10. postaja: Jezusa slečejo. Cerkev, žrtve spolnih zlorab in Jezus
POSLUŠAJ ČLANEK
Spolne zlorabe v Cerkvi so zadnje čase ena od bolj prisotnih tem. Še vedno pa, tudi resnim in formalnim izjavam vrha Katoliške Cerkve navkljub ostaja občutek, da ta ostaja ob vprašanju neverjetno hladna, nekako distancirana. Dozdevno jo bolj skrbi za svoj ugled in položaj kot pa za vpletene osebe - ne le žrtve, tudi storilce. Je taka drža krščanska, je podobna Jezusu?
Do nedavnega je veljalo, da so namigovanja in tožbe zaradi spolnega nadlegovanja in zlorab v Katoliški Cerkvi zgolj delo leve, satanske propagande. Šlo je celo tako daleč, da je bilo ob skoraj vsakem izmed primerov precej govora o ženskah, ki so se nastavljale, o družinah, ki so naklepale, o podtikanjih in blatenju, o uničeni karieri in vseh dobrih zaslugah - precej več kot pa o zaščiti žrtve, o neizmerni škodi za evangelij in o ranjeni duši in njeni okolici.
Kdor vsaj blago pozna problematiko spolnega nasilja, v takem govorjenju prepozna strašljiv trend: točno tako se ponavadi brani zločinec, ki zlorabi. In ko je Cerkev prevzela to dikcijo, je s tem postala kolektivni zlorabitelj. Namesto, da bi ukrepala in posegla, se ji je zdelo pomembneje zaščititi kolektivne in intitucionalne interese. Pomembnejši je ugled in da se vse lepo izide kot pa da bi se srečali s tragiko dogodka in jo tudi kot skupnost vzeli nase.
Gnusno dejanje se relativizira in pometa pod preprogo. Storilca se "diskretno umakne" - podtalne združbe znotraj Cerkve pa ga poslej lahko držijo popolnoma v šahu in z njim najbolj nizkotno pometajo. Drugače bodo pač v javnost pricurljale pikantne podrobnosti, ki so jih sedaj s svojim vplivom zadržali. Morda tako postane tudi sam žrtev njihovega zlorabljanja - če ni bil že prej.
Enako strašljiv je sodobnejši, nasproten trend - linč storilca. V imenu brezmadežnosti in lepega imena Cerkve se bomo poslej storilcu povsem odpovedali, ga izobčili - če ne de iure pa de facto. Tudi to je vrsta brezsrčne defenzivne drže. Če si storil kaj takega, za nas ne obstajaš več. Tako, kot te storilce obravnava neverna družba. Če storiš kaj takega, bomo pozabili naše bratstvo, našo zavezo, razgalili te bomo in te vrgli najbolj podivjanim volkovom družbe.
Obema pristopoma je skupno, da ju bolj skrbi ugled, položaj organizacije, ideologije, religije, kot pa dejanski blagor ljudi. Kot reče veliki zbor v poročilu o Jezusovem trpljenju: bolje, da eden umre za ljudstvo; saj Jezus ima morda prav, a s tem ogroža "našo stvar" ... Da se v imenu neke fasade zanemari posameznika - "v vsaki vojni so žrtve". Skrajna trdosrčnost!
Zato je tako pomembno, da je v našem prostoru nastala pobuda Dovolj je. Ne samo zato, da ponudimo sočutno pomoč žrtvam (in pravzaprav tudi storilcem) - ampak da se Cerkev kot skupnost jasno in goreče opredeli za zaščito, za ukrepanje, za ljubezen, za sočutje, za zaupanje ... za konec takega početja - in mečkanja v zvezi z njim. Da ne bo izgledalo, kot da so edini, ki se zavzemajo za žrtve zlorab v Cerkvi tisti, ki Cerkvi nasprotujejo. Rečeno drugače: da ne bo izgledalo, kot da ji je več do fasade kot do ljudi.
Jezusa v njegovem življenju namreč ne skrbi korporacija, ne ugled njegove firme. Do sebe in do svojih učencev je v tem smislu neizprosen in iskren: prišel sem, da prinesem meč. Ne salonsko sanjarjenje in velike besede, ne politično moč in ideološko nadvlado. Meč. Ostrino. Tudi bolečino. S čimer je blizu tudi žrtvam spolnih zlorab. Ker gre on sam na križ.
In v križanju se zgodi tudi ponižanje, ki ga ponavadi v razmišljanju in razlaganju prezremo: Jezus je na križu gol. Vojaki ga slečejo. Kar je na bližnjem vzhodu huje kot smrt. Izpostavljen vsem. Če so na upodobitvah križanja vedno brez zadržkov upodobljene vse najbolj krvave podrobnosti prebadanja, bičanja, križanja, krvavenja, ran, pa se tu ustavi.
Praktično nobena podoba Jezusa ne naslika golega, kot je bil, povsod je tisti "predpasnik". Sodobni kritiki v tem vidijo nesposobnost in komplekse Cerkve. A morda bi bilo pravzaprav prehudo. Da bi povsod gledali Jezusov penis. Premočno. Ker bi potem zelo krvavo razumeli, za kaj na križu gre. Tako pa gre lahko resnica do nas počasi. Morda včasih prepočasi, a ob njej lahko rastemo.
Križanje je bilo tako hudo ravno zato, ker je bilo javna osramotitev, izpostavitev, odvzem vsakega človeškega dostojanstva - smrt je bila samo "za zraven". "To je moje telo, ki se daje za vas" dobi skozi ponižanje, zlorabo križa svojo edinstveno upodobitev. Ker na križu ostaja samo še telo, nič več človek. Pa vendar se ravno v tem zgodi tisto, kar Jezus na koncu izreče: Dopolnjeno je. Šel je do konca. Uresničilo se je.
In v Jezusu lahko dobijo svoje prvo zavetje tudi žrtve spolnih zlorab, pa naj bodo storilci cerkveni ali ne. Ne gre toliko za to, kot skušajo danes prikazati nekateri, da bi bil tudi Jezus sam zlorabljen. Njegova javna osramotitev je temu blizu, a vseeno je drugače. Ampak to ni potrebno: apostol Pavel pravi "Na svojem telesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovemu trpljenju." Tega ne moremo reči žrtvi pavšalno in počez, a sama lahko morda skozi te besede vendar ... preživi.
Do nedavnega je veljalo, da so namigovanja in tožbe zaradi spolnega nadlegovanja in zlorab v Katoliški Cerkvi zgolj delo leve, satanske propagande. Šlo je celo tako daleč, da je bilo ob skoraj vsakem izmed primerov precej govora o ženskah, ki so se nastavljale, o družinah, ki so naklepale, o podtikanjih in blatenju, o uničeni karieri in vseh dobrih zaslugah - precej več kot pa o zaščiti žrtve, o neizmerni škodi za evangelij in o ranjeni duši in njeni okolici.
Kdor vsaj blago pozna problematiko spolnega nasilja, v takem govorjenju prepozna strašljiv trend: točno tako se ponavadi brani zločinec, ki zlorabi. In ko je Cerkev prevzela to dikcijo, je s tem postala kolektivni zlorabitelj. Namesto, da bi ukrepala in posegla, se ji je zdelo pomembneje zaščititi kolektivne in intitucionalne interese. Pomembnejši je ugled in da se vse lepo izide kot pa da bi se srečali s tragiko dogodka in jo tudi kot skupnost vzeli nase.
Gnusno dejanje se relativizira in pometa pod preprogo. Storilca se "diskretno umakne" - podtalne združbe znotraj Cerkve pa ga poslej lahko držijo popolnoma v šahu in z njim najbolj nizkotno pometajo. Drugače bodo pač v javnost pricurljale pikantne podrobnosti, ki so jih sedaj s svojim vplivom zadržali. Morda tako postane tudi sam žrtev njihovega zlorabljanja - če ni bil že prej.
Enako strašljiv je sodobnejši, nasproten trend - linč storilca. V imenu brezmadežnosti in lepega imena Cerkve se bomo poslej storilcu povsem odpovedali, ga izobčili - če ne de iure pa de facto. Tudi to je vrsta brezsrčne defenzivne drže. Če si storil kaj takega, za nas ne obstajaš več. Tako, kot te storilce obravnava neverna družba. Če storiš kaj takega, bomo pozabili naše bratstvo, našo zavezo, razgalili te bomo in te vrgli najbolj podivjanim volkovom družbe.
Nikomur ni potrebno umreti za ljudstvo
Obema pristopoma je skupno, da ju bolj skrbi ugled, položaj organizacije, ideologije, religije, kot pa dejanski blagor ljudi. Kot reče veliki zbor v poročilu o Jezusovem trpljenju: bolje, da eden umre za ljudstvo; saj Jezus ima morda prav, a s tem ogroža "našo stvar" ... Da se v imenu neke fasade zanemari posameznika - "v vsaki vojni so žrtve". Skrajna trdosrčnost!
Zato je tako pomembno, da je v našem prostoru nastala pobuda Dovolj je. Ne samo zato, da ponudimo sočutno pomoč žrtvam (in pravzaprav tudi storilcem) - ampak da se Cerkev kot skupnost jasno in goreče opredeli za zaščito, za ukrepanje, za ljubezen, za sočutje, za zaupanje ... za konec takega početja - in mečkanja v zvezi z njim. Da ne bo izgledalo, kot da so edini, ki se zavzemajo za žrtve zlorab v Cerkvi tisti, ki Cerkvi nasprotujejo. Rečeno drugače: da ne bo izgledalo, kot da ji je več do fasade kot do ljudi.
Jezusa v njegovem življenju namreč ne skrbi korporacija, ne ugled njegove firme. Do sebe in do svojih učencev je v tem smislu neizprosen in iskren: prišel sem, da prinesem meč. Ne salonsko sanjarjenje in velike besede, ne politično moč in ideološko nadvlado. Meč. Ostrino. Tudi bolečino. S čimer je blizu tudi žrtvam spolnih zlorab. Ker gre on sam na križ.
Prikrita golota
In v križanju se zgodi tudi ponižanje, ki ga ponavadi v razmišljanju in razlaganju prezremo: Jezus je na križu gol. Vojaki ga slečejo. Kar je na bližnjem vzhodu huje kot smrt. Izpostavljen vsem. Če so na upodobitvah križanja vedno brez zadržkov upodobljene vse najbolj krvave podrobnosti prebadanja, bičanja, križanja, krvavenja, ran, pa se tu ustavi.
Praktično nobena podoba Jezusa ne naslika golega, kot je bil, povsod je tisti "predpasnik". Sodobni kritiki v tem vidijo nesposobnost in komplekse Cerkve. A morda bi bilo pravzaprav prehudo. Da bi povsod gledali Jezusov penis. Premočno. Ker bi potem zelo krvavo razumeli, za kaj na križu gre. Tako pa gre lahko resnica do nas počasi. Morda včasih prepočasi, a ob njej lahko rastemo.
Križanje je bilo tako hudo ravno zato, ker je bilo javna osramotitev, izpostavitev, odvzem vsakega človeškega dostojanstva - smrt je bila samo "za zraven". "To je moje telo, ki se daje za vas" dobi skozi ponižanje, zlorabo križa svojo edinstveno upodobitev. Ker na križu ostaja samo še telo, nič več človek. Pa vendar se ravno v tem zgodi tisto, kar Jezus na koncu izreče: Dopolnjeno je. Šel je do konca. Uresničilo se je.
In v Jezusu lahko dobijo svoje prvo zavetje tudi žrtve spolnih zlorab, pa naj bodo storilci cerkveni ali ne. Ne gre toliko za to, kot skušajo danes prikazati nekateri, da bi bil tudi Jezus sam zlorabljen. Njegova javna osramotitev je temu blizu, a vseeno je drugače. Ampak to ni potrebno: apostol Pavel pravi "Na svojem telesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovemu trpljenju." Tega ne moremo reči žrtvi pavšalno in počez, a sama lahko morda skozi te besede vendar ... preživi.
Avtor je razmišljal ob članku Prepoznavanje Jezusa kot žrtve spolne zlorabe - odgovori žrtev iz Sodalicia - družbe apostolskega življenja v Peruju
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
12 komentarjev
MEFISTO
Igor, to je dokaz, da tudi slepa kura zrno najde, da ne delaš napak samo ti in da se te dogajajo, sicer redko, tudi nam najboljšim.
Srednji vek se je končal leta 1492 in ker se je Michelanegelo rodil že leta 1475, je torej umetnik srednjega in novega veka.
Njegov David je nastaja med leti 1501 in 1504, zato je z njim zamudil srednji vek ter ujel novi vek le za devet let.
Sama renesansa pa je še zgodnejšega datuma, saj se je začela v 14. in zaključila v 17. stoletju
in je torej srednjeveško in novoveško gibanje v umetnost..
Pravzaprav sem jo še kar poceni odnesel, ker sem pričakoval, da me boš poučil, da je bil Michelangelo komunistični umetnik in da je David nastal po letu 1941, saj ste nas komunisti vedno učili, da pred tem letom ni bilo nič in da je vse, kar je bilo kaj vrednega, nastalo po letu 1941, torej tudi nekakšen rdeči novi vek.
Priznam pa, da tisto, kar se je dogajalo po letu 1941, nima nič skupnega z renesanso.
IgorP
Slovenec kremenit 1. aprila 2019 ob 17:28
Michelangelo pa ni ne Rimljan in ne Grk, marveč srednjeveški Italijan.
Je pa Michelangelo renesančni umetnik, kar je za tebe že preveč učeno za razumeti!!!!
Hribarjev Rafko
1):..Kot uči Učiteljstvo, je Jezus pravi Bog in pravi Človek.
-- Jezus je bil pravi človek. Torej, kot moški s penisom.
-- A ker je bil tudi pravi Bog, je imel s tem delom telesa nedvomno "vse pošlihtano".
Mislim, da nam to nebi smelo delati preglavic. Problem je v nekem drugem penisu:
2):..Kaj pa mi?
-- Kaj pa najprej jaz? S katero glav(c)o razmišljam? Se ob pogledu na lepoto ženskega stvarstva slinim, naslajam in zafantaziram? Ali iz pogleda nanjo uspem preiti v klepet z Ustvarjalcem: "Ej, kaj ti je tale lepa ratala. Naj ostane lepa, tudi navznoter. Priskrbi ji dobrega moža..."
-- Kaj pa naši svečeniki? Imajo oni vse urejeno s svojim penisom?
Ali živijo spolnost skozi vidik darovanja in nespolne pozornosti do zaupanih ovčic? Ali se o "problematičnem organu" pogovarjajo z Ustvarjalcem? (No o tem organu moramo redno klepetati z Ustvarjalcem tudi mi oženjeni...)
Koliko našim svečenikom glede "tega" nudi suport Skupnost, kateri so obljubili zvestobo in pokorščino?
3):.. Zgolj info: Program Teologija telesa (vznemirljiva spolnost v Božjem načrtu) je bil pripravljen tudi za posvečene v celibatu. Zaključek? To njih NE ZANIMA, niso se odzvali povabilu!!!!!!
4):.. Škofje, začnite že enkrat delati! Poskrbite za CELOSTNO dobrobit najprej klerikov (Ali sploh poznate njihove frustracije?)!! Šele potem bo uspešna pastorala nas laikov...
veteranka
Rafko, povedal si vso resnico !!! PODPIŠEM !!!
BARBARA RAKUN
Jernej Kurincic,strinjam se z vami in dodajam,da je vsaka spolna zloraba odvzem dostojanstva človeku in da se v teh težkih dejanjih nikoli ne pomisli na žrtev,vedno je v ospredju fasada,ugled - " kaj bodo pa drugi rekli. To je zato,ker zelo malo ljudi živi v skladu s svojim poslanstvom na tem svetu in zelo malo ljudi je iskrenih do sebe in drugih.
Živimo v laži.
IgorP
Rimska civilizacija z goloto ni imela težav, krščanstvo je iz golote naredilo tabu temo!!
BARBARA RAKUN
To ti dam pa prav,zaradi tabu teme kot je spolnost,v Sloveniji še dolgo ne bo sproščenosti.
BARBARA RAKUN
AlojzZ,ljudje nismo neumni,kaj želi uradna cerkev sporočiti - minimalizirati najhujša kazniva dejanja in dokler se bodo duhovniki opravičevali in govorili,da ne bodo grešniki kozli,zraven pa se ne glasno zoperstavili vsem,ki si zagrešili gnusno dejanja,tudi proti tistim,ki rajajo,ne bom verjela v iskrenost RKC.
Kaj pomaga žrtvi spolne zlorabe v cerkvi,če npr.pater Branko govori o drugih spolnih zlorabah izven cerkve? Kaj ima to veze? Vsaka zloraba je zločin in pika.
Zakaj noben duhovnik ne povzdigne glasu zdaj ko lazaristi obrekujejo svojega?
Naša cerkev je neskončno zabredla in mislim,da ni v njej ničesar več Jezusovega.
Pa naj kdo reče da se motim.
AlojzZ
Vse se giblje v smeri, kot se jo je bal p. Branko Cestnik:
Duhovniki sporočamo: Ne bomo vaš grešni kozel!
http://branenacesti.blogspot.com/2019/02/duhovniki-sporocamo-ne-bomo-vas-gresni.html
MEFISTO
V stilu debat brez repa in glave o pedofiliji v Cerkvi bom komentiral sramežljivot, zaradi katere upodabljajo Kristusa s pokritim penisom.
Kako naj ljudski ali pravi umetniki upodobijo Kristusov penis, če pa nikjer v Svetem pismu in v drugih svetih pisanjih ni podatka o tem, ali je imel malega, velikega ali pa normalnega.
Saj niso rimski ali grški umetniki, ki so antičnim mišićnjakom izklesali otroške lulčke.
BARBARA RAKUN
Hehe
IgorP
Slovenec kremenit Kako pa veš, da so otroški lulčki???? Michelangelov David je čisto spodoben kip!!!!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.