10 let od pojava "drugorazredne teme"

POSLUŠAJ ČLANEK
Mineva deset let od skrajno ponesrečene izjave Danila Türka, ki se je na novico o odkritju množičnega grobišča v Hudi Jami odzval z izjavo, da je to drugorazredna tema. Nekdanji predsednik države je zanjo nekaj let kasneje plačal, saj ga je, v kombinaciji še z nekaj drugimi zdrsi, odnesla iz političnega prostora.

Po desetih letih od odkritja pa ostaja grenak priokus, da Slovenci takšen pristop pravzaprav cenimo. Predsednik Türk je takrat iskreno povedal, kar si dejansko misli. Ostali politični vrh je tedaj previdno molčal in zato ni doživel nikakršnih sankcij. Odkritja stotin trupel se v resnih državah pač ne ignorirajo.

Je po desetih letih od odkritja kaj drugače? Si slovenski politiki še lahko privoščijo tako neokusne izpade pri soočenju z neprijetnimi zgodovinskimi dejstvi? Na žalost še vedno, so pa pri tem bistveno bolj prefinjeni in previdni. Največkrat pa preprosto molčijo.

Če so dejstva za nas problematična, jih ignoriramo


Enajst pregrad v Barbara rovu v Hudi jami je bilo zelo zgovornih. Če kaj, si je socialistični režim v Jugoslaviji želel molka o svojih umazanih dejanjih. Trajalo je skoraj trideset let, da je Edvard Kocbek ubesedil pošastnost medvojnega in povojnega početja komunistov. Takrat je bil star že več kot sedemdeset let. Bil je preveč pomemben, da bi si ga partija zaradi tega drznila strpati v zapor. Ogorčenje v mednarodni skupnosti bi bilo preveliko. Bil je tudi prestar, da bi pomenil večjo nevarnost režimu. So pa zaradi tega v zapor strpali njegova kolega. Da si slučajno še kdo ne bi upal.

Seveda je režim vedel, da se resnice ne da skriti. Neprijetnih dokazov je bilo več kot preveč. Zato je ob svojem koncu že dopuščal raziskave, a se hkrati trudil, da se ne bi razkrilo preveč. Upravičeno lahko trdimo, da so se po slovenski osamosvojitvi oblastniki trudili, da ta pristop ostane enak. Kultura molka oziroma ignorance.

Ta molk je dokončno razgalila Huda jama. Zgodilo se je preveč šokantno odkritje, da bi lahko kar molčali. Toda politiki z leve strani političnega spektra drugačnega pristopa niso poznali. Povsem običajno je, da se ob takšnih odkritjih mrtvim poklonimo. In jih spoštljivo pokopljemo na za to primernem kraju. Odziv s strani slovenske vlade in predsednika pa je bil, kako nepričakovano, tišina.
Predsednik Türk s svojo izjavo pravzaprav ni želel ničesar neobičajnega. Želel je le, da tistih enajst pregrad nadomesti dvanajsta, pregrada molka.

Dvanajste pregrade ni mogoče prebiti s krampom


Predsednik Türk s svojo izjavo pravzaprav ni želel ničesar neobičajnega. Želel je le, da tistih enajst pregrad nadomesti dvanajsta, pregrada molka. Na srečo je to povedal tako nesramno in arogantno, da se prav zaradi tega to ni zgodilo. Na srečo. Toda kultura molka vztraja. Le propagira in izvaja se nekoliko drugače. Za njeno kršitev se ne hodi več v zapor. Se vam pa lahko hitro zgodi, da boste zaradi njene kršitve marginalizirani in potisnjeni na rob družbenega prostora. Kazen, ki preprečuje premnoga pietetna ravnanja.

Trajalo je osem let, da je bilo nekaj čez 1400 nesrečnikov iz Hude Jame dostojno pokopanih. 8 let. Pa zadeva ni bila tako zapletena, da se je ne bi dalo rešiti prej. Če najdejo ta trenutek na slovenskem ozemlju nemškega ali italijanskega vojaka je zadeva jasna. Italijani jih pokopavajo na svojem ozemlju, Nemci na nekaj pokopališčih pri nas. In pri tem nihče ne komplicira, pokop je urejen največ v nekaj tednih.

In pri nas. Trupla, ki so dolga desetletja ždela v jami, so ob vstopu svežega zraka pričela gniti. In gnila in smrdela, tako kot vsa razpadajoča trupla. Dolgih osem let.

Ne dopustimo molka


Na žalost je cilj politike še vedno ta, naj kultura molka vztraja. Tega sicer najverjetneje ne bomo slišali iz njihovih ust na tako primitiven način, kot si je to drznil izreči takratni predsednik republike Danilo Türk. A to nam povedo z dejanji. Recimo, ne dovolijo pokopati postreljenih Romov na Ljubljanskih Žalah. Ker da bi to oskrunilo mesto heroja, oziroma, bolj politično korektno, ker za to ni primernega prostora, kot, odvisno od sogovornika, trdi ljubljanski župan Zoran Jankovič. V resnici pa je samo en problem. V spomeniku, ki bi pričal, da se je 53 Romom, od katerih je bila skoraj polovica otrok, med vojno s strani zmagovalcev zgodila huda krivica. Ne, tega ne sme biti na našem osrednjem pokopališču.

Na srečo to početje danes postaja vse bolj otročje. Kajti sedaj je jasno, da bodo grobišča nekoč ustrezno obeležena. Mrtvi pa pokopani na za to primernih prostorih in z ustreznimi obeležji. Dejstvo o dogajanju pa ustrezno obeleženo v zgodovinskih knjigah, ki jih prav gotovo ne bodo pisali le ideološko primerni zgodovinarji. Le mnogo dlje bo trajalo, a če ne mi, bodo to skoraj zagotovo storili naši zanamci, ki se bodo morali spraviti s preteklostjo, če bodo želeli mirno živeti prihodnost. Ostal pa bo še en dodaten madež na oblačilih vladajočih, ki bi lahko vsaj simbolno popravili krivice svojih predhodnikov. A so raje molčali.

"Danes sem tukaj zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril"

https://www.youtube.com/watch?v=MyH5tFw-3uE

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30