Partizani, domobranci, četniki, ustaši ... ali kako bledi veliki slovenski politični blef

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek

POSLUŠAJ ČLANEK
Ko gre za politično pisanje o t.i. 'jugo-sceni' v Sloveniji je zadeva velikokrat kočljiva. Nekdanji prišleki iz nekdanje Jugoslavije, ki so danes postali državljani Republike Slovenije in so bolj ali manj vpeti v slovensko družbo in njeno državo, nekateri zelo močno, nekateri manj. Ker pa se ob tem predvsem v smislu estradništva, kulture, in tudi vedno bolj politično udejstvujejo, njihova dejanja pogosto trčijo na ideološko stvarnost moderne politične razdeljenosti slovenskega naroda.

In, ko se pripadniki t.i. novih manjšin zapletejo v ta klobčič in postavijo na eno stran, lahko ven hitro nastane čorba.

Članek naj bi izvorno nastal kot dodatno razmišljanje na članek o dvojnih merilih RTV Slovenija. Ampak zaradi specifik zadnjega dogodka, ki ga je ovekovečil MMC Rtvslo, se v takšnih ideoloških duelih odstira širše kulturno-filozofsko ozadje slovenskih sporov (kar med drugim prikaže že bežen pregled komentarjev na omenjenem spletnem portalu).

Med ideali osamosvojitve in tistimi iz nekega drugega časa


Namreč, spor med »ustašem« Thompsonom in četnikom (namenoma brez navednic) Boro Đorđevićem kaže na temeljna nesoglasja v slovenskem narodnem telesu, ki pa imajo v prihodnosti lahko hujše posledice, kot si mislimo. Ravno zato jih je potrebno jasno in potrpežljivo razreševati z – če se izrazim ustavnopravniško v stilu pokojnega dr. Bučarja – »tresočo roko«. Oziroma odločno z občutkom za Resnico, a s potrpežljivostjo in umirjeno.

V temelju se namreč takšne »ustaško«-četniške bitke dotikajo samega bistva slovenskega konflikta: odnosa do osamosvojitve in samostojne in neodvisne Republike Slovenije, navsezadnje tudi njenega bistva, njene prihodnosti. V to čorbo slovenskega konflikta tako lahko mirno uvrstimo debato o Valentinu Arehu in njegovem prispevku, kot tudi recimo novodobni boj na požiralniku za javno šolstvo.

Preprosto rečeno gre za konflikt med ideali in dosežki slovenske osamosvojitve ter nostalgijo in ideali za nekim drugim časom, pred določeno letnico, ki je bil bojda boljši. Pod lepo zglancano zunanjo turistično in formalno politično podobo Slovenije je namreč med samimi ljudmi tudi pod vplivom nesorazmerno močno zamajanih gospodarskih finančnih in socialnih temeljev države v zadnji globalni krizi, nastal temeljni nesporazum, kaj Slovenija je, kaj nam pomeni.

V našo realnosti seveda ti spopadi izzvenijo v slovenski ideološki desno-»pogojno katoliški« vs. levo-»pogojno socialistično-komunistični« konflikt z vsemi znanimi temeljnimi razločnicami: osamosvojitev, Jugoslavija, Cerkev, Tito, demokracija, komunizem, komunisti, anti-komunisti, osvobodilni boj, revolucija, anti-revolucionarni odpor, kolaboracija, podjetnost, uravnilovka, demokratični uporniki, Zahodna peta kolona, enakopravnost, enakost, itd.

Ob tem Slovenci spregledujemo, da zunanjega sveta ta naša filozofska prerekanja v bistvu prav malo brigajo in zdi se, da je tu dejansko močneje zaslepljena (ali celo povsem slepa) predvsem ena od obeh strani v tej nastali in močno začinjeni čorbi, ki se vedno znova pogreva, meša in kuha.
Tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj.

Slovenski pokrski blef


Namreč, kljub naporom določene strani, da dokončno mitizira obdobje 1941-1945, je vedno bolj jasno, da je le-to že zdavnaj preprosto izgubilo svojo »carte blanche« moč. Tako kot tudi sodelovanje Srbije v silah antante v I. svetovni vojni ni bilo »carte blanche« za početja Srbije v jugoslovanskih vojnah 1991-2001. Tujine to takrat ni zanimalo. Kot iskreno povedano, tujine ne zanima več, da smo mi imeli partizane, ampak jih bolj zanima v kakšni luči se kažemo zdaj. Ta pa ni najbolj lepa oziroma se zdi, da je en od dveh slovenskih političnih taborov močno precenil svoje karte. Tujini hoče pokazati, da ima v roki t.i. 'royal flush' v resnici pa blefira.

Primeri segajo od komičnih do bolj zaskrbljujočih. Med komične lahko štejemo blamažo premierke Alenke Bratušek na zaslišanju v Bruslju pred celo Evropo in nato histerične reakcije določenega dela politike ob vprašanjih hrvaških evroposlancev, češ da »Bruselj tolerira ustaše«.

Med srednje komične sodi tudi pojavljanje Slovenije med državami z največjim sovraštvom do ZDA v družbi slovenskih miselnih zaveznikov kot je npr. Pakistan.

Med totalno naivne (a posledično resne) primere nesposobnosti lahko štejemo prepričanje, da so Hrvati zlobni, ker so si v arbitraži (in še kje drugje) zagotovili skrivno podporo »buržoazno-kapitalističnih« ZDA, »klerikalnega« Vatikana in »nacistične« ZR Nemčije. Ki si je nesposobna Slovenija s sicer polovico katoliškega prebivalstva, močno gospodarsko naravnanostjo na Nemčijo in močno navezanostjo predvsem mladih na Zahod, ni bila zmožna zagotoviti.
Slovenci so pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji - hja no, če smo pošteni - 'ta belih'.

Med zaskrbljujoče primere slovenskega pokra lahko gledamo obravnavo ukrajinsko-ruskega spora iz slovenskega vidika; med fašističnimi Ukrajinci pod poveljstvom Bandere in rdečearmejskimi Rusi. Kjer se Slovenci še toliko bolj zaskrbljujoče poslužujejo vindišarsko-alpsko hrvaškega pogleda na Ukrajince, ki so vsi 'itak v resnici Rusi' in kjer ob vzhičenem spremljanju spreminjanja meja pozabljajo na svoje težke izkušnje z narodnimi mejami v začetku 20. stoletja.

Med najbolj nore primere slovenskega pokrskega blefa pa lahko štejemo zunanjepolitično rušitev vezi z ključnimi zahodnimi izvoznimi trgi, ki pomenijo več kot 80% izvoza davčno shiranih slovenskih podjetij in s tem pot do kruha za številne slovenske delavce. Ter mitsko naslonitev na posle v bratskih državah Neuvrščenih ali prostrane Rusije. Ki bojda kruh šele obljubljajo, trenutno pa nudijo rožiče.

A Slovenci so pač pozabili, da Gadafijevih in Sadamovih povezav s SMELTom ni več, ter da je Rusija rdečo zvezdo in revolucijo zamenjala za dvoglavega carističnega orla ter se vrnila k ikonografiji - hja no, če smo pošteni - 'ta belih'.

Kažejo jim pot naprej v prihodnost


Zanimivo, da je veliko politikov iz zaslepljenega tabora to spregledalo, med njimi še najbolj s strani drugega tabora toliko opljuvani predsednik republike. Tudi med že pokojnimi so bili taki. Navsezadnje naj bi pokojni dr. France Bučar na predavanju katoliškim izobražencem izrekel »Slovenci smo katoliški narod«, in »če nismo katoliški, smo nič«.

Kako zaključiti, oziroma kaj narediti s slovensko čorbo? Če smo iskreni, so zaslepljenim pot pokazali številni. Od slovenskih delavcev, ki se na delo vozijo v Avstrijo, do slovenskih gospodarstvenikov, ki se še vedno v veliki večini močno umeščajo v gospodarske tokove na Zahodu. Od slovenskih študentov, ki hodijo študirati na Harvard, Yale, Oxford, Cambridge, Sorbono, Dunaj, do tudi novodobnih slovenskih izseljencev, ki jih poleg Evrope mikajo Kanada ter Avstralija.

Naj se tudi tukaj živečim Kranjcem zjasnijo vremena in navsezadnje: nobena čorba se ne poje tako vroča kot se skuha. Pa dober tek!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike