O moških, ki niso vedno packi, ženskah, ki mislijo le nase in otrocih, ki potrebujejo le pogovor

Ta teden sem bila precej zaposlena z zgodbo, ki mi jo je zaupal Milenko (izmišljeno ime). V življenju ni imel sreče, saj mu je žena podtaknila najprej enega otroka, potem še drugega.

Ko je to po spletu naključij odkril in se želel od nje ločiti, je- za povrhu – ”padel” še v ”sistem”, v katerem se je nad njim zneslo zavezništvo ”ženskega lobija”: od žene, tašče, odvetnice, socialne delavke, sodnice…. Ni mu bilo lahko, a je preživel. Pri sebi je obdržal celo otroka, čeprav nista bila njegova. Hočem reči, da niso zmeraj le moški packi, kot se rado govori.

Življenje piše nenavadne zgodbe. Dve si nista med seboj enaki. In nič ni le črno-belo.

Rada se pogovarjam, rada prisluhnem, ker se zavedam, da smo v medsebojnih odnosih postali površni in nestrpni, predvsem pa se nam preveč mudi. Tisti pa, ki bi se želeli odpreti, pa zato potrebujejo nekaj več časa. Pa še učim se na napakah drugih. O tem, kaj nam prinaša življenje, nikoli ne vemo dovolj.

Užitek nad vsem

Pogosto me boli, ko vidim, kako ljudje hlepijo zgolj za užitki. Mnogi zato zanemarijo družino in se podajo – ne glede na ceno – na lov za njimi. Seks jim je postal zaželen šport, ki ne vzbuja slabe vesti.

Zadnjič so v neki ženski reviji objavili pismo treh žensk, A, B in C, ki so od svetovalke želele dobiti potrdilo, da delajo prav, ker v dolgočasju, ki jim ga nudijo partnerji, iščejo ljubimce.

Ena od komentatork pa jim je zapisala:”Imam dva šoloobvezna otroka, službo od 8 do cca 16 ure. Okoli 17. ure se povsem izčrpana vrnem domov. Če imam srečo, da me je prehitel mož, je kosilo na mizi, če ne, ga skuham jaz, medtem ko mi otroka pripovedujeta, kako je bilo v šoli. Vrne se še mož, predebatiramo to in ono, ura je najmanj osem. Če je treba, priskočim na pomoč otrokoma pri učenju. Enkrat tedensko grem na jogo, mož na tenis. Ob desetih sva oba obvezno doma in v postelji, ker naju čaka naporen delovni dan. Ob koncu gremo v hribe, morda obiščemo prijatelje. Skupaj!

Moji otroci nimajo motnje ADHD, niti niso hiperaktivni, nimajo psihičnih težav, niso v breme družbi, psihologom in šoli. Upam, da ne bom videti preveč resna, če za konec dodam, da takšne ženske, kot ste ve, nimajo nobenega odnosa do družine, mislijo le na svojo rit. Na dveh stolih se pa ne da sedeti? Ali pač, če imaš zanikrnega šefa? ”

Anka, ki je že kot trinajstletnica zbolela za anoreksijo, je dejala, da bi zdravniki za njene težave naredili največ, če bi staršem dopovedali, da potrebuje več iskrenega pogovora in več časa za poslušanje.

Ne mine teden, da se v Sloveniji ne bi zgodil umor. Ljudje si zatiskajo oči pred nasilnimi dejanji, pometajo jih pod preprogo v želji, da bi na ta način vse, kar je grdo, izginilo. Pa ne bo! Najmanj, kar lahko storimo, da se o stvareh, ki nam niso všeč, pogovorimo. Anka, ki je že kot trinajstletnica zbolela za anoreksijo, je dejala, da bi zdravniki za njene težave naredili največ, če bi staršem dopovedali, da potrebuje več iskrenega pogovora in več časa za poslušanje.

Nedavno tega so bili mediji polni šokantnih novic o dečku, ki je- komaj enajstleten – menda posilil pol mlajšo deklico. Se lahko kaj podobnega zgodi našemu otroku, ko ga pošljemo k tabornikom, skavtom, v kolonijo, šolo v naravi? Lahko, seveda, če se tisti, ki takšne skupine vodijo, ne zavedajo, da so otroci takšni in drugačni. Ker so tudi njihovi starši takšni in drugačni.

Ko so šolarji prinesli domov spričevala, so nekateri starši valili krivdo za slabe ocene na učitelje. Drži – med njimi so tudi takšni, ki niso kos svoji vlogi. A ne vsi. Veliko jih je, od katerih se otroci naučijo veliko dobrega in koristnega za življenje. Pa bi kaj podobnega lahko rekli tudi za starše nekaterih otrok?

Odkar imamo v Sloveniji najboljšo ministrico za zdravje na svetu, spoznavamo, da polagamo svoje življenje v roke tudi zdravnikom, ki delajo svojemu poklicu sramoto. A ne vsi, posploševanje nas lahko tudi v tem primeru zapelje v pogubo. Med belimi haljami so tudi takšni, ki jim je za bolnike mar. Ne bi bilo lepo in prav, da bi srčne, prizadevne in požrtvovalne bolje poznali?

Redke so šale, v katerih bi bile blondinke pametne. Zanimivo, kako lahko že nedolžni vici varajo! Najbolj uspešne Slovenke so svetlolaske, prav tako tudi tiste, kot na primer 21-letna Julija Aljaž, ki se uveljavljajo v tujini!

Politik, naše gore list, je nekoč zapisal, da so levičarji ”vesele narave, družabni, iznajdljivi, v odnosih z ljudmi pa neposredni.” Desničarji pa so, kakopak, ravno nasprotno. Trpijo pa tudi zaradi nevoščljivosti.

Od tistih dob, ko sem tole pametovanje prebrala, sem postala sumničava ob vsakem desničarju, ki se je obnašal kot levičar in ob vsakem levičarju, ki ga razganja od nevoščljivosti.

Pa veselo in prav nič črno-belo poležavanje na plaži vam želim!

3 komentarji

  1. “Ne mine teden, da se v Sloveniji ne bi zgodil umor.”

    Nek filozof je dejal, da so meje mojega jezika meje mojega sveta. Za naše vaške Afre in Tarbule pa velja pravilo: Meje mojega tabloidnega časopisa so meje mojega sveta. V letno poročilo policije sem šel gledat, koliko ljudi je v Sloveniji umrlo leta 2016 zaradi umora ali uboja. Vseh skupaj je bilo reci in piši 10. To se pravi en umor na 5 tednov. Mislim, da je tudi v svetovni primerjavi Slovenija ena najbolj varni držav. Toda naše Afre in Tarbule bodo še naprej sveto prepričane, da je cela Slovenija preplavljena s krvjo in to svoje prepričanje delile v kolumnah.

  2. Pony https://www.tednik.si/tednik/3012-statistika-umorov-in-ubojev-v-25-letih-samostojne-drzave
    V povprečju več kot eden na teden če pa prištejemo še samoumore, ki je za nas kristjane prav tako umor sicer lastnega telesa, številka katastrofalna. https://www.google.si/amp/s/www.rtvslo.si/amp/mmc-priporoca/lani-je-storilo-samomor-vec-slovencev-kot-predlani-in-leto-prej-in-leto-prej/345940 še vedno trdim, da je potrebno ljudi zaposliti in bo vsega manj dati ljudem občutek da so koristni, sreča sama pride…

Komentiraj