100 dni Marjana Šarca in njegovega koalicijskega (ne)sporazuma

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
V zavetrju lova na čarovnice, jezdeče na metli (domnevnega) sovražnega govora, je bolj ali manj opazno minilo 100 dni vlade komika izpod kamniških planin, Marjana Šarca. Pospremljeno z, kot nam sporočajo bolj ali manj kredibilni merilci javnega mnenja, »najvišjo oceno delovanja vlade doslej«.

Po svoje presenetljivo, saj je ravno Šarec v ponedeljkovem pogovoru s Slavkom Bobovnikom zatrdil, da se v tako kratkem času ne da storiti ničesar. Oziroma, da je mogoče zgolj »oblikovati smer«, v katero bo vlada delovala v prihodnje. »Po novem letu začnemo delati!« je še pribil predsednik vlade.

In kakšno smer je Šarec pravzaprav oblikoval, da je njegova vlada deležna takšnega, za minula leta nenavadnega, porasta podpore in zaupanja?

Mojster svoje profesije


Najprej mu je potrebno priznati spretnost v javnih nastopih. Najbrž so ga zverzirali na akademiji, a človek je mojster nastopanja brez da pove karkoli vsebinsko otipljivega. Drugače povedano, o njegovih konkretnih stališčih do pomembnih družbenih vprašanj vemo ravno toliko kot teden dni pred napovedjo kandidature za predsednika države: praktično nič, če izvzamemo nekaj Serpentinškovih floskul o babah, ki kakšni Darji Zaviršek, če bi se hotela vanje vpikniti, verjetno ne bi bile ravno povšeči.

Bloger Sašo Ornik povzema takole: »Končno imamo človeka, ki razume, da vsega pa vendarle ni treba izreči in da je delo bolj pomembno kot poplava besed, človeka, ki razume, da glasno medsebojno obračunavanje v javnosti ne prinaša nobenih koristi.« 

Sliši se smiselno, a zanimivo je, da prav tovrstno besedno zadržanost komentatorji z leve vseskozi očitajo predsedniku države, Borutu Pahorju. Šarec ne samo, da se oglaša redko, včasih, ko bi ga novinarji radi povprašali o kakšni neprijetni stvari, preprosto izgine neznano kam. Obenem takrat v ogenj pošlje svoje ministre ali celo državne sekretarje (denimo ob potrditvi Marakeškega dogovora). Naj oni pred javnostjo branijo neubranljivo. Sam bo pred kamero raje povedal, kaj od kakšnega ministra »pričakuje« in »zahteva«.

In na takšen način, tudi s pomembno asistenco osrednjih medijev, Šarec uspeva ustvarjati vtis odločnega voditelja, ki se ne ukloni kar tako in sam sprejema odločitve. Če so ga zaradi vztrajanja pri posvojitvi Damirja Črnčeca še grdo gledali, pa so ob zamenjavi ministra Bandellija in kasnejšem navideznem discipliniranju Alenke Bratušek na njegov račun začele deževati pohvale.
Alenka ni dobila ničesar od tistega, s čimer je opravičevala vstop v Šarčevo koalicijo. Je pa večino tistega , kar je zahtevala, dobila (baje) opozicijska stranka Levica.

Zanimivo, da so mu umik neugodnega Bandellija, ki je s svojimi eskapadami ugledu vlade tako ali tako povzročal samo škodo, in bi se ga po hitrem postopku rešil vsak odgovoren šef, (pri)šteli tako močno v dobro. Navsezadnje so bili predsedniki vlade pred njim soočeni z mnogo težjimi odločitvami, pa zanje niso poželi aplavza. Pregovorni mečkač Cerar je denimo v prvem letu svojega premierskega mandata iz vlade izgnal podpredsednika Socialnih demokratov Janka Vebra, ki je bil mnogo večji kaliber od nebogljenega Bandellija. Pa si ni prislužil posebnih pohval o odločnem ukrepanju.

Ko si dobro situirani beli moški podredi emancipirano žensko


In spor z Alenko Bratušek, ki se je kot kot političarka in ženska znašla v šibkejši poziciji nasproti dobro situiranemu belemu moškemu, delujočim s pozicije moči. Namesto medijskih simpatij, ki so jih emancipirane levoliberalke v takšnih situacijah praviloma deležne, je bila pri branjenju svojih stališč javno disciplinirana. In to kljub legitimnim zahtevam, utemeljenim na zapisanem v koalicijski pogodbi.

Pogovor med Bratuškovo in Šarcem je moral zgledati nekako takole:




A to ni zanimalo prav nikogar. Alenka ni dobila ničesar od tistega, s čimer je opravičevala vstop v Šarčevo koalicijo. Je pa, zanimivo, večino tistega, kar je zahtevala, dobila (baje) opozicijska stranka Levica. (Le) pri teh zapisanih datumih je bil Šarec dosleden: pri občutnem dvigu minimalne plače, ohranitvi povišanih socialnih transferjev in še v kakšni podrobnosti, v koalicijsko pogodbo prispevani s strani "opozicijske" radikalno leve stranke.

V zameno seveda Levica pridno zagotavlja glasove takrat, kjer jih Šarčeva vlada tudi potrebuje. Kadar jih ne, pa se igra opozicijo.
Pogajanja in podpis koalicijskega sporazuma sta bila tako le farsična megla za javnost, s katero so stranke pred svojimi volivci utemeljile sodelovanje v majavi, a ideološko zacementirani vladi.

Koalicijski sporazum za nekaj obrisat ...


Takšen odnos do zapisanega v koalicijski pogodbi potrjujte takratne ocene, da bi Marjan Šarec podpisal karkoli, samo da mimo zmagovalke volitev sestavi vlado.

Pravzaprav slednje velja za celoten blok strank levo od sredine. Pogajanja in podpis koalicijskega sporazuma sta bila tako le farsična megla za javnost, s katero so stranke pred svojimi volivci utemeljile sodelovanje v majavi, a ideološko zacementirani koaliciji.

Neuresničevanje zapisanega potrjuje, da je po izvolitvi oblasti koalicijski (ne)sporazum svoje odslužil in koalicijski šesterček lahko brez pretiranih pretresov pluje naprej. Pri tem pa popolno ignoriranje podpisanega ne zmoti praktično nobenega žurnalističnega peresa osrednjih medijev.

Show me the money!


In nazadnje, a najpomembneje; Marjan Šarec je ljudi na svojo stran dobil s preverjenim trikom: mednje je raztrosil kupe svežega (davkoplačevalskega) denarja; par sto milijončkov šolnikom in drugim javnim uslužbencem, nekaj manj delavcem na minimalcu ter tistim na socialni podpori.

S tem je sicer naredil približno milijardo dodatnih proračunskih stroškov in v hude skrbi spravil Fiskalni svet, ki bedi nad proračunsko porabo. A Šarca očitno to ne skrbi preveč, ljudje pa so tudi zadovoljni, saj se (še) ne zavedajo, da bo, ob sklenitvi kroga, ta denar v proračunu nadomeščen iz njihovih žepov. Preko višjih zdravstvenih prispevkov, oskrbnin v domovih upokojencev, davka na nepremičnine in podobno.

Pod črto je Marjanu Šarcu potrebno priznati, da je prvih nekaj vratc tega zahtevnega političnega slaloma odvozil spretno, brez da bi pojahal kakšen količek. Saj ne, da bi v dolgoročno dobrobit ljudi naredil kaj posebnega, kar navsezadnje med vrsticami priznava tudi sam. A uspelo mu je ustvariti občutek, da stvari počne odločno, po zdravi pameti in v ljudsko dobro – in to v politiki resnično šteje, bolj kot učinki, ki se poznajo na dolgi rok, ko je na oblasti najbrž že kakšna druga vlada.

Prav zato je Marjan Šarec tiste, ki so ga podcenjevali, nedvomno presenetil. Morda ga bo z oblasti otresti mnogo težje, kot so še pred nekaj meseci pričakovali.

€€€ Marjan, show me the money!!! €€€

https://www.youtube.com/watch?v=mBS0OWGUidc

"congratulations, you're still my prime minister" 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30