demokracija, komunizem, komunisti, anti-komunisti, osvobodilni boj, revolucija, anti-revolucionarni odpor, kolaboracija, podjetnost, uravnilovka, demokratični uporniki, Zahodna peta kolona, enakopravnost, enakost, itd.

    Ob tem Slovenci spregledujemo, da zunanjega sveta ta naša filozofska prerekanja v bistvu prav malo brigajo in zdi se, da je tu dejansko močneje zaslepljena (ali celo povsem slepa) predvsem ena od obeh strani v tej nastali in močno začinjeni čorbi, ki se vedno znova pogreva, meša in kuha.

    Tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj.

    Slovenski pokrski blef

    Namreč, kljub naporom določene strani, da dokončno mitizira obdobje 1941-1945, je vedno bolj jasno, da je le-to že zdavnaj preprosto izgubilo svojo »carte blanche« moč. Tako kot tudi sodelovanje Srbije v silah antante v I. svetovni vojni ni bilo »carte blanche« za početja Srbije v jugoslovanskih vojnah 1991-2001. Tujine to takrat ni zanimalo. Kot iskreno povedano, tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj. Ta pa ni najbolj lepa oziroma se zdi, da je en od dveh slovenskih političnih taborov močno precenil svoje karte. Tujini hoče pokazati, da ima v roki t.i. ‘royal flush’ v resnici pa blefira.

    Primeri segajo od komičnih do bolj zaskrbljujočih. Med komične lahko štejemo blamažo premierke Alenke Bratušek na zaslišanju v Bruslju pred celo Evropo in nato histerične reakcije določenega dela politike ob vprašanjih hrvaških evroposlancev, češ da »Bruselj tolerira ustaše«.

    Med srednje komične sodi tudi pojavljanje Slovenije med državami z največjim sovraštvom do ZDA v družbi slovenskih miselnih zaveznikov kot je npr. Pakistan.

    Med totalno naivne (a posledično resne) primere nesposobnosti lahko štejemo prepričanje, da so Hrvati zlobni, ker so si v arbitraži (in še kje drugje) zagotovili skrivno podporo »buržoazno-kapitalističnih« ZDA, »klerikalnega« Vatikana in »nacistične« ZR Nemčije. Ki si je nesposobna Slovenija s sicer polovico katoliškega prebivalstva, močno gospodarsko naravnanostjo na Nemčijo in močno navezanostjo predvsem mladih na Zahod, ni bila zmožna zagotoviti.

    Slovenci so pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji – hja no, če smo pošteni – ‘ta belih’.

    Med zaskrbljujoče primere slovenskega pokra lahko gledamo obravnavo ukrajinsko-ruskega spora iz slovenskega vidika; med fašističnimi Ukrajinci pod poveljstvom Bandere in rdečearmejskimi Rusi. Kjer se Slovenci še toliko bolj zaskrbljujoče poslužujejo vindišarsko-alpsko hrvaškega pogleda na Ukrajince, ki so vsi ‘itak v resnici Rusi’ in kjer ob vzhičenem spremljanju spreminjanja meja pozabljajo na svoje težke izkušnje z narodnimi mejami v začetku 20. stoletja.

    Med najbolj nore primere slovenskega pokrskega blefa pa lahko štejemo zunanjepolitično rušitev vezi z ključnimi zahodnimi izvoznimi trgi, ki pomenijo več kot 80% izvoza davčno shiranih slovenskih podjetij in s tem pot do kruha za številne slovenske delavce. Ter mitsko naslonitev na posle v bratskih državah Neuvrščenih ali prostrane Rusije. Ki bojda kruh šele obljubljajo, trenutno pa nudijo rožiče.

    A Slovenci so pač pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji – hja no, če smo pošteni – ‘ta belih’.

    Kažejo jim pot naprej v prihodnost

    Zanimivo, da je veliko politikov iz zaslepljenega tabora to spregledalo, med njimi še najbolj s strani drugega tabora toliko opljuvani predsednik republike. Tudi med že pokojnimi so bili taki. Navsezadnje naj bi pokojni dr. France Bučar na predavanju katoliškim izobražencem izrekel »Slovenci smo katoliški narod«, in »če nismo katoliški, smo nič«.

    Kako zaključiti, oziroma kaj narediti s slovensko čorbo? Če smo iskreni, so zaslepljenim pot pokazali številni. Od slovenskih delavcev, ki se na delo vozijo v Avstrijo, do slovenskih gospodarstvenikov, ki se še vedno v veliki večini močno umeščajo v gospodarske tokove na Zahodu. Od slovenskih študentov, ki hodijo študirati na Harvard, Yale, Oxford, Cambridge, Sorbono, Dunaj, do tudi novodobnih slovenskih izseljencev, ki jih poleg Evrope mikajo Kanada ter Avstralija.

    Naj se tudi tukaj živečim Kranjcem zjasnijo vremena in navsezadnje: nobena čorba se ne poje tako vroča kot se skuha. Pa dober tek!

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 22

    1. Odločilno je za perspektivo, ali bomo cenili vrednote in rezultate držacljanske vojne oz, revolucije, ali pa vrednote demokracije in tržne ekonomije.

    2. Podgoršek v svojem tekstu marsikaj tjavendan pavšalizira. Tako: ” pojavljanje Slovenije med državami z največjim sovraštvom do ZDA”.
      Pri tem je potrebno ločiti vsakokratno oblast, ki je evidentno servilna do ZDA. Beri, Slovenijo pravzaprav vodi ameriški statedepartment! Glej Wickileaks in ameriške depeše našemu zunanjemu ministrstvi, vmešavanje Mussomellija v oblikovanje vlade leta 2011, itd.
      In na drugi strani odpor Slovencev do ameriške imperialne politike – ne do ZDA kot take!

      In če je Podgoršek citiral Bučarja potem ima prav.
      Vendar katolištvo sestavlja troje:
      – kultura
      – vera v boga
      – Cerkev kot institucija.

      V paketu nam vsega ne morete vsiljevati. Ni vsem Slovencem lastna pripadnost vsemu trojemu. Večina je kulturno vsekakor krščanska (katolištvo je tu preozek pojem) , ne vidi pa se večina Slovencev v pripadnosti drugi in tretji alineji.

        • – Amelie, kot si lahko opazila, sem kritiziral Rajkovo “pavšaliziranje”. Zato si ne morem jaz zdaj jemati pravice, da bi ljudi nekam umeščal. To naj naredi vsak zase.

          – Ni mi pa jasno čemu spodaj Kraševka, po nemarnem omenja moje ime, pri njenem bentenju okoli 2. svet. vojne? Ničesar takšnega ni bilo v moji repliki zgoraj.

        • S Kraševko se jaz strinjam.
          Če se ti s tem ne strinjaš, še ne pomeni da ni res.
          Resnica obstaja sama po sebi, ne glede na to kako razmišljaš ti in kako jaz.
          A vseeno menim, da ji je Kraševka bliže.

    3. Dobro napisano, vendar vsebine članka premnogi ne bodo razumeli ali pa nebodo hoteli razumeti, rajši bodo žrli lastni drek. Odprite oči, ušesa, usta, pa vam bo mogoče dano spregledati.

    4. Jožef strinjam se s teboj. Sicer pa je PODGORŠEK zelo dobro opisal današnjo stvarnost.

      Taki, kot sta lele in Rado, pa sta kot izgubljena politkomisarja iz 2.s. vojne, ki sta bila do sedaj v BUNKERJU in sploh ne vesta, da se je 2.s. VOJNA ZAKLJUČILA. Onadva vesta samo to, da imajo komunisti vso PRAVICO in POTREBO, da “postrelijo fašiste”. Vendar fašizem se je zrušil 8.9.1943 – dragi levičarji.

      V Sloveniji pa se komunisti približujejo “levemu fašizmu”, ki je enak tistemu iz Mosulinijevih časov. Ker imajo ti sedaj v parlamentu večino, se je dejansko vse obelodanilo.

      Zabetonirano stanje pa pomaga vzdrževati šolski sistem in mediji – upam in želim, da ne tudi šodstvo.

      Upam tudi, da se bo ĆORBA umaknila naši dobri SLOVENSKI OBARI in kranjski klobasi ob našem teranu.

    5. Nečesa Slovenci nočejo videti. Samo milijon ali pa še manj jih je še na ozemlju Slovenije. Vse drugo prebivalstvo Slovenije pa je med seboj prekrižana populacija tistih, ki so pričeli intenzivno prihajati v Slovenijo v 50,, 60. Letih. Pri nas najprej tim. Dalmatinci, pa potem Bosanci, itn. Ob spremljanju demografskega razvoja v Sloveniji pa lahko ugotovim, da je obilo hrvaško-srbskih, hrvaško-muslimanskih, srbsko-muslimanskih, albansko/šiptarsko-slovenskih, itn družin v dveh ali celo treh rodovih. Ne samo Slovenci, tudi Hrvatje in še posebej Srbi v Sloveniji so imeli v obdobju pred štiridesetimi in manj leti le po enega otroka in zato je pogosto prihajalo do preje omenjenih narodnih križanj fantov in deklet. Kaj je zanje značilno? Da so večinoma, ne glede na starost, nastrojeni proti Sloveniji in Slovencem, kljub temu, da povprečno uživajo več dobrobiti te države kot avtohtoni Slovenci. Če imajo slednji le svoje dvorišče, pa imajo priseljeni in njihovi potomci še vedno po dve, tri, štiri dvorišča v krajih, iz katerih so prišli. Poleg njih pa tudi še marsikatero počitniško površino na ozemlju njihovih držav. Obilo pa jih je tudi v vseh sferah slovenske uprave, kjer si v vseh oblikah izkazujejo podporo in naklonjenost. Ob vsem skupaj pa si prav te dni postavljam vprašanje: kdo bi bil danes slovenski partizan in od koga bi se osvobajal? Kdo pa domobranec, ta beli? Ali drugače povedano ali so nas partizani resnično osvobodili in so njihovi potomci to osvoboditev obdržali, če pa v tim. samostojni Sloveniji avtohtoni prebivalci dejansko nimamo več domovine. Po Tavčarju ali po enem od sogovornikov oddaje v Nedeljo ob Dveh na HTV1, ki je dejal, da je lastnina domovina in, če lastnine nimamo, potem tudi domovine nimamo več. Kako nas opazuje svet? Tako, da nas v ničemer ne podpira, le izkorišča nas na vse načine. Jedrnato in prepričljivo jih opisuje pater Karel Gržan v knjižici o kvazi ekonomiji, dejansko pa o zajedavskem hrematizmu v 95 tezah ob 500.obletnici reformacije. V drobni knjićici, za katero boste odšteli le tri evre, opozarja in odgovarja na številna vprašanja sedanjega časa v svetu in pri nas in predvsem napoveduje prepotreben boj za spremembo vsega. Tudi neuspešno izobraževanje in nedeljsko/praznično delo odlično ovrednoti. Razvoij ne prinaša ubogljivost, ampak neprestano tekmovanje in pravo izvajanje poslanstva moškega in ženske. Zato trdim, obsodba Ratka Mladića v Haagu ni zmaga pravice, ki so jo odrejali mednarodni sodniki (za oprostitev Gotovine so dobili 28 milijonov evrov), ampak je nov korak zajedalskega hremaizma in osvajalskega islama v Evropo. Deset tisoče dobro organiziranih bošnjaških glasnikov in beguncev je od sarajevske olimpijade dalje delalo za cilj, ki so ga dosegli 22. novembra 2017 v Haagu. Kako? Ves čas so govorili, da bi za svojo domovino dali tudi svoje življenje, če bi bilo treba. Kako čustveno? Dejansko pa so prefinjeno širili laži o dogajanju v BiH in pletli mrežo tistih, ki danes v različnih oblikah z mini terorističnimi akcijami strašijo po Evropi. Mi pa enim ploskamo, drugih pa se bojimo. Pater Gržan pa bi ob tem morda napisal: Kar je krivično, je nično!« Bojim se, da bomo Slovenci s sedanjim ravnanjem ob nekem času tudi razglašali svojega, a mednarodno grobo kaznovanega heroja. Sicer pa, ali v neki podobi general Maister, ne vojak, kot ponavljajo nekateri brez občutka za jezik in njegov pomen, ni odigral enako vlogo med štajerskimi in koroškimi Slovenci, s sodelovanjem Kranjcev, če smo natančni, kot Mladić med bosanskimi Srbi? Če bi mu s prevratom oblikovana vlada v Ljubljani dovolila, pa bi danes imeli Koroško. Le še ta ocvirek. Na dan, ko so Italijani prevzeli po Rapallski pogodbi zahodni del sedanje Slovenije, so v Ljubljani izobesili žalne zastave oziroma so druge zastave spustili na pol droga. Bo tako tudi na dan, ko bodo Hrvatje osvojili ozemlja, ki smo jih zgubili po arbitraži?

      • Biljan, veliko si napisal v premislek, ampak bi zdaj komentirala le eno stvar, ko sprašuješ, od koga bi se partizani osvobajali…
        Saj njihovi potomci se še vedno osvobajajo, ko skrbijo da jih nihče preveč ne moti, ko se osvobajajo od odgovornosti in od domoljubja. In od resnicoljubja.

    6. Biljan vse to kar pišeš je žalostna resnica.
      Kardelj je takoj po vojni dejal: “Mi moramo biti prvo komunisti, šele nato Slovenci.” Potomci teh revolucionarjev take pojme dojemajo še danes. Zato smo Slovenci poteptani doma, zaradi svetovnega nazora, nato pa še v tujini, kjer nas velikokrat zastopajo naši državljani, ki so prišleki ali komunisti – in Slovenije ne nosijo v srcu. Srbi so prvo Srbi in šele nato državljani Slovenije. Oni imajo dve domovini, mi pa še te edine ne cenimo dovolj.

      Včasih, ko sem popisovala prebivalstvo – ljudsko štetje, je bilo poleg drugih vprašanje tudi vprašanje NARODNOST. Zakaj smo sedaj to opustili ? Zakaj rabimo samo besedo državljan ? Mislim, da na RTV je avtohtoni Slovenec v MANJŠINI. To odraža glasba, ki je le mali % slovenska, pa tudi vsebina. In konec koncev bolj so zaščiteni prišleki, kot Slovenci. Mislim, da smo toliko pravic deležni kot pod STARO AVSTRIJO. Tako, da Titove pridobitve o SVOBODI, so samo pesek v oči. Tito je v Slovenijo načrtno naseljeval druge narode. Ti pa nas sedaj zaničujejo – pa čeprav so sem prišli na BOLJŠE.

      Zato govoriti, kako nas je Tito osvobodil je naravnost smešno !

      • Ja, dati moram kar veliko priznanje “Slovenski Kraševki”- Zapisala je tako, kod v srcu čuti in doživlja in to, ne le ona. A vseeno moram pripomniti. V Evropi je bila druga svetovna vojna 1939-1945, česar pa ne moremo trditi tudi za Jugoslavijo, še naj manj pa za Slovenijo. Dejstva so dokumentirana in danes tudi dostopna, Ja, Jugoslavija je bila okupirana 6.4.41, a partizani pod vodenjem KP so izkoristili okupacijo za izvedbo revolucije, torej upor proti revolucionarjem za nedemokratičen krvav prevzem oblasti, tako so se morale ustanavljati za zaščito svojih domov in lastnega obstoja že v juniju 1941 (Šentjošt) vaške straže pred nasiljem partizanskega VOSa. Že same številke povedo, koliko je bilo od strani partizanov zahrbtnih umorov že leta 1941, kar je dokumentirano prikazano v raziskavah publicista-zgodovinarja I. Žajdela. Tako je tudi znano geslo Tito-Kardelj, Jugoslavija/ni bo en narod, zato bomo predvsem moško populacijo naselili tam, kjer jih primanjkuje, (kjer smo jih pometali po breznih in rovih) in tako bo postala prava čisto krvna Juga. Zato spoštovani sorojaki, v Sloveniji je bila državljanska vojna in tako revolucionarno prevzem komunistične oblasti, kar levičarji, žal, še danes slavijo!!

    7. Mnenja sem, da si večina Slovencev vključno z priseljenci želi predvsem mirnega in znosnega življenja. Večina prišlekov je tudi hvaležna Sloveniji. Problem je drugje. Nevidna roka, ki nas dnevno vrača v čas Yuge, hromi prebivalstvo in ga ogroža. Še vedno se nismo rešili, vključno z prišleki; strahu stalinizma in komunizma. Ta deluje v naših glavah z lastno cenzuro in postaviti se proti temu je še Slovencu težko, kaj šele prišleku. Ta temeljna podlaga, ki je bila pridelana v epopeji Yuge in je značilna predvsem za vso vshodno evropo in delno tudi Italijo, Nemčijo, Španjo, omogoča eliti, da trdno sedi v sedlu. Zato pa je elita zainteresirana, da nas kar naprej vodi v nazaj v Yugo, ker ve da ta indoktrinirani sistem vzgoje ( od pionirčkov, mladincev, samoupravljavcev) še vedno deluje. Vsi imamo izostren občutek, še posebej prišleki, kje je moč in komu se ni dobro zameriti. Seveda mediji in javno mnenje o obstoju Kučanovega klana in moči nekdanjega sistema, tudi v novi državi, se povečujejo. In to je ta ČORBA, ki nam ne pusti dihati, vključno z prišleki. Med Slovence so vedno prihajali prišleki in ni jim uspelo, da bi nas izkoreninili. Danes je velika večina prišla iz nekdanje Yuge, kjer so, tako kot mi imeli zadosti komunizma, ki jih je nakoncu pahnil še v bratomorno vojno. Pozabljamo da imamo Slovenci državo. Obstoj Slovenskega naroda je odvisen od ekonomske uspešnosti te države in k njej nedvomno prispevajo tusi prišleki ( EP v košarki) in tudi oni so ponosni nanjo tudi če imajo dve domovine ( nasi so v Avstralji, J Ameriki). Rešiti se moramo le traume prejšnjega časa, predvsem pa sistema in zadihati na novo.

    8. “Problem je drugje. Nevidna roka, ki nas dnevno vrača v čas Yuge, hromi prebivalstvo in ga ogroža. Še vedno se nismo rešili, vključno z prišleki; strahu stalinizma in komunizma.”

      Spoštovani Kugy. Tale citat se mi pa zdijo takšna neargumentirana jajca, da ti ne morem povedati. Povsem skregano z realnostjo. Napravi mi prosim uslugo in preberi tale moj blog, ki sem ga napisal prav na to temo!

      http://rado.blog.siol.net/2017/07/29/strah-pred-kontinuiteto/

      • “Resnični centri moči so State department, Bruselj, Angela Merkel, svetovne gospodarske korporacije, Vatikan, mednarodni finančni skladi.” Kot razumem jo to tvoj antikrist proti katermu se je treba boriti. Vidiš, ne zmoreš poseči v sredino ampak ponavljas stališča, ki smo jih v Yugi poslušali vsak dan. S tem ne trdim, da so omenjeni angelčki. Še kako je treba biti pozorni na njihove odločitve. Vendar ne z zastarelo komunistično propagando, ki zamegli realnost in aktivira skrajno desnico in levico, ki bi rehabilitirala razredni boj in vse tisto kar snmo že enkrat videli in tudi doživeli.
        Glede strahu je verjetno nekomu, ki ni tega doživel težko razumeti.
        Ko so nekega Čeha vpraali kašno mnenje ima o okupacji s strani Rusov, je odvrnil.
        Enako kot piše v časopisu Rudepravo
        Ali to pomen, da gospod nima svojega mnenja, sprašuje novinar.
        Ne pravi Čeh, imam svoje mnenje, vendar se z njim ne strinjam.
        Posledice diktature v nasih glavah, nas basejo in nas ovirajo, da ne moremo postati normalna družba.
        Čorbo mešajo še vsi tisti razočaranci, ki ne morejo pozabiti kako pomembni so bili v socializmu, in še danes mislijo da bodo oni rešili svet, ki jim bo sledil. In vsa ta Čorba ustvarja odlične pogoje za vse iznajdlive nepridiprave, ki vedno bolj obvladujejo državo.

    9. Dobro, pa pustimo “Jugo” pri miru. Morda imam z njo toliko raznoterih stikov kot malokateri Slovenec. V dobrem in slabem. Tam in tu! Pustimo končno tudi že pri miru socializem in komunizem, saj je Republika Slovenija že starejša kot Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljestvo SHS in Kraljevina Jugoslavija od oktobra 1918. do aprila 1941 leta. Kaj vse je doživelo njeno ozemlje v tistih 23 letih, bi bilo potrebno bolj poznati in pogosteje upoštevati. Nekoč sem nekomu dejal v pričo kakih 200 ljudi, kaj bi dejala njegova sedanja žena – Slovenija, če bi ves čas omenjal prejšnjo ženo-Jugoslavijo. Taki smo v Sloveniji . Dovolili smo, da nas je vodil na državni ravni človek madžarskega porekla, ki ima menda še vedno vse niti rokah, in na ravni prestolnice človek neslovenskega porekla. Gospodarstvenik, ki pa je dejansko le trgovec. Kako je s porekli, sem dobro skusil v svoji 20-letni službi. Vsak se je ob njenem zlomu oprijel svojega naroda. Le Slovenci smo izviseli, razen tistih, ki so nekaj let zvesto služili Zagrebu in Sarajevu v času njihovih osvajalnih vojn. Naj še enkrat ponovim. Sezite po knjižici patra Karla Gržana 95 TEZ pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma, ki jo je napisal ob 500. obletnici reformacije in jo zaključi s stavkom: »Naj živi duhovna evolucija. Ki nas edina vodi iz norosti v novost, iz mrakobnosti v svetlobo!« Pa še k uvodnemu stavku. Potem bomo lahko izmenjali marsikatero, bolj v prihodnost usmerjeno mnenje, stališče, ugotovitev in usmeritev, ker bomo videli, kaj nam sedaj v Sloveniji manjka in česa imamo preveč. Pa še to, v BiH in na Hrvaškem so obsežna neposeljena ozemlja, katera sta »osvobodili vojski Bošnjakov in Hrvaške, potem, ko so njihovi ljudje že pravočasno odpotovali v številne druge države po svetu. Morda pa bi jih lahko ponovno naselili tisti prišleki, katerim v Sloveniji ni všeč, saj jih težko čakajo njihovi osamljeni starši oziroma osamljene matere. Kugy, pa še to. Zakaj so povojni Slovenci v Južni Ameriki in Avstraliji, pa ni primerljivo s tem, zakaj so ljudje iz tim, Yuge pri nas. Tako kot Slovenci imajo tudi oni vsi svoje države: NJR Makedonijo, Črno Goro, Srbijo, Kosovo, Bosno in Hercegovino s tremi entitetami, Hrvaško. Vse so na mnogih področjih že na boljšem kot Slovenija, ker se ukvarjajo le same s seboj in njihovim prodorom v svet in gojijo izjemno dobre stike s svojimi ljudmi v diaspori.

    10. V Sobotni prilogi Dela je novinarka in njegova študentka objavila spomin na strahotno moralno pokveko in amoralneža, prvovrstnega kriminalce Zdenka Rotarja.
      Ta se tik pred smrtjo želi po stari krščanski navadi želi spovedati in spraviti. Pa mu to očitno ne bo uspelo. Ostal bo pokveka, ostal bo kriminalec, ostal bo udbovki zlikovc, ki je tisočerim ljudem povročil gorje.
      Za takšne zločine, za takšna nemoralna in kriminalna dejanja, ni dovolj lažnjiva izpoved. Je že potrebno kej več, kaj bolj prepričljivega.
      Ne bom se spuđščal v to, kaj je ta monster počel v času, ko je bil na višku svoji moči in je strahoval nedolžne in bogaboječe Slovence.
      Omenim naj le sedanjo aktualno spreminjanje ustave, kjer njegovi dedič in i posnemovalci želijo odrezati še zadnje katoliške korenine v slovenskem narodu.
      Prav sprememba ustave je plod njegovega dolgoletnega udbovskega divjanja.
      In poglejte si to nemoralno skorajda že fosilizirano truplo.
      Prav po krščansko si želi oprati krvavo in z vsem mogočimi svinjarijam onesnaženo dušo.
      Pa žal, kljub maskami, ki jih želi sneti, tega ne more storiti. Je namreč sam maska in še pri tej poslednji spovedi laže. Noče resnice in se torej nikoli ne bo opral. Kljub temu, da je napisal dve knigi “spovedi” mu spoved ne uspeva, saj še kar naprej laže in kaže svetu, kakšen pritlehnež je. Kaj ne Rado?

    11. Kaj pa naši prodajalci smrti” južnim bratom”, da so se lažje medsebojno pobijali. Kdo bo njim sodil, ali slovensko “krivosodje” (po Janši in njegovih privržencih) ? Vse se , da so dokaze o tej donosni trgovini pometli pod mizo, neposredne priče pa se je pospravilo….

    12. Ne razumem, zakaj čakamo, da bo končno začivkala tedanja tožilka BB .in klobčič se bo pričel odvijati. Znani politik je dejal, da je orožarska tregovina tistega časa mati vseh goljufij in mešetarjenj, ki segajo v današnjo dobo. In dokler ne bo razčiščeno to prvotno zlo, tako dolgo se bomo sumničili drug drugega. Ve se kdo je to počel, ve se kdo je skril dokumente, ve se kdo je speljeval zadevo na stranske tire. Ves ta čas pa je vsa Slovenija na prangerju goljufij in mešetarjenja. Knčno zahtevajmo preiskavo obeh strani, tistih ,ki bi naj to počeli in onih ki so to prinesli na dan. Kdor ni govoril resnice naj bo javno sojen. Ker z lažmi se drži ves narod v šahu. V tem primeru, ko je šlo za človeške žrtve (predvsem zaradi dobička) ne bi smelo biti ne zastaranja ne oprostitve !Kdo je kriv: tisti, ki so o tem podrobno pisali, ali tisti, ki so to počeli in zato ne odgovarjali ???? Kdo bo od sodnih in političnih organov zbral toliko poguma, da bo temu napravil začetek konca.sAJ preprodajalci orožja-smrti sosedskim narodom niso nič manjši zloćinci, ki so po vojni pobijali del slov. naroda.Obojii so v nekem “mirnem”obdobju sejali številne smrti.

    Komentiraj