10. postaja: Jezusa slečejo. Cerkev, žrtve spolnih zlorab in Jezus

Jernej Kurinčič

Vir slike: https://newspunch.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Spolne zlorabe v Cerkvi so zadnje čase ena od bolj prisotnih tem. Še vedno pa, tudi resnim in formalnim izjavam vrha Katoliške Cerkve navkljub ostaja občutek, da ta ostaja ob vprašanju neverjetno hladna, nekako distancirana. Dozdevno jo bolj skrbi za svoj ugled in položaj kot pa za vpletene osebe - ne le žrtve, tudi storilce. Je taka drža krščanska, je podobna Jezusu?

Do nedavnega je veljalo, da so namigovanja in tožbe zaradi spolnega nadlegovanja in zlorab v Katoliški Cerkvi zgolj delo leve, satanske propagande. Šlo je celo tako daleč, da je bilo ob skoraj vsakem izmed primerov precej govora o ženskah, ki so se nastavljale, o družinah, ki so naklepale, o podtikanjih in blatenju, o uničeni karieri in vseh dobrih zaslugah - precej več kot pa o zaščiti žrtve, o neizmerni škodi za evangelij in o ranjeni duši in njeni okolici.

Kdor vsaj blago pozna problematiko spolnega nasilja, v takem govorjenju prepozna strašljiv trend: točno tako se ponavadi brani zločinec, ki zlorabi. In ko je Cerkev prevzela to dikcijo, je s tem postala kolektivni zlorabitelj. Namesto, da bi ukrepala in posegla, se ji je zdelo pomembneje zaščititi kolektivne in intitucionalne interese. Pomembnejši je ugled in da se vse lepo izide kot pa da bi se srečali s tragiko dogodka in jo tudi kot skupnost vzeli nase.

Gnusno dejanje se relativizira in pometa pod preprogo. Storilca se "diskretno umakne" - podtalne združbe znotraj Cerkve pa ga poslej lahko držijo popolnoma v šahu in z njim najbolj nizkotno pometajo. Drugače bodo pač v javnost pricurljale pikantne podrobnosti, ki so jih sedaj s svojim vplivom zadržali. Morda tako postane tudi sam žrtev njihovega zlorabljanja - če ni bil že prej.

Enako strašljiv je sodobnejši, nasproten trend - linč storilca. V imenu brezmadežnosti in lepega imena Cerkve se bomo poslej storilcu povsem odpovedali, ga izobčili - če ne de iure pa de facto. Tudi to je vrsta brezsrčne defenzivne drže. Če si storil kaj takega, za nas ne obstajaš več. Tako, kot te storilce obravnava neverna družba. Če storiš kaj takega, bomo pozabili naše bratstvo, našo zavezo, razgalili te bomo in te vrgli najbolj podivjanim volkovom družbe.

Nikomur ni potrebno umreti za ljudstvo


Obema pristopoma je skupno, da ju bolj skrbi ugled, položaj organizacije, ideologije, religije, kot pa dejanski blagor ljudi. Kot reče veliki zbor v poročilu o Jezusovem trpljenju: bolje, da eden umre za ljudstvo; saj Jezus ima morda prav, a s tem ogroža "našo stvar" ... Da se v imenu neke fasade zanemari  posameznika - "v vsaki vojni so žrtve". Skrajna trdosrčnost!

Zato je tako pomembno, da je v našem prostoru nastala pobuda Dovolj je. Ne samo zato, da ponudimo sočutno pomoč žrtvam (in pravzaprav tudi storilcem) - ampak da se Cerkev kot skupnost jasno in goreče opredeli za zaščito, za ukrepanje, za ljubezen, za sočutje, za zaupanje ... za konec takega početja  - in mečkanja v zvezi z njim. Da ne bo izgledalo, kot da so edini, ki se zavzemajo za žrtve zlorab v Cerkvi tisti, ki Cerkvi nasprotujejo. Rečeno drugače: da ne bo izgledalo, kot da ji je  več do fasade kot do ljudi.

Jezusa v njegovem življenju namreč ne skrbi korporacija, ne ugled njegove firme. Do sebe in do svojih učencev je v tem smislu neizprosen in iskren: prišel sem, da prinesem meč. Ne salonsko sanjarjenje in velike besede, ne politično moč in ideološko nadvlado. Meč. Ostrino. Tudi bolečino. S čimer je blizu tudi žrtvam spolnih zlorab. Ker gre on sam na križ.

Prikrita golota


In v križanju se zgodi tudi ponižanje, ki ga ponavadi v razmišljanju in razlaganju prezremo: Jezus je na križu gol. Vojaki ga slečejo. Kar je na bližnjem vzhodu huje kot smrt. Izpostavljen vsem. Če so na upodobitvah križanja vedno brez zadržkov upodobljene vse najbolj krvave podrobnosti prebadanja, bičanja, križanja, krvavenja, ran, pa se tu ustavi.

Praktično nobena podoba Jezusa ne naslika golega, kot je bil, povsod je tisti "predpasnik". Sodobni kritiki v tem vidijo nesposobnost in komplekse Cerkve. A morda bi bilo pravzaprav prehudo. Da bi povsod gledali Jezusov penis. Premočno. Ker bi potem zelo krvavo razumeli, za kaj na križu gre. Tako pa gre lahko resnica do nas počasi. Morda včasih prepočasi, a ob njej lahko rastemo.

Križanje je bilo tako hudo ravno zato, ker je bilo javna osramotitev, izpostavitev, odvzem vsakega človeškega dostojanstva - smrt je bila samo "za zraven". "To je moje telo, ki se daje za vas" dobi skozi ponižanje, zlorabo križa svojo edinstveno upodobitev. Ker na križu ostaja samo še telo, nič več človek. Pa vendar se ravno v tem zgodi tisto, kar Jezus na koncu izreče: Dopolnjeno je. Šel je do konca. Uresničilo se je.

In v Jezusu lahko dobijo svoje prvo zavetje tudi žrtve spolnih zlorab, pa naj bodo storilci cerkveni ali ne. Ne gre toliko za to, kot skušajo danes prikazati nekateri, da bi bil tudi Jezus sam zlorabljen. Njegova javna osramotitev je temu blizu, a vseeno je drugače. Ampak to ni potrebno: apostol Pavel pravi "Na svojem telesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovemu trpljenju." Tega ne moremo reči žrtvi pavšalno in počez, a sama lahko morda skozi te besede vendar ... preživi.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike